Suzuki Vitara: Zdaj mi je jasno, zakaj ga JAGRI obožujejo

Ali mora biti avtomobil poln elektronike, stikal in zaslonov, med katerimi se nekateri ne znajdejo? Ali to pomeni, da če ni tak, da je potem zanič? Japonci, zanimivo glede na njihovo pregovorno zaljubljenost v robote in tehnologijo nasploh, menijo drugače!

Suzuki Vitara, poln naziv bom izpustil, saj je občutno predolg (vidite ga pri ocenah), je zanimiva kombinacija starega in novega, pri čemer nudi tisti pravi občutek štirikolesnega pogona, ki smo ga z vso elektroniko in napredkom že skoraj pozabili. Pa kaj potem, če zaradi slabše zvočne izolacije pri hitrostih nad 130 km/h začne doneti in so vrata krila lahka, da pri potegu, kot smo ga vajeni, dobiš občutek, da bodo poletela.

Vozilo je sicer lično izdelano in ravno prav oblikovno dovršeno, da ne moremo govoriti o prišleku iz prejšnjega stoletja, medtem ko nudi dovoljšno udobje v potniškem prostoru. 375-litrski prtljažni prostor ne izstopa, toda zadošča, ko razumemo, da pred seboj nimamo avtomobila za mlado družino z naraščajem. Namesto njih v njem na popotovanju vidim starejši par, ki se ne boji občasno zapeljati na brezpotja. Jagri in gozdarji so prav tako potencialni uporabniki, saj bodo z njim prišli (skoraj) povsod. Še sploh, če bodo gume zamenjali z nečim primernejšim terenski vožnji. A tudi s »priloženimi« sem prišel, kamor sem hotel, pri čemer mi globoke jame gozdne ceste, po kateri se kvečjemu vozijo kmetje s traktorji, niso delale nobenih težav. Višina vozila oz. oddaljenost od tal je namreč prav tako primerna.

Kot sem dejal, boste v notranjosti našli mešanico starega in novega. Sredinski, skoraj 18-centimetrski (7-palčni) na dotike občutljivi zaslon infozabavnega sistema nudi osnovne funkcije in navigacijo, če v ležišče vstavite kartico z zemljevidi. Iz testnega vozila je še preden smo ga dobili v roke nekam izginila. Z malce škodoželjnosti bi dejal, da postane infozabavni sistem uporaben šele po priključitvi pametnega telefona (Android Auto, CarPlay, Mirrorlink). A vendarle se moramo vprašati, ali res večina potrebuje še kaj več. Na to naj vsak odgovori sam! Manjši, slabih 11-centimetrski (4,2-palčni) zaslon je še pred voznikom, med klasičnima merilnikoma. Nekaj novega. Kaj je potem staro? Paličici, ki molita ven, da spreminjamo, kaj prikazuje. Priznam, da sem kar nekaj časa iskal možnost prilagajanja prikaza, kajti česa takšnega res nisem pričakoval. Toda po tehtnem premisleku je, čeprav je videti čudno, priročnejše od iskanja po zaslonu infozabavnega sistema. Pa še bolj varno je, kajti prisili vas, da tega ne počnete med vožnjo.

Marsikaj najdete na tem zaslonu, med drugim prikaz delovanja blago hibridnega sistema. 48 voltna baterija je pod sovoznikovim sedežem in zgolj pomaga napajati nekatere električne porabnike, motorju pa asistira le takrat, ko sam presodi, da je to potrebno. Za pogon namreč skrbi 1,4-litrski turbo bencinski agregat z močjo 103 kW (140 konjskih moči). Motor v prostem teku deluje lepo in mirno, a je obenem dovolj poskočen, pri čemer vsaj malce pomaga blagi hibridni sistem. Vpliva pa tudi na porabo, ki je bila krajši čas, ko sem z Vitaro križaril po Sloveniji, malce preko 6 litrov na 100 kilometrov. Ni slabo za »bencinarja« in še dokaj »škatlaste« oblike.

Ko sem bral ocene modela Vitare iz leta 2020, je bila kot slabost omenjena odsotnost samodejnega menjalnika. Zdaj je na voljo. Ročka bi lahko bila manj glomazna, a bolj kot velikost, me moti nedorečenost prikaza položaja. Ob ročici je namreč ploščica z oznakami, vendar brez sijalk, ki bi kazale, v katerem položaju je. To je sicer vidno na zaslonu pred voznikom, toda če je volanski obroč obrnjen v desno ali levo, prikaz v spodnjem delu zaslona zelo učinkovito zakriva. Poleg ročice je še večji gumb za izbiro načina vožnje. Pravzaprav sta le dva in če namesto »normalnega« izberete »sneg«, tedaj lahko po želji oziroma po potrebi zaklenete sredinski diferencial.

Poleg prostornosti kabine, udobnosti in nasploh »mirne in poskočne« vožnje, me je do nekje presenetilo, kaj vse Vitara nudi za ceno dobrih 25 tisočakov. To pa spada med tisto, kar sem prej imenoval za novo. Žarometi LED in cel kup asistenčnih sistemov. Od parkirnih tipal spreda in zadaj, samodejnih luči in brisalcev, do varnostnih sistemov (nadzor mrtvega kota, prečnega prometa zadaj, vijuganja, pomoč pri ohranjanju voznega pasi, prepoznavanja prometnih znakov). Verjetno bi se našlo še kaj, na kar sploh nisem bil pozoren. Nisem pozabil na prilagodljiv ohranjevalnik hitrosti (radarski tempomat). Marsikdaj pride prav in preverjeno dobro deluje tudi v primeru nenadnega skoka vozila na vaš vozni pas. Morda tedaj za odtenek premočno zavira, a bolje to kot kaj drugega. Prav tako dokaj dobro deluje pomočnik za ohranjanje voznega pasu, a ker ni narejen, da bi ohranjal vožnjo po sredini in glede na delovanje, mu nisem dovolj zaupal, da bi vozilo krmarilo samo.

Vitara dokazuje, da ni treba plačati še za pol osnovne cene, da bi imeli samodejni menjalnik, štirikolesni pogon in vse pomembne asistenčne sisteme. To sicer kompenzira v vgrajenih materialih, slabši zvočni izolaciji, kar se elegantno reši z glasnejšim »radiem« in verjetno še kje, na kar nisem bil pozoren. Ni pa vozilo grdo in prav tako ni slabo izdelano, zato nudi res veliko za zahtevani denar.

HVALIMO:

• Uporabnost in prostornost
• Štirikolesni pogon z možnostjo zaklepanja sredinskega diferenciala
• Poraba goriva
• Ugodna cena
• Poskočnost

GRAJAMO:

• Slabša zvočna izolacija
• Počasnost in omejenost infozabavnega sistema
• Kakovost vgrajenih materialov
• Ni svetlobnega prikaza položaja poleg ročice samodejnega menjalnika
• Čudne ročice za prilagajanje prikaza na zaslonu pred voznikom