Iz tega, da v živo vesoljsko ladjo Lexx spremenjeno ogromno žuželko nadzira varnostnik četrte stopnje, spolna sužnja, nesmrtni morilec in glava robota, se ne ne more izcimiti nič dobrega. So pa zato narejeni odlični temelji za res »hudo« parodijo.
Začne se v zoni svetlobe (vesolju svetlobe) in konča v zoni teme oziroma vesolju, ki ga poznamo kot naš dom. Davno tega je v prvem divjala vojna med ljudmi in vesoljskimi žuželkami, po kateri je s pomočjo temnih sil oblast prevzela božanska senca. Četverica se proti njej bori bolj po naključju kot zaradi junaških vzgibov in prepričanj. Rezultat je uničenje vesolja svetlobe, saj svečenik, v katerega je preneseno bistvo premagane sence, materijo v vesolju spremeni v sebi podobne drone. Ko se vsi zapodijo za Lexxom, pride do singularnosti in vsega je konec. Ne popolnoma. Marsikaj je preneseno v »naše« vesolje, kjer se zgodba nadaljuje. Še bolj napeto in še bolj na poskok. Po štiri tisočih letih spanja, Lexx s posadko končno najde osončje in v njem najprej planet dvojčka Vodo in Ogenj (pekel in nebesa) in natančno na drugi strani orbite še Zemljo.
Serija v koprodukciji Kanade, Združenega kraljestva in Nemčije se bolj kot na vizualne učinke osredotoča na ideje izven običajnih okvirjev, dramaturgijo in zanimivost likov. V tem je nežno podobna ravno tako izredni seriji Doktor Who. Polna je prispodob, ki jih opaziti ali pa jih ne, kar sicer na potek zgodbe nima večjega vpliva. Tako na primer v nekem trenutku posadka sreča tehnološko manj razvito plovilo z ljudmi, ko se prvič v zgodovini prebijejo skozi obroč asteroidov, ki obkroža njihovo osončje, ter ugotovijo, da je onstran silno živahno. Njihova evforija pa ne traja dolgo, saj je vesolje svetlobe hitro uničeno. Zdelo se mi je, da se bomo tako počutili mi, ko bomo pogledali onstran Oortovega oblaka. Brez Zemlje seveda ne gre. Ta je v vesolju teme in spet nam serija ponudi zvrhan koš presenetljivih idej. Lexx z enim samim grižljajem pohrusta celo državo ali da sta pekel in nebesa, kamor gredo duše po smrti, v bistvu točno na drugi strani sonca, zato ju iz Zemlje ni videti. Če je veliko zapletov nepričakovanih in udarijo kot strela iz jasneje, je konec še najbolj predvidljiv. Serija se zaključi s četrto sezono, ko Zemljo ogroža vesoljska rastlina.
Lexx je ena tistih serij, ki te popolnoma pritegne ali pa si ravnodušen. Pomembno je, kako nanjo gledaš. Nikar je ne imej za resno znanstveno fantastiko. Avtorji so naredili parodijo, toda neprimerno bolj inteligentno, kot je parodija Vojne zvezd z naslovom Vesoljska jajca. Zato lahko zatrdim naslednje. Ako se boš pretolkel preko prve, potem si boš vzel čas za ogled vseh 61 epizod.
Kaj: Znanstvenofantastična serija Lexx (1997-2000)
Kje: Kupi na Amazonu (ali najdi na VEŠKJE)
Ocena 4: Z dandanašnje perspektive učinki niso najboljši, medtem ko zna marsikoga zmotiti, da so epizode zapisane v standardni razločljivosti. Vizualno torej nič posebnega in sodobnega, a je zato zgodba dovolj nora in predvsem ravno prav unikatna. Odlika, ki jo pogosto pogrešam pri serijah novejšega datuma.
Priporočilo: Po sodobnih priporočilih zaradi namigovanja na spolnost in ne najlepšega govorjenja primerno za starejše od 16 let. Kar je prav. Vprašanje, če bi mlajši parodijo takšne vrte razumeli.
Brez komentarjev