Sto dni do zime v luči žarometov in umetne ustvarjene drame!
Marjan Kodelja 23. decembra 2020 ob 06:41

Američani čislajo posameznike, ki si upajo živeti na Aljaski, o njih snemajo solzave resničnostne oddaje in medtem pozabljajo, da ogromno ljudi po svetu, ne po svoji želji, živi izven mreže v divjini, vendar jim nihče ne sledi s kamerami.

Discovery je neskončen slavospev Aljaski in ljudem, ki »kvazi« tam živijo daleč od civilizacije, zdravniške oskrbe in blagodejnostim tehnološkega razvoja. Aljasko nam prodajajo kot zadnjo mejo in pri tem pozabljajo, da je na svetu še veliko neprimerno bolj odročnih, divjih in za življenje težkih predelov. Ostanimo na severnih pasovnih širinah. Kanadski severni teritoriji, Grenlandija, Arktični otoki na severu Evrope in Sibirija. Življenje na Aljaski je v primerjavi z življenjem tam mačji kašelj. Pri tem pa Američani ne kažejo kaj dosti zanimanja, da bi v dokumentarcih prikazali avtohtone prebivalce, za katere edino lahko rečemo, da tja spadajo in so eno z naravo. Raje kažejo od drugje uvožene čudake, ki živijo nekje v gozdu ali pa vsaj brez nekaterih dobrin civilizacije. Takšni so tudi pri nas. Rečemo jim vaški posebneži ali vaški norčki.

Prvo, kar sem opazil, so bili bržkone sumi, da je dogajanje režirano. Moški in ženska, ki na Aljaski živita že nekaj let, k sebi povabita pet popolnih neznancev. Štiri tipe (dva junca in dva malce starejša gorjana) in eno mlado naivno blondinko. Sedmerica naj bi ob reki Tanani zgradila primerne objekte in v stotih dneh, kolikor jih je preostalo do zime, ubila losa, medveda ter cel kup lososov. Skupnost, v kateri naj nihče ne bi bil stalni šef, je večini na koncu jezika in osrednja zgodba, zato je čudno, da je noter padel Oliver, ki milo rečeno dela po svoje. Kot bi mu nekdo povedal, da naj se obnaša razdiralno. Počakajmo, da začnejo delovati moški hormoni še v smeri edinega prostega dekleta, ki je hkrati še čedno. Štirih »dedcev« naj ne bi zanimala? Japajade! Saj nisem iz lune padel.

Poleg tega dogajanje ves čas snema televizijska ekipa, zato težko verjamem, da bo članom skupnosti zmanjkalo hrane in da ne bi mogli takoj poklicati pomoči, če bi jo potrebovali. Čemu bi jo, saj so odlično opremljeni. Najprej za šalo z ročnim vrtalnikom izvrtajo luknjo za leseni vezni čep, a že v naslednjem žagajo z motorno in z baterijsko krožno žago. Pravijo sicer, da so omejeni, ker imajo samo eno sončno celico za polnjenje baterij. Nič ne de, energije za odmet imajo snemalci za kamere, lučke ter ostalo opremo. Če bo treba, jim jo bodo z veseljem odstopili. Tudi drugače jim ni ravno težko. Ko je treba kaj iti, sedejo v kanu u izvenkrmnim motorjem, da o odličnih puškah, ki se jih ne bi branili ostrostrelci v manj bogatih vojskah, niti ne govorim.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Upoštevajoč, da je dogajanje dogovorjeno in vodeno, tako kot so bili po napisanem scenariju vodeni tekmovalci slovenskih resničnostnih »Kmetij«, kjer so mimogrede občasno živeli v slabših pogojih in z manj hrane, zna biti gledanje težavno. Sploh ker se Oliver nenaravno »punta« in iz zadnje plati vleče razloge, zakaj je nekaj storil, zakaj misli tako in kako bo po novem moralo biti. Drama namreč mora biti. Si predstavljate, da bi življenje v koloniji potekalo po ustaljenem načrtu, objekti bi rasli, hrana bi se kopičila in vsi bi bili veseli, tvorni in prijazni. Dolgčas? Kdo bi česa takšnega sploh želel gledati!

Kaj: Sto dni v divjini (100 Days Wild)

Kje: Na Discoveryju, kjer resničnostni dokumentarci so doma!

Ocena: 2 (ker nima D od dokumentarca in je kvečjemu zabavna resničnostna oddaja, o kateri bi se morda pogovarjali že dobro okajeni ob večerni pijači, če bi bili bifeji odprti).

Priporočilo: Primerno za vse, pod pogojem dovolj visokega inteligenčnega kvocienta, za razumevanje, da biti eno z naravo in živeti izven omrežja ne pomeni smešna oblačila in sto let stara puška.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
1 komentar
  • Zadnjic gledal film o ubogi doktorci, ki je dobila edino prosto mesto v neki vukojebini na Aljaski. Niti toliko se niso potrudili, da bi snemali pozimi recimo vsaj v Coloradu ali kje s pravim snegom. Tako pa nek stiropor. Punca se pri – 10° C in manj sprehaja v visokih petkah in razpeta kot pri +25°C. Obupno. Samo za modele ki niso stopili iz nakupovalnih centrov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja