O programskih paketih in uvrščanju televizijskih programov vanje smo prelili že veliko črnila, žal pa zadevi nikdar ne bomo prišli do konca. Kadar so v ozadju takšni in drugačni interesi, se najdejo tudi rešitve, ki pa niso vedno po godu gledalcev. Tega se na boleč način zavemo vsakič, ko nas operaterji presenetijo s spremembami.
Programski paketi naj bili oblikovani za povprečnega uporabnika, žal pa vemo, kako je s statistiko. Ukinitev manj zanimivih programov večina niti ne zazna, zaboli pa maloštevilne gledalce, ki so jih postavili v središče svojega televizijskega sveta. Tudi najbolj banalen program ima vsaj nekaj zvestih gledalcev. Tega pa ne moremo reči za športne programe. So namreč eni redkih, ki bi jih zaradi vsebine lahko tržili v samostojnih programskih sklopih, pa bi večina sicer nerada, a vendarle plačala. S tem se strinjajo tudi vsi, ki so tako ali drugače vključeni v ta »šmoren«.
Ko je pred leti Pro Plus »alias« Pop TV sklenil, da mu morajo operaterji plačevati, mi pa smo govorili, da je to eden redkih primerov, ko je treba plačevati za ogled reklam, so operaterji stopili skupaj in se strinjali. S televizijsko hišo! Ideje, da bi morali biti v ločenem paketu s transparentno navedeno ceno, pa obravnavali kot krivoverske. Našli so celo obrazložitev zakonodaje, po katerem mora operater slovenski program vključiti v osnovni paket. Od tega so imeli oboji koristi. Zdaj pa sem neuradno slišal, čeprav v to popolnoma ne verjamem, da bodo prej ali slej vključeni v samostojen paket. Bilo bi prav, da bi enako postorili z vsemi programi, ki jih operaterji kupujejo v svežnjih. Zdaj namreč dobimo kilo sadja, v vrečki pa so marelice, jabolka, hruške in še kaj, vendar ne vemo, kolikšna je cena kilograma posameznih plodov.
Zveza potrošnikov (ZPS) ministrstvu za javno upravo predlaga, da ima potrošnik v primeru, ko operater enostransko spremeni pogodbene pogoje, ta pa je nanj vezan, pravico terminalsko opremo odkupiti po ceni, za katero se je dogovoril ob sklenitvi pogodbe – subvencionirani ceni. Če je potrošnik terminalsko opremo odplačeval po obrokih, pa bi moral ohraniti tudi pravico do nadaljnjega obročnega odplačevanja opreme, v skladu s pogodbenim dogovorom.
Posebna zgodba so športni programi. Ni nepomembno, kdo so lastniki kanalov Šport klub in da imajo v lasti tudi Telemach, kot tudi ne, kako so potekala pogajanja o novi pogodbi. Dejstvo je, da jih ni več v ponudbi Telekoma Slovenije, A1 in T-2. Primer pa ni nepomemben, saj kot prvi kaže, da operater lahko televizijske programe odstrani iz ponudbe in zato nima osipa naročnikov, čeprav so v primeru Pop TV govorili ravno nasprotno. Če bi bil paket športnih programov ločen od drugih z jasno ceno, do težav sploh ne bi prišlo oziroma bi bili naročniki tisti, ki bi ali pa ne bi pristali na nove cene. Tako pa še vedno ne vemo, ali oziroma kdaj bodo ti programi nazaj v ponudbi omenjenih operaterjev, saj tudi prihod športnih programov Arena Sport TV ne bo v celoti potešil ljubitelje športa. Preveč je različnih in hkrati zanimivih športov, pravice pa razporejene preko različnih programov, da bi lahko en sveženj kanalov zadostil večini okusov. Zato bi morali biti športni programi ločeni, saj le to daje uporabnikov pravo možnost izbire.
Operaterji so pred težavo. Po eni strani lastniki programov želijo višje cene, po drugi pa vse težje opravičujejo redne letne podražitve. Sploh v časih gospodarske krize, ko smo nanje vsi bolj občutljivi kot normalno. Rešitev pa zna biti preprosta. Diferenciacija programov v več programskih svežnjev, tokrat ne na podlagi žanra, temveč ponudnika. Če so lahko od samega začetka ločeni programi HBO, so lahko tudi drugi. Ne nazadnje se bomo lahko zanje odločali glede na kakovost ponudbe in ne glede na prijaznost operaterja, da jih je uvrstil v osnovni programski sklop. Na koncu bo sicer enako število programov, kot jih imate zdaj, stalo več. Ampak le v ceniku, saj možnost izbire pomeni izčiščene sezname. Zakaj bi imel več kot 150 programov, če gledam le deset njih, vse več vsebin pa dobivam iz interneta. In ravno tu se skriva razlog, zakaj so se pojavile takšne ideje. Poleg HBO, Voya in morda PickBoxa, bo v televizijski ponudbi v prihodnje vedno več ponudnikov pretočnega videa in takrat bodo operaterji težko opravičili, obstoječo sestavo in cene programskih sklopov.
Naslovna fotografija: DepositPhotos.
Na koncu bo vse odvisno od operaterjev.
Če bi to želeli bi to lahko naredili že pred leti.
Sicer pa je del odgovornosti za to situacijo tudi na strani uporabnikov.
Dokler se bodo strinjali s podražitvami bo pač tako kot je.
Kaj pa uporabniki realno lahko storijo? Odpoved naročnine ni nikakršna rešitev. Vedno bo daleč premalo takih, ki bi se odločili za tako potezo, da bi se ponudnikom poznalo in bi morali spremeniti svoje prakse. Marsikaterih vsebin, ki jih večina želi gledati in se jim ne bi kar odpovedala, pa pač drugje ni mogoče dobiti.