Suzuki S-Cross AllGrip Hybrid: Odličen, ko nanj pogledaš iz pravšnje perspektive (#video)

Nova podoba na obstoječi osnovi se izkaže za dober družinski avtomobil, ki mu niti brezpotja niso tuja! A nekatere podrobnosti so mi šle pošteno na jetra, dokler se nanje nisem navadil!

Ko sem se usedel v novo, 3. generacijo Suzukijevega družinskega križanca, sem potreboval kar nekaj časa, da sem uredil misli v kratko in jedrnato ugotovitev. Čeprav mi marsikaj pri vozilu ni všeč, saj bi lahko bilo izvedeno bolje, je na koncu prevladalo preprosto dejstvo. Ob nenehnem draženju je na trgu malo vozil, ki za manj kot 30 tisočakov nudijo toliko!

Na hitro za vse, ki ne marajo dolgih testov!

Suzuki se očitno drži načela, da tistega, kar se izkaže kot dobro, nima smisla spreminjati. V novi generaciji so odličnemu štirikolesnemu pogonu dodali izdatnejše storitve pomoči vozniku in prevetrili videz. Čeprav to pomeni cel kup plastičnih dodatkov, je avtomobil zaradi tega robustnejši in bolj »terenski«. Zaradi agresivnejšega oblikovanja vam bo všeč ali pa se boste nad njegovim videzom zmrdovali. Novi S-Cross je oblikovno in digitalno temeljito nadgrajen predhodnik in na žalost, je od njega podedoval tudi nekaj slabosti. Vrata so tako lahka, da sem se, ko sem jih prvič odprl, ustrašil, da jih bom utrgal s tečajev. Poleg tega zvočna izolacija potniške kabine ni najboljša in ne vem čemu, je prestavna ročica samodejnega menjalnika tako zelo, zelo in še enkrat zelo velika. Manjša bi drastično olajšala rokovanje s telefonom v edinem primernem mestu poleg voznika, plitvem pladnju, pred katerim se po nepotrebnem bohoti. Še nekaj bi vam takoj padlo v oči. Plastični paličici, levo in desno, ki prebijeta zaščitno prozorno plastiko in delujeta kot »tipki« za spreminjanje prikaza na manjšem zaslonu med analognima merilnikoma pred voznikom. Verjetno bi se ju dalo zamenjati s čim bolj sodobnim?

Veliko manj pripomb imam nad voznimi lastnostmi, ki pravzaprav niso slabe. Vse bolj mi postaja všeč štirikolesni pogon in vidim smisel v njem tudi izven zimskih poledenelih cest. Čeprav ne vem, kako bi pretiravanje z vožnjo po ozkih traktorskih poteh vpliva na karoserijo, ki je zaradi plastičnih dodatkov in oblik verjetno ni preprosto poklepati. Saj res. S-Cross takšnim pustolovščinam ni namenjen. Je pa dobro vedeti, da jim je kos! Hkrati je Suzuki dodal vse pomembnejše sisteme za pomoč med vožnjo. Dobro delujejo in so v pomoč, saj izboljšujejo udobje vožnje. Tega ne morem reči za sedeže, kajti dolgotrajno sedenje je pustilo boleč občutek na zadnji plati.

Še kakšna slabost bi se našla. A dejstvo je, da se zlahka z njimi sprijaznite, ko ugotovite, da vse, kar avtomobil ima in nudi, ni boleče drago!

Osnovni tehnični podatki:

Robusten videz mu še kar pristaja

Novi S-Cross izstopa s širokim prednjim delom, kjer se poleg izrazitih led žarometov bohoti velika motorna maska, visokimi boki in strmim prisekanim zadnjim delom z izrazito gubo. Oblikovni dodatki še poudarjajo »strog« videz. A naj vas podoba ne preslepi. Kot sem dejal, so vratna krila izrazito lahka, a ko se nanje navadite, ne povzročajo težav, medtem ko je zadnji del izrazito »mehak«. Ko ga skušate zanihati, tako da ga potisnete stran od sebe, spustite in večkrat gibe ponovite, se »guga« kot legendarni spaček. Visoko podvozje, ne pretirano trdo vzmetenj, naredita svoje. A zopet je to zgolj zanimiva posebnost, ki jo redko opazimo, ki na udobje in zmogljivosti vožnje nima vpliva oziroma se celo odlično obnese na brezpotjih.

Ker v dimenzijah sprememb ni, ostaja enaka tudi prostornina v potniški kabini. Če izvzamem občutek bolečine na zadnji plati po dveh urah sedanja v parkiranem vozilu in čakanju, da se hčerki zaključi trening, je drugače ravno tako več kot dovolj prostora za potnike na zadnji klopi. Edino prtljažni prostor bi glede na tekmece v razredu lahko bil nekoliko večji. S-Cross je družinsko vozilo in zahtevnejša štiričlanska družina bo le s težavo v prtljažnih spravila vse, kar morajo vzeti s sabo na počitnice. Odlagalnih polic je sicer dovolj, a kot sem že dejal, dostop do edine primerne za telefon, moti ročica menjalnika. Matjaž bi gotovo omenil še na kratko dolžino sedalnega dela sedežev, kar zna delati preglavice visokoraslim.

Zvezda je štirikolesni pogon

Poleg samodejnega, športnega in načina vožnje po zasneženi površini, je na voljo se zaklepanje štirikolesnega pogona, kjer sredinska zapora »bratsko« razdeli navor po načelu 50:50 med prednjim in zadnjim parom koles. Po zasneženih poteh se žal nisem mogel voziti, sem pa ga zato preizkusil na razriti traktorski poti polno globokih kolesnic. Pričakovano deluje izredno dobro in zanesljivo, medtem ko načine izbiramo preko vrtljivega stikala na sredinski konzoli. Večinoma boste uporabljali samodejni način (AUTO), ki zadnji pogon vključi, ko je ta res potreben. Hkrati se je treba zavedati omejitev. Po najprej majhni oddaljenosti od dal, ki je le 18 centimetrov. Občutno premalo za resno izkušnjo na brezpotjih. Ravno tako je škoda, da ni sistema za pomoč pri bolj strmih spustih. Verjetno se moram tukaj spustiti na realnejša tla. S-Cross je družinski avto za udobno vožnjo po cestiščih in ne pravo terensko vozilo. Ima namreč posamično vpetje koles in nima reduktorja ali prave zapore koles. A kljub temu bo marsikomu všeč, da je opremljen z mehansko ročno zavoro in da je sistem proti zdrsu ESC mogoče izklopiti.

S-Cross poganja poskočen 1,4 litrski turbo bencinski motor, ki mu blagi hibridni sistem doda 15 Nm navora, ki pridejo prav, ko turbina še ni vklopljena. Ker se preko nje nekaj energije zaviranja vrača, se je poraba na testu kljub stalnemu štirikolesnemu pogonu vrtala pod sedmimi litri. Ni slabo za »bencinarja«, a hkrati je vseeno treba poudariti, da sem vozil umirjeno in znotraj omejitev. S predstavo 6-stopenjskega samodejnega menjalnika sem bil bolj ali manj zadovoljen, saj je le občasno v višjo prestavo prestavil kasneje kot sem misli, da bo!

Infozabavni sistem bi lahko bil boljši

V srcu digitalizacije je osrednji skoraj 23-centimetrski (9-palčni) zaslon, na katerem so vse pomembne in uporabne informacije. Vendar uporabniški vmesnik ni intuitiven, ko bi pričakovali v sodobnem vozilu. Na začetku sem moral kar močno nagubati možgane, da sem ugotovil, kako se vrnem na prejšnji meni ali kako najti določene informacije. Marsikdo se bo tako počutil, ko se bo z zaslonom prvič srečal, a verjamem, da kasneje, ko bo nanj navajen, teh težav ne bo več. Me pa je zmotilo, da ob vsakem vžigu predvaja 360-stopinjska animacija okolice. Prvi in drugič je zanimiva, nakar začne motiti. Druga slabost infozabavnega sistema je preprosto dejstvo, da ne podpira slovenskega jezika.

Pred voznikom je le manjši zaslon, saj se tam še vedno bohotita ogromna analogna merilnika. Obenem je Suzuki ohranil klasične tipke in gumbe, namesto na primer na dotik občutljivih površin, ki delujejo kot drsniki, kar bodo nekateri sprejeli z odobravanjem. S-Cross nudi celo vrsto aktivnih sistemov za pomoč med vožnjo, kot so prilagodljivi ohranjevalnik hitrosti, opozorilnik voznega pasu, 360-stopinjski prikaz okolice in še nekatere druge, ki jih pričakujemo v sodobnem vozilu, a jih največkrat dobimo v različicah dražjih od trideset tisočakov. Nekaj pripomb vseeno imam. Prilagodljivi ohranjevalnik hitrosti na skok vozil pred nami reagiral nekoliko panično in opozorilnik o spremembi voznega pasu prikaže alarm, še predno brez vključenega smernika avtomobil dejansko prevozi črto.

Korektne vozne lastnosti

Z izjemo štirikolesnega pogona, ki sem ga omenil že nekajkrat, so vozne lastnosti v okviru pričakovanj. Čeprav S-Cross ni prvak v poskočnosti in se običajno malce nagne med vožnjo v ovinek, vozne lastnosti ne izstopajo niti v nobeno smer. Kombinacija pogona in nastavitev podvozja deluje za moj okus dobro, saj vozilo lepo ohranja smer in nudi dovolj natančnosti krmiljena, da bo večina zadovoljna.

HVALIMO:

• Razmerje med ceno in opremo
• Štirikolesni pogon
• Relativno ugodna poraba goriva

GRAJAMO:

• Ni podpore za slovenski jezik
• Ne najboljše delovanje asistenčnih sistemom
• Hrupen pri višjih hitrostih