Suzuki Vitara Allgrip: Pametna in sposobna
Matjaž Ropret 6. aprila 2019 ob 06:46

Suzuki je z Vitaro doživel že vzpone in padce, zadnja generacija je znova (presenetljiv) hit. Sploh v Sloveniji se prodaja skoraj sama od sebe, zato je komaj opazna prenova dokaj nepomembna. Ni bilo prave potrebe po večjih spremembah in malokdo jih bo pogrešal. Je pa vseeno škoda, ker osvežitve niso izkoristili, da bi malo bolj temeljito počistili s polpreteklo tehnološko zapuščino.

Prvo, kar običajno storim pri avtih z različnimi voznimi načini, je premik, v tem primeru vrtljivega gumba med voznikom in sovoznikov, v položaj Sport. Avtomobilski navdušenec v meni to zahteva. Nekateri kolegi imajo radi načine Eco, Normal in podobne, ker so prepričani, da se bodo tako vozili z manjšo porabo. Meni pa se vse skupaj zdi kot tipka Turbo pri PC-jih v časih procesorjev 386. Kadar je bila izklopljena, je računalnik v bistvu deloval počasneje, kakor bi lahko. To pa je neumnost. Nisem ga kupil zato, da bo brez potrebe mečkal. Enako je pri avtih. Sport običajno malo spremeni nastavitve volana, podvozja, odziva stopalk, še pogosteje pa v polnosti sprosti motor, ki ga prej omenjeni načini malo zadušijo, mu preprečujejo najhitrejše možno pospeševanje. Enako je pri Vitari. Z načinom Sport, oznaka je sicer trapasta pri popolnoma nešportnem avtu, se na zaslončku potovalnega računalnika izriše animacija v slogu 90-ih let in Japonka postane še za odtenek bolj živahna. Že sicer je s 140 »konji«, ki jih ustvarja turbinsko podprti 1,4-litrski štirivaljnik, precej poskočna za tak tip in obliko. Je pa vse skupaj malo glasneje, kot smo zdaj navajeni. Zvočna izolacija je že eden od varčevalnih ukrepov, ki so se jih pri Suzukiju oprijeli, da so cene spravili na atraktiven nivo, in jih bomo skozi ta opis še srečevali. Ni pretirano moteče, a za pogoste avtocestne vožnje vseeno obstaja veliko primernejših vozil. Navsezadnje z Vitaro tudi ciljajo drugam.

Na primer na gozdne ceste in sneg. Prav tako kombinacijo sem na testu še imel priložnost preizkusiti preden so še zadnji ostanki zime skopneli. Vitara je dobesedno letela tako v klanec kot navzdol, medtem ko so se nekateri drugi izletniki z neterenskimi avti tisto popoldne po določenih odsekih peljali bolj boječe kot v avtošoli. Koliko je k suverenemu premagovanju zasneženih ovinkov pomagal način Snow, težko rečem, res pa nisem imel nikakršnih težav. Tudi z luknjami in skalami na tej cesti, ki je bila ob koncu zime v precej slabšem stanju od tistega, ki ga poznam iz poletnega obdobja, Samurajka ni imela težav. Najbrž bi šlo tudi na zahtevnejših terenih, kjer bi bilo treba precej počasneje, a tega tokrat nisem preizkušal. Takrat bi lahko priklopil stalen štirikolesni pogon in na ekrančku spremljal naklone, sile, vektorje in podobne podatke. Če bi seveda imel čas za to med plezanjem ali spuščanjem po brezpotju. Da smo si na jasnem – Vitara brez pogona na vsa štiri kolesa (pri Suzukiju je oznaka zanj Allgrip), nima niti pol odstotka smisla. Drži, da je za razliko od kakšnega drugega terenca čisto spodobno vozilo tudi na asfaltu, toda zanimiva je zato, ker je poleg solidnih cestnih manir tudi sposoben in poceni terenec.

Primerjava z Dacio Duster se tu vsiljuje sama od sebe. Tudi ta konkurent s sprednjim pogonom skorajda ne bi smel obstajati. Oba terenca sta cenovno dokaj ugodna, na zunaj delujeta kulsko in sta tudi podobno velika. Po merah ne povsem, toda po dejanskem prostoru sta kar blizu, v Dusterju ga ni kaj dosti več. Tu pa se podobnosti končajo, kajti Romun je atraktiven samo zunaj, Japonka pa tudi znotraj ni napačna in je precej imenitnejša od konkurenta. Edino sedeže bi si lahko sposodila od njega, so širši in udobnejši. Cenovno ju težko primerjam, ker je pri Dusterju za 4×4 nujen dizel, Vitara pa je samo še bencinska. Vseeno – za približno 20 tisoč evrov, kolikor bi stal najbolje opremljeni Duster, je Vitara bolje založena, še posebej z aktivno varnostjo. Vitara je kljub ne najnovejši tehnologiji bistveno modernejši avto, ki se tudi pelje bolje.

Asistenčna in infozabavna oprema se ni kaj prida spremenila v primerjavi s Swiftom in SX4 S-Crossom, ki sem ju že preizkusil. Še vedno ima enak infozabavni sistem, ki izvira od nemškega Boscha in barvni zaslonček med merilniki. Osrednji zaslon je dokaj majhen, predvsem pa mu peša odzivnost, še posebej v navigaciji, kjer sicer zazna vse vnose, vendar kar traja, da jih prikaže. Večji problem pri navigaciji je slaba zastopanost mnogih točk (POI), ki bi jih človek pričakoval. V splošnem sicer pri infozabavi nič nujnega ne manjka, toda vseeno bi bil čas za kakšno modernizacijo. Zato pa v redu deluje glasovno upravljanje. Praktično vedno je sistem našel pravi kontakt za klicanje (ali pa vsaj ime, če je bilo na primer v imeniku več Barbar ali Marjanov).

Omenil sem že, da je asistenčno Vitara kar dobro podprta. Prikazuje in piska, če se komu ali čemu preveč približaš ali če se kdo tebi ter v skrajnem primeru zna tudi sama zavirati. Radarski tempomat vidi daleč in tudi reagira kar zgodaj, škoda samo, da pogosto malo preveč odločno, in tako zavre čisto preveč, čeprav bi bilo dovolj samo odmakniti nogo s plina. Vseeno, večino situacij je zvozil suvereno in vožnja z njim neutrujajoča. Podobno kot drugod ima sistem, ki poskuša preprečiti, da bi šel na drugi pas, več stopenj delovanja. Ali drugače, več stopenj najedanja vozniku. Lahko samo opozarja, lahko pa se tudi aktivno vključi. Na širokih cestah nimam nič proti, med vijuganjem proti šoli, kjer sem hitro čez črto, pa je moteče.

Dejstvo, da ni razkošnega zaslona namesto merilnikov ali prosojnega zaslona me sploh ni motilo. Informacij je načeloma dovolj, vključno s prometnimi znaki, treba pa je znati priti do njih. Upravljanje je namreč z dvema paličicama, kakršne smo nekoč poznali za resetiranje kilometrov. Nepriročno, pa še nikoli ne veš, kaj bo pritiskanje ali vrtenje katere od njiju storilo. Velika škoda je, da niso ob prenovi tega zaslončka nekako spojili s kakšnimi tipkami na volanu. Tudi tipke za ogrevanje sedežev (pride prav) in odklepanje na vratih in prtljažniku ne delujejo najbolj imenitno, a zadeva deluje brezhibno. Enkrat mi ni bilo treba prijeti ključa v roke. Za razliko od S-Crossa pa Vitara nima žarometov LED, zgolj dnevne luči.

Omenil sem že, da je asistenčno Vitara kar dobro podprta. Prikazuje in piska, če se komu ali čemu preveč približaš in v skrajnem primeru zna tudi sama zavirati. Radarski tempomat vidi daleč in tudi reagira kar zgodaj, škoda samo, da pogosto malo preveč odločno, in tako zavre čisto preveč, čeprav bi bilo dovolj samo odmakniti nogo s plina. Vseeno, večino situacij je zvozil suvereno in vožnja z njim ne neutrujajoča.

Dejstvo, da ni razkošnega zaslona namesto merilnikov ali prosojnega zaslona me sploh ni motilo. Informacij je načeloma dovolj, treba pa je znati priti do njih. Upravljanje je namreč z dvema paličicama, kakršne smo nekoč poznali za resetiranje kilometrov. Nepriročno, pa še nikoli ne veš, kaj bo pritiskanje ali vrtenje katere od njiju storilo. Velika škoda je, da niso ob prenovi tega zaslončka nekako spojili s kakšnimi tipkami na volanu. Tudi tipke za ogrevanje sedežev (pride prav) in odklepanje na vratih in prtljažniku ne delujejo najbolj imenitno, a zadeva deluje brezhibno. Enkrat mi ni bilo treba prijeti ključa v roke. Za razliko od S-Crossa pa Vitara nima žarometov LED, zgolj dnevne luči.

Ni težko videti, s čim Suzukijeva Vitara privlači kupce. Za zahtevani denar dobiš veliko terenca in opreme, pa še soliden in uporaben vsakdanji avto. Škoda je samo, da so v Suzukiju prehitro zadovoljni s tehnologijo in posameznimi (plastičnimi) deli, ki jih vgrajujejo v svoje avte. Z nekaj več izbirčnosti bi bil lahko končni vtis še za eno oceno boljši.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja