Suzuki SX4 S-Cross: Malo sloga, zato pa ogromno vsebine in vrednosti
Matjaž Ropret 13. oktobra 2018 ob 07:22

Suzuki se z izjemo Swifta ne osredotoča na najbolj množične avtomobilske razrede, v ponudbi ima večinoma nekoliko bolj nišne modele. Skoraj vse z možnostjo štirikolesnega pogona. Tako je SX4 S-Cross še najbližje trenutnemu trendu v avtomobilski industriji. Sodi med kompaktne SUV-je, a je znova nekoliko drugačen. In če že to ni dovolj velik plus, je tu še mamljiva cena za dobro opremljen avto.

Naj povem kar takoj. Brez štirikolesnega pogona ta avto nima dosti smisla. Je sicer čisto spodoben in uporaben, toda obstajajo atraktivnejši, bolj prilagodljivi, tudi modernejši za ne dosti več denarja. Ampak s 4WD ali Allgrip, kot temu rečejo v Suzukiju, je propozicija povsem drugačna. Potem odpade skoraj vsa mehkoterenska in ostala falanga do 25 tisoč evrov. Pa ne samo, da je konkurence malo. SX4 S-Cross se izkaže tako na terenu kot na cesti in pusti zelo dober vtis. Če le potencialni kupec ne začne preveč vrtati v modo in slog.

Suzuki ni brez razloga dokaj hitro prenovil tega modela, ker je bil na začetku s svojo pojavo res preveč anemičen. Niti zdaj ne pade v oči, ima pa vsaj spredaj opazno masko, ki seveda ni všeč vsakomur, a avto da nekaj karakterja. Zadaj je precej manj prepoznaven. Znotraj pa sicer prijetnih linij in pregleden, toda prav tako nič izstopajoč. Kdor bi rad kakšno »personalizacijo« ali kar se da vesoljsko, tehnološko voznikovo okolje, bo pač moral izbrati kaj drugega. Tudi sedeži in določene malenkosti, denimo nepobarvane tipke za odklepanje (s ključem v žepu), izdajajo, da modi in premijskemu počutju niso posvetili nobene pozornosti.

A to še ne pomeni, da v Suzukiju niso vgradili nič tehnologije. Nasprotno! Najvišji nivo opreme, ki sploh nima pretirane cene, ima skoraj vse, kar bi danes pričakoval od dobro založenega avta. Samodejno ustavljanje, radarski tempomat, infozabava z zaslonom na dotik, kamera za pogled nazaj, žarometi LED, če omenim samo tiste glavne pripomočke. Seveda pa ni vse samo v tem, da nekaj je, ampak je pomembno tudi, kako deluje. Tu pa Suzukiji vseeno malo zaostajajo. O tem malce kasneje, ker vseeno najbolj pomemben vtis, ki ga ta avto pusti na cestah in v gozdovih.

Po občutku to nikakor ni terenec. Pravzaprav je presenetljivo blizu običajnim kombilimuzinam golfovega razreda. Na to, da se pelješ v SUV-ju te opominja samo višje sedenje, drugače pa avto prav lepo sledi ovinkom, dinamično, z minimalno nagibanja. Na makadamih in kolovozih pa pride do izraza višja oddaljenost in seveda Allgrip. Načina lock in snow razporedita moč enakomerno na srednji in zadnji kolesi, vendar v bolj poletnih razmerah za to dvoje niti nisem imel potrebe. Je pa avto lahkotno splezal povsod, kamor sem se z njim namenil. Na asfaltu pa je za tisto pravo treba vrtljivi gumb med sprednjima sedežema zavrteti v način sport. Takrat se 1,4-litrski turbo motor (140 »konjev«) zares zbudi, v načinu auto je malce ležeren. Vendar ima precej večji potencial, saj je zgledno poskočen in v povezavi s podvozjem sta prav zabavna kombinacija. Ne bom rekel športna, kot namiguje tisti gumb, bolj izrazita od marsikaterega tekmeca pa zagotovo. Poraba se je ustalila nekje pri sedmih litrih, čisto zgledno za 4×4.

Prostorska izkoriščenost je dobra, sploh v kabini, ker to ni ravno dolgo vozilo. Spredaj je dovolj prostora in tudi zadaj dva brez težav sedita, če le nista dvometraša. Tudi s predali niso skoparili in pritrdišča isofix so lahko dostopna. Prtljažniku pa s 430 litri malo zmanjka za počitniško uporabo ali za vsakodnevno prevažanje resnega otroškega vozička. Z dnom na zgornji poziciji vsaj nakladalnega roba ni, a za prevažanje večjih stvari bo najbrž treba polico spustiti. Pogrešam tudi kakšne kljukice za nakupovalne vrečke in podobne trike. Precej bolj so se snovalci posvetili voznim lastnostim kot uporabnostnim rešitvam. In potem je tu tehnologija.

Najprej malo o aktivni varnosti. Vedno sem vesel, če je proizvajalec ne zaračunava dodatno. Dobro, lahko bi argumentiral, da jo, ker je treba do najvišje opreme Elegance, ampak je ta vsekakor vredna tisočaka in pol več. Z njo pa ne ostane ničesar več za doplačevanje. Ustavljanje, čeprav ga nisem namensko testiral, sem imel priložnost doživeti v praksi, in lahko potrdim, da deluje dobro. Enako aktivni tempomat prav zgledno pelje. Mogoče ni najbolj »mehak« in se za zaviranje odloča rahlo pozno, a vseeno potem to izvede lepo in v nekaj situacijah, ko je šlo na tesno in nisem bil prepričan, ali se bo izšlo ali bom morda pobožal zadek avta, ki je skočil predme na prehitevalni pas, je uredil situacijo brez moje pomoči. Se je pa res treba takrat malo prisiliti, da ne zaviraš sam. Podzavestno. Žarometi LED so dobrodošli in prav tako nekaj srednjega. Videl sem že svetlejše in bolj prilagodljive, vseeno pa je razlika v primerjavi s halogenskimi enormna in že samo zaradi njih je smiselno poseči po dražji opremi.

Infozabavni sistem je enak kot v vseh Suzukijih. Na kratko povedano to pomeni – zadovoljiv in funkcionalen, a že nekoliko zastarel. Res je, da premore sedempalčni zaslon na dotik, to je zdaj ne samo moderno, ampak že nujno. Ekran in na dotik občutljive tipke ob strani tega Boschevega sistema so solidno odzivni, uporabniški vmesnik je narejen za večjo diagonalo, tu vse skupaj izpade rahlo majhno, in grafika je tam nekje iz prejšnjega desetletja. Zadeve delujejo, da ne bo pomote. Brez težav sem poslušal glasbo in podkaste čez modri zob in telefoniral, tudi navigacija me je pripeljala pravilno, je pa nastavljanje ciljev v kakšni drugi hitrejše in poznavanje naslovov ter točk pomanjkljivo. Kamera je v redu, a se vklopi v celoten vtis tega sistema, ki bi moral dobiti novejši, večji, lepši zaslon ter drugačen UI. Pa višje bi ga morali postaviti.

Vendar, če se z osrednjo infozabavo da shajati, je potovalni računalnik pretežno neuporaben. O kakšnih barvah ni ne duha ne sluha, kaj šele o prilagodljivem zaslonu namesto merilnikov (prav tako ni opcije prosojnega zaslona). Toda, tudi enobarvne informacije bi bile v redu, če bi se dalo enostavno sprehajati med njimi. Toda namesto tipk na volanu je to treba početi s staromodno palčko, ki ne samo, da predpostavljanja sklanjanje naprej, še izjemno nenatančna je. Prenovljena Vitara dobiva modernejši, barven prikazovalnik, kot ga ima že tudi Swift.

Suzuki SX4 S-Cross je hecna kombinacija. Ima veliko tehnoloških pripomočkov, ki dejansko pridejo prav, niso pa vsi med njimi najbolj sodobne sorte. Ponuja veliko veselja v vožnji, manjka pa mu pojavnosti in prepoznavnosti. Toda vrednost za ceno je za današnji avtomobilski svet naravnost vrhunska, saj ne vem, če se še kje za približno 22 tisoč evrov dobi vsakdanje uporaben, tehnološko podprt in poskočen 4×4. Še največjo težavo imam z ugotavljanjem, komu je SX4 S-Cross v resnici namenjen. Zdi se mi, da mu za družinsko uporabo manjka deset cm dolžine, kar bi prineslo dodatnih petdeset ali sto litrov prtljažnika. Za dečve verjetno ni dovolj šminkerski, za frajerje kljub agresivnejši maski premalo nastopaški. Še vedno ostanejo starejši, pa kupci, ki res rabijo štirikolesni pogon in mogoče še kdo. Vseeno pa je škoda, da tega avta japonski proizvajalec ne izpili do konca, ker je osnova res dobra in bi bil lahko z nekaj dodatne sofisticiranosti in lišpa precej večja uspešnica.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja