Smo že pri šesti generaciji Sonyjevih najbolj prestižnih slušalk, mogoče celo enega pomembnejših izdelkov te korporacije. In čeprav prinaša pomembne izboljšave v primerjavi s predhodno, se nekako ne morem znebiti občutka, da je vrhunec te serije predstavljala štirica. Škoda le, da je ta, zdaj že skoraj pet let star model, tehnološki razvoj že nekoliko prehitel.
Največji spodrsljaj pri tej seriji se je Sonyju, verjetno ne povsem naključno, primeril pri prejšnji generaciji. Takratna oblika ni omogočala zložljivosti, ki so jo zdaj vrnili. Ne sicer popolnoma, vendar se eno košarico da toliko »spodviti« ob drugo, da slušalke zasedejo manjšo površino za prenašanje naokrog in da tudi shranjevalni ovitek ni prevelik. Bolj trdni kot prejšnjič naj bi bili tudi pregibi, kar je težko preizkusiti, lok pa je, kot tudi same košarice, precej zajeten in hkrati udoben. Čez udobje košaric prav tako nimam pripomb, še posebej z očali, kar je zame večen problem, so morda celo najboljše, kar sem jih do zdaj preizkusil. Blazinice se končno snamejo in jih bo mogoče zamenjati (če se bo kje dobilo nadomestne), vendar so pritrjene z zatiči, ne z magneti (kot denimo pri slušalkah Sonos Ace). Ovitek se po novem zapira magnetno, na srečo dovolj močno, in ima lepo ločen razdelek za kabel.
Poleg nove mehanske zasnove proizvajalec predvsem poudarja izpopolnjen zvok in izboljšano aktivno dušenje hrupa. Kaj pa bi drugega, še posebej za drugo vsekakor pričakujemo napredek v vsaki naslednji generaciji, dokler ne bomo (če nismo že zdaj) nekoč prišli do točke, ko bo zadeva trčila ob fizikalne ovire. Pri zvoku bi pričakoval, da so, glede na cenovni razred, meje že dosežene. Sony nas poskuša prepričati v nasprotno in morda celo ima nekaj argumentov za to, a vendarle ne bi bil povsem prepričan, da se splača kupiti M6 namesto katerih prejšnjih (ali morda modela konkurence) v prvi vrsti zaradi zvočne podobe. Razlike so, vendar ne v vseh okoliščinah in tudi vsi jih ne bodo nujno slišali. Še posebej pri glasbi s pretočnih storitev in prek bluetootha, kjer je sicer v uporabi kodek LDAC, se določene podrobnosti izgubijo in nazadnje ni velike razlike s konkurenčnimi. Toda prek kabla in ob ustreznem viru (vsaj FLAC) se sliši vse tisto, česar so slušalke sposobne. Iz tega lahko sklepam, da so zvočno naprednejše od tega, kar zmore »prikazati« kodec LDAC in bi bilo s kakšnim še naprednejšim (vendar eksotičnim) mogoče iz njih iztisniti še kaj več. V osnovi so nizki toni za moj okus nekoliko preveč poudarjeni, ko sem to v izenačevalniku spremenil in opravil še nekaj manjših prilagoditev, sem bi z zvokom res zadovoljen. Je globok, poln podrobnosti (kot rečeno, v odvisnosti od vira in povezave), tudi visoki toni so lepo predstavljeni. Tako so primerne za širok spekter žanrov.
Za poslušanje prek kabla (3,5 mm) jih ni treba vključiti in da se jih polniti med uporabo, a po drugi strani ne deluje prenašanje zvoka prek priključka USB-C, kot pri kakšnih drugih. Nekoliko so spremenili upravljanje z dotiki na zunanji površini, kjer ni mogoče več pomotoma vklopiti določenih funkcionalnosti, in potege načeloma zaznavajo natančno, še vedno pa bi vsaj za glasnost raje fizično stikalo, z njim človek vedno ve, pri čem je.
ANC je prilagodljiv in mogoče na začetku, prvih nekaj sekund ne bo zadušil hrupa tako, kot od njega pričakujete, toda nato »zagrabi« in je odličen. Seveda predvsem za hrumenje, bobnenje in ostalo na nižjem delu frekvenčnega spektra. Tega praktično ne boste slišali, kar je višje, pač boste, a to je fizika in velja za vse slušalke z aktivnim dušenjem hrupa. Skoraj enako dobro deluje tudi prepuščanje zvoka, kar je pomembno med pogovori, da slišite sami sebe, ko govorite. Mikrofoni za pogovore so v pisarni dobri, drugod pa jih žal nisem imel priložnosti preizkušati. O trajanju baterije težko napišem kaj konkretnega, razen tega, da nikoli med testiranjem glede na podatek v aplikaciji nisem bil pod 50 odstotki, kljub intenzivni uporabi in le občasnemu polnjenju.
Povezovanje z dvema napravama hkrati deluje brezhibno. Videli smo tudi že možnost trojne istočasne povezave, sicer na račun kakovosti zvoka, a se Sony za kaj takega ni odločil. Prav tako samodejno ustavljanje predvajanja, bodisi, če slušalke snamete, ali če začnete govoriti (ako je ta možnost vključena). Na voljo je 360-stopinjski zvok, ki se mi zdi zanimiv za kakšne filme, kjer dejansko lahko imate nekaj podobnega občutka kot s prostorskim zvočnim sistemom, a povsem odveč glasbo. Aplikacija je v osnovi enaka kot pri drugih slušalkah tega proizvajalca, le nastavljanje upravljanja s potegi prstov je tukajšnja posebnost.
WH-1000X so tudi v šesti generaciji odlične slušalke, težavi sta zgolj dve. Niso tako fenomenalne ali edinstvene, kot nas poskušajo prepričati v predstavitvenih materialih, niti niso ravno poceni (450 evrov). Vsekakor imajo nesporne prednosti pred »petico,« vendar počakajte na kakšno akcijo (morda za črni petek), ni pa odveč niti pokukati, kaj (za manj denarja) nudi konkurenca.
HVALIMO:
- Odličen zvok, ko si ga uporabnik prilagodi na svoj okus
- Aktivno dušenje hrupa mogoče celo najboljše na trgu
- Vsaj delno zložljive
- Za žično poslušanje jih ni treba vključiti
- Polnjenje med uporabo
- Dolgo trajanje baterije
GRAJAMO:
- Slušalke so dokaj zajetne
- Privzeto so basi nekoliko preveč poudarjeni
- Žično predvajanje deluje zgolj prek 3,5 mm, ne tudi prek USB-C
- Visoka cena
Brez komentarjev