Sony ZV-1: Enostaven, z dobro sliko in ostrenjem, a lahko ga hitro prerasteš
Matjaž Ropret 24. septembra 2020 ob 12:13

Nimam pravega vpogleda v dejansko priljubljenost vlogerjev, a očitno je nekaj na tem, saj jih fotografska industrija vidi kot rešitelje svoje usihajoče panoge. Prav tako ne vem, koga vse štejejo med vlogerje. Rekel bi sicer, da so videi, ki jih snemamo za Tehnozvezdje, približno toliko vlogerski, kot članki, ki jih pišemo, blogerski. Toda vsak kupec je dober in filozofske debate lahko pustimo za kakšno drugo priložnost. Raje se posvetimo Sonyjevemu aparatu ZV-1, ki nagovarja prav tiste, ki se veliko nastavljajo objektivu in poskušajo nekaj razlagati občinstvu.

Nobena skrivnost ni, kakšno je poreklo tega snemalnega pripomočka, ki je seveda lahko tudi več kot soliden fotoaparat. Za osnovo so vzeli RX100, kakršen je bil v četrti in peti generaciji (zdaj so sicer že pri sedmi), z objektivom 24-70 mm f/1,8-2,8. So pa temu aparatu z enopalčnim tipalom dodali nekaj lastnosti, ki so za samosnemanje skoraj nujna. Prva je vrtljiv zaslon. Pri RX100 se ga je resda dalo zasukati navzgor, a je odmik vstran in zasuk v tej poziciji še bolj uporabna možnost. Druga pomembna pridobitev je povezana z zajemom zvoka. Mikrofonsko polje je že na samem aparatu bolj napredno kot pri običajnih žepnih fotoaparatih, pa še »mačka« se da povezniti nanj, da potem vsi sprašujejo, kakšno kosmato reč imaš na aparatu. Namen teh dlak je seveda v preprečevanju, da bi se na posnetku preveč slišal veter. Toda glavna razlika je v vhodu za mikrofon, ki ga serija RX100 vse do zadnje generacije ni imela. Tako je mogoče priklopiti zunanji mikrofon, kar v večini razmer da še precej boljši zvok, pa sploh ne nujno za velik strošek. Od tu naprej so »izboljšave« v tem, kaj uporabnik sproži s posameznimi tipkami na aparatu, in v nekaterih nastavitvah. Skoraj pa bi seveda pozabil tisto glavno, ki jo sicer tudi že poznamo z novejših Sonyjevih izdelkov, toda RX100 IV in RX100 V je še nista imela. To je samodejno ostrenje s sledenjem obrazu ter očem. Izjemno pomembna zmožnost, da je lahko uporabnik miren, ali je izostren ali ne, in se povsem osredotoča na svoj nastop.

ZV-1 je podoben, a vseeno malo drugačen kot prej omenjene stotice. Ohišje je nekoliko bolj zaobljeno, ima nekaj oprijema in večje tipke. Odpadlo je izskočno elektronsko iskalo, ki ga ciljna skupina najbrž niti ne bo pogrešala. Prav tako ni vgrajene bliskavice, je pa na voljo pritrdišče za zunanjo, a prav lahko ga bo večina uporabila za namestitev omenjenega mačka. Na vrhu dominira še velika tipka za začetek in konec snemanja, ki bi jo sam sicer raje imel tam, kjer je pri mnogih drugih Sonyjevih aparatih – pod kotom med zgornjo in zadnjo stranjo aparata, koder običajno počiva palec. Na ohišju sta pomembni še dve funkcijski tipki (C1 na vrhu in C2 v kotu na zadnji strani). Za upravljanje objektiva (zuma) je klasičen podaljšek tipke sprožilca, a za snemanje in upravljanje med premikanjem priporočam držalo s podvojenimi komandami, ki delujejo brezžično. Ni to »gimbal«, ki bi še dodatno umirjal sliko, a vsaj glavne tipke so pri roki in lažje se je snemati, če ne držiš neposredno aparata.

Tisti tipki imata prednastavljeni uporabni funkciji za vlogerje, toda njuno namembnost je mogoče tudi spremeniti. Tista na vrhu spremeni, koliko je ostro ali zamegljeno ozadje, ali z drugimi besedami, bolj odpre ali nazaj zapre zaslonko, da s tem korigira globinsko ostrino. Kar si aparat lahko privošči zaradi vgrajenega sivega filtra, ki tudi pri daljših časih osvetlitve omogoča snemanje v močni svetlobi. Tipka na zadnji strani pa spremeni delovanje samodejnega ostrenja. Iz osnovnega sledenja obrazu ali očem preklopi na način, ki zaznava, če (samo)snemalec v objektiv pokaže kakšno reč (pred obrazom) in prilagodi izostritev nanjo. Nisem povsem prepričan, da v tem načinu sledenje obrazu deluje enako konsistentno, a je vseeno bolje kot pri večini konkurenčnih aparatov. Izjemno zanimivo pa je, da vklop te funkcionalnosti zmanjša izrez slike, ki je sicer prisoten pri snemanju 4K. Goriščnica je torej manjša in v kader gre nekoliko več okolice, ne zgolj pripovedovalčeva glava, kar je dobrodošlo, kajti v običajnem načinu je goriščnica že skoraj predaleč iz širokokotnega območja.

Kakovost videa je za moj okus zelo dobra. Slika je čista in detajlna, tudi dinamika je solidna in prostora za »vlečenje« podrobnosti iz temin ali ubijanje presvetlitev je še nekaj. Seveda več, če snemaš v S-Log, a tudi brez se da narediti marsikaj. Kakovostni napredek v primerjavi z omenjenima RX 100 je vsekakor opazen. Večje tipalo ali res kakovosten objektiv jasno da še boljše rezultate, a tudi za precej več denarja in z bistveno večjim in težjim pripomočkom v torbi. Toda po svoje je impresivno, do kakšnega nivoja je že prišel video z enopalčnega tiplala. Tokrat se tudi težave s segrevanjem aparata pokažejo bistveno kasneje, po kakšnih 20 min, toda da aparat sploh snema tako dolgo, je treba v nastavitvah najti postavko, kako hitro se snemanje zaključi zaradi višje temperature (Auto Power Off Temp). Dokler je na Auto, so posnetki dolgi največ pet min, z nastavitvijo High pa se meja prestavi na pol ure. Pri prvi se seveda kaj lahko zgodi, da vloger med pripovedovanjem opazi, da ga aparat ne snema več. Potem pa ne ve, kje ga je sistem odrezal. Za resno umirjanje slike je treba poskrbeti s kakšno dodatno pripravo, kajti vgrajeno je za sprehajanje naokrog premalo zmogljivo.

Povezljivost z aplikacijo Imaging Edge je enaka kot pri vseh Sonyjevih aparatih. Kar pomeni, da zadošča za prenos fotografij v zapisu jpg na telefon. Vse ostalo, od prenašanja datotek RAW in videov do nadzora nad aparatom na daljavo med snemanje, pa še vedno manjka. Izbirniki so prav tako enaki, še vedno so posamezne nastavitve razporejene brez kakšnega pravega smisla in reda, uporabnik pa bo potrjevanju določenih izbir vse prehitro pade ven in mora znova nazaj z dodatnimi kliki, če želi spremeniti še kaj drugega.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Sonyju je v glavnem uspelo, kar si je zadal s tem aparatom. ZV-1 ponuja preprosto snemanje za vloge s precej prepričljivo kvaliteto slike, pa še cena je razumna (sploh za to znamko). Kar pa vseeno ne pomeni, da je brezpogojno najboljša izbira. Snemanje s telefonom je še lažje, tudi fizično, ker je pač masa bistveno manjša, in nekateri celo s sprednjo kamero ponujajo presenetljivo dobro kakovost, res pa z manj globinske neostrine. Nikakor ne bi kot tovrstnega pripomočka odpisal niti novega Gopro Hero9 Black, ki ima zdaj tudi zaslonček na sprednji strani, da se vloger lahko ustrezno kadrira. Po drugi strani pa je sploh za tiste, ki imajo aparat pretežno na stativu in snemajo v statičnem okolju, še precej boljša izbira a6100 ali še raje a6400 v kombinaciji s spodobnim objektivom. To daje še lepšo sliko z bolj zabrisanim ozadjem, in pri a6400 tudi možnost slikovnih profilov ter zaklepanje samodejnega prilagajanja izravnavanja beline, da se barve ne spreminjajo, ko se med snemanjem spreminja svetloba (če je njen vir vsaj delno naraven, na zgolj od sijalk). Mislim, da je ZV-1 dobra začetna možnost ali orodje za vloganje na terenu, sumim pa, da si bo marsikateri uporabnik čez čas zaželel še česa naprednejšega.

To je video, posnet s tem aparatom:

HVALIMO:
  • Preprosto upravljanje
  • Zelo lepa slika
  • Odlično ostrenje na obraz ali oči
  • Nekaj priročnih možnosti za vlogerje
  • Končno vrtljiv zaslon pri Sonyju
  • Soliden zvok z vgrajenimi mikrofoni
  • Cena ni pretirana
GRAJAMO:
  • Majhni aparati imajo še vedno težave s segrevanjem pri snemanju 4K
  • Kratka avtonomija baterije
  • Za snemanje med hojo umirjanje slike ni dovolj zmogljivo
  • Izrez pri snemanju 4K
  • Brezzrcalna a6100 in sploh a6400 za ne dosti višjo ceno ponujata še marsikaj več
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja