Slišati je pristransko. Morda do neke mere je. A tako so mi govorili prijatelji in znanci, ko sem se pripeljal s poltovornjakom, ki v marsičem izstopa. Nerad jih ocenjujem s kratkimi besednimi zvezami, a ko pomislim nanj, se mi hitro utrne naslednja. »Uglajeni robustnež«.
Poltovornjaki mi pogosto zapustijo mešani toplo hladni občutek. Brez težav začutiš prostrane ameriške prerije in svobodo iti skoraj kamorkoli. Kdo si tega ne želi? A po drugi strani me rahlo zmrazi, ko pomislim na parkiranje. Ne govorim na pamet. V ljubljanskem nakupovalnem središču sem ga lepo počasi in previdno potisnil na začrtano parkirno mesto. Kolikor je le šlo, da ne bi s sprednjim delom trčil v zid. Ko se le ne bi obrnil med hojo proti vhodu. Z dobrim metrom je še vedno »štrlel« na cesto. Poltovornjaki so veliki. Ni važno kateri. Fordov Ranger, njegov klon Amarok, Toyotin Hilux, o njem vem kaj prida, ali SsangYong Musso Grand. A vseeno se mi je ta bolj vtisnil v spomin. Ne, ker bi bil boljši, v resnici ni, temveč, ker je drugačen. In to danes pomeni veliko.
Bolj ga gledaš, bolj ti je simpatičen
Motor : | 2,2 litrski turbodizelski (2157 ccm), štirikolesni pogon |
Menjalnik: | šest stopenjski samodejni menjalnik |
Največja moč in navor: | 149 kW (202 KM); navor 420 Nm |
Zmogljivosti: | največja hitrost 177 km/h |
Dimenzija (D x Š x V): | 5.405 x 1.195 x 1.855 mm, medosna razdalja 3.210 mm |
Teža praznega (teža tovora): | 2.250 kg (1140 kg), vlečna moč 3.000 kg |
Poraba na testu: | 8,9 l na 100 km |
Uradna poraba: | 8,6 – 8,8 l na 100 km |
Cena vozila: | 41.999 € |
Pri SsangYongu natančno vedo, kaj je in komu je namenjen. Musso ni »frajerski« avto, s katerim bi se šopirili, čeprav mu v tej izvedenki lepotnih dodatkov ni manjkalo, temveč delovni stroj. Všeč mi je takšno razmišljanje, kajti ko ga pogledaš v tej luči, te nekatere stvari manj motijo in začneš razumeti, zakaj nekaj ima oziroma nečesa nima. Ampak vseeno. Vem, da je keson namenjen prevažanju marsičesa, a ker je bil avto nov, sem vseeno čutil rahlo zavoro, da bi nanj vrgel kar koli pretirano umazanega. Tudi zato ne, ker sem tam prevažal osebno prtljago, kadar je bila zadnja klop zasedena. Kadar razmišljaš tako, takrat je skoraj nujno, da je na kesonu rolo pokrov. Čeprav zasede kar nekaj prostora in omeji, kako dolge zadeve lahko tam voziš ob zaprti stranici. Ko sem jo že omenil. Preverjeno ima trdne tečaje. Ne dovoli zgolj skakanja po njej, mogoče jo je uporabi kot vzvod, da naložiš kar koli težjega in daljšega, ko blizu ni nikogar, da bi ti pomagal. Saj sem tekel, da je Musso delovni stroj.
Lepota je vedno subjektivna. Ko sem ga prvič pogledal, se mi je zdel nekoliko preveč »škatlast«. Ampak razmeroma kmalu ti postane robatost všeč. Opazil sem, da je pritegnil poglede, še posebej od spredaj. Nisem spraševal, zakaj. Morda, ker ga ni pogosto videti na naših cestah ali pa res izstopa. Meni in moji boljši polovici se je prikupil in dejstvo, da se je prikupil njej, šteje največ.
Lepa razmejitev med kabino in kesonom
Pri poltovornjakih je vedno kompromis med prostorom za potnike in velikostjo kesona. Ker sta v sprednjem delu dve vrsti, je manjši, kot bi bil, če bi bila spredaj samo sedeža za voznika in sovoznika. A tako pač je pri takšni konfiguraciji. Vseeno pa nimam dosti očitati prostornosti potniške kabine. Razen nadpovprečnih velikanov se bodo ostali celo zadaj počutili udobno. Zaradi kakovosti sedežev in dovolj prostora tako za glavo kot za kolena. Pri vsem tem bi skoraj pozabil na najbolj pomembno. Med vožnjo sediš visoko in imaš odličen pogled na cestišče. Meni na primer, to veliko pomeni. Sploh na naših cestah, na kateri gneče niso nič pretresljivo posebnega.
Dejal sem, da je Musso delovni stroj. Tako nanj gledajo in tako so ga oblikovali. Ko pogledaš tako, potem hitro dojameš, da se v njem zlahka pelje pet odraslih z vsem orodjem in materialom na kesonu. Takrat tudi ne moti, da je notranjost klasična. Vključno z veliko ročico samodejnega ročnega menjalnika. Da ne bo pomote. S tem ni prav nič narobe.
Toplo hladno o zaslonih in sistemih za pomoč med vožnjo
Delno se klasična oblikovna zasnova odraža v zaslonih. Tisti pred voznikom je sodoben, prijetnega videza, dovolj informativen ter nudi ravno prav možnosti spreminjanja prikaza za večino. Odkrito rečen me sicer ne bi prav nič motilo, če bi bil tam manjši zaslon obkrožen z oprijemljivimi merilniki. Manj me je navdušil osrednji zaslon infozabavnega sistema. Da je razmeroma majhen, se navadiš, manj, kako je narejen sistem. Navigacija na primer deluje odlično, a če bi rad gledal zgolj zemljevid brez podanega cilja na deljenem zaslonu, ko so tam še prikazu drugih podatkov, potem imaš na voljo samo eno in še to manj uporabno velikost prikaza. Druga stvar so svetlobne razmere v kabini in mesto oziroma položaj zaslona. Kot pri večini poltovornjakov je zadnja šipa pravokotno postavljena in razmeroma velika. Med vožnjo s soncem na zadku, so bilo zato odsevi na trenutke kar moteči, saj so vplivali na dobro čitljivost. Nekatere bo zmotilo še to, da vozilo pri tej opremi nima samodejnega prilagojevalnika hitrosti (radarskega tempomata). Mene je, priznam. Posebej med vožnjo proti morju. A po drugi strani se moram vrniti na začetno oceno, komu je vozilo namenjeno. Ti tega in še nekaterih drugih pomočnikov, kot je na primer ohranjanje voznega pasu, verjetno ne bodo prav boleče pogrešali. Navaditi se je treba še na nekatere posebnosti. Upravljanje žarometov je sredi desne ob volanske ročice, zato se je zgodilo, da sem enkrat luči celo ugasnil med uporabo smernika.
Še na nekaj zadev je prav, da opozorim. Samodejna klimatska naprava deluje za moj okus dokaj specifično. Imel sem kar nekaj težav, da je pihalo in je bila temperatura v notranjosti ravno pravšnja, saj sem temperaturo najprej nastavil na 22 stopinj, kot sem navajen. Prehladno je bilo. Meni ustrezno je začela delovati šele, ko sem temperaturo dvignil na 24 stopinj. Ne ravno navdušujoči so še zvočniki. Pogrešal sem nekaj več globine (nizkih tonov). A se najde tudi kaj nostalgičnega. Na primer velika klasična ročica za ročno zavoro.
Ne skriva, da je velik in težak
Pogosto se mi zareče, da konjiček ali dva ne bi bila odveč. Verjetno se ne bi ravno branil močnejšega agregata, toda vgrajeni je zadoščal med vožnjo po avtocestah, vijuganju po zavitih gozdnih cestiščih, čeprav sem moral zaradi slabega vstopa in dolžine dvakrat na bolj ostrem ovinku ustaviti, zapeljati nazaj in ponovno odviti, in celo med plezanjem po strmem kolovozu. Vgrajeni štirikolesni pogon je kos marsičemu, celo ko je vozilo oblečeno v pnevmatike za lepše podlage in ne za kamnito blatna brezpotja. Kaj bi šele bilo, če bi bil obuto v terenske. Že z izbiro manj močnega štirikolesnega pogona (4H), običajno boš vozil z dvokolesnim, se Musso spremeni v »poskočnega kozla«, z načinom 4L pa je sposoben splezati povsod tja, kamor je smiselno priti z vozilom.
Čeprav ne skriva teže, upravljanje še zdaleč ni zahtevno. Na trenutke sem si sicer želel, da bi bili elementi podvozja nastavljeni za odtenek mehkejše, predvsem, da ne bi bolj slišal kot čutil neravnim na avtocestah. Na regionalnih cestah težav ni, saj so hitrosti nižje. Musso nudi samo dva načina vožnje, ekološkega (eco) in močnega (power). Ker poraba še zdaleč ni mala, kazalec se je po desetih dnevih raznolike vožnje ustavil malce pod devetimi litri, se splača večino voziti v prvem. Meni je več kot zadoščal. Sicer pa podvozje omogoča natančno krmiljenje in razmeroma malo nagibanja v ovinkih, kljub nadpovprečni višini.
Navadil sem se, in res me ni motilo, da je pomočnikov malo. A eno stvar sem res pogrešal. Samodejni menjalnik po izkopu motorja ne predstavi v parkirni način. Verjamem, da bi se navadil in premaknil ročico v položaj P, še pred pritiskom na tipko za zagon in izklop, a priznam, da me je polenila tovrstna samodejna funkcija. Drugače menjalnik deluje srednjo dobro. Zdelo se mi je, da ni vedno predstavil v višjo ali nižjo predstavo takrat, ko bi si želel oziroma bi naredil sam v primeru vožnje z ročnim menjalnikom. Na voljo je sicer ročno izbiranja, pri katerem je škoda, da na volanskem obroču ni ušes (tipk) za predstavljanje. Pretikanje z ročico je za odtenek manj udobno in ni priporočljivo takrat, ko moraš imeti obe roki na volanu. A te nikakor ne bi spremenil oziroma pomanjšal. Sodi v takšno vozilo in niti to, da je v vseh pogledih takšna, kot so bile ročice samodejnih menjalnikov nekoč, me niti malo ni motilo.
HVALIMO:
- Robat, a vendarle zelo izrazit in zanimiv videz vozila
- Dobre zmogljivosti med vožnjo po brezpotjih
- Smiselno razmerje med prostorom v potniški kabini in kesonoma za tovor
- Konjske moči, navor in vlečna moč
GRAJAMO:
- Kateri od sodobnih pomočnikov, kot je na primer radarski tempomat, ne bi bil odveč
- Majhen zaslon infozabavnega sistema in ne najboljše funkcije
- Sodobnejšega samodejnega menjalnika se ne bi branil
SsangYong Musso Grand 2.2 Ultimate
- OBLIKA IN IZDELAVA
- INFOZABAVNA TEHNOLOGIJA
- ASISTENČNI SISTEMI
- VOZNE LASTNOSTI
- UPORABNOST
Naj kupim?
Glede tega sem si ustvaril mnenje. Lahko se z njim šopiriš in pritegneš poglede, a te prej ali slej dohiti resničnost. Musso Grand je, tako kot pove že ime, velik in ne nekaj, kar zlahka porineš v skromno odmerjene parkirne prostore. A kdor veliko dela na terenu, kamor mora pripeljati orodje in material, bo znal ceniti njegove zmogljivosti (in pozabiti na pomanjkljivosti). Posebej, ker je cena enako opremljenega malo nižja od tekmecev. Res je v tej različici ličen in dodelan, a obenem je smiselno upoštevati prodajalca, ki jasno pove, da je predvsem in ponajprej delovno oziroma gospodarno vozilo in šele nato osebno!
Brez komentarjev