Sony RX100 VI: Serija napreduje in hkrati stagnira
Matjaž Ropret 4. februarja 2019 ob 09:39

Sony ves čas malo spreminja fotoaparate v seriji RX100, toda v osnovi vseeno ostajajo po nekaj generacij enaki. To velja tudi za najnovejši RX100 VI, nov objektiv gor ali dol. Razen tega, da lahko precej bolj približam motiv in da imam nekaj manj optične zaloge, preden je treba povečevati ISO, sta uporaba in uporabnost tega orodja pretežno na isti ravni. No, še snemanje 4K je zdaj nekoliko lažje.

Kdor ima štirico ali petico v seriji RX100 bi lahko o nadgradnji razmišljal samo iz dveh vzgibov. Najprej zaradi omenjenega objektiva, ki pa je nadgradnja le za določene namene, za druge pa je celo degradacija, nato pa še zaradi boljšega hlajenja med snemanjem videa 4K (še posebej RX100 IV se je pri tem opravilu pregreval) in izboljšanega snemanja super počasnih posnetkov. Nisem prepričan, da eno ali drugo narekuje takojšnji skok v trgovino (fizično ali spletno). Sploh pa bi za resno snemanje iz lastnih izkušenj raje priporočil kaj naprednejšega, po možnosti z vhodom za zunanji mikrofon. Očiten in aktualen kandidat je novi brezzrcalnik a6400. Za občasne družinske in popotniške videe je seveda stotica čisto primerna in rezultati bodo lepi. Vendar za to ni treba imeti najnovejšega modela.

Novi objektiv je, kot skozi leta bolj ali manj vse pri teh Sonyjevih »superžepnikih«, pravo tehnološko čudo. Da so uspeli stlačiti razpon od 24 do 200 mm (v merilu klasičnega formata) v enako veliko in debelo ohišje kot vedno, je skoraj neverjetno. Res je razpon zaslonke z vrednostmi od 2,8 do 4,5 slabši kot prej in z zumiranjem hitro pada proti najvišji številki, pa vendar še vedno ni slab. Spomnimo se, da sta prva dva predstavnika serije imela goriščnico od 28 do 100 mm pri zaslonki od 1,8 do 4,9. Torej je novo lečovje zares impresivno. Še toliko bolje, ker ne izdaja prav veliko slabosti, kar se tiče optičnih popačenj ali napak na robovih. Uporabnosti ne oporekam. Res se da zelo približati motivu, naj bo to kakšen detajl na zgradbi, govorec na odru ali žival nekje v daljavi. Vseeno pa je treba biti malo previden, ker je kljub solidni zaslonki svetlobe hitro premalo za res oster posnetek. Zato skrajševanje časa in s tem povečevanje občutljivosti (ISO) ni tako redko. Torej – kdor pogosto fotografira zadeve na večjih razdaljah (in res ne more stopiti bližje), hoče pa imeti kvalitetne fotografije iz žepa (ne iz težkega nahrbtnika), bo nad novim predstavnikom družine RX100 navdušen.

Po drugi strani pa je za vsaj dva tipa fotografije bolje ostati pri petici ali celo štirici. Namreč za fotografiranje v zaprtih prostorih ali ponoči in pri ustvarjanju učinka zamegljenega ozadja. Pri obojem do izraza pride bolj odprta zaslonka in če je v skrajno širokem kotu 1,8 ter še pri 70 mm 2,8, to daje nekaj prednosti. Dobro, globinska neostrina je zaradi dokaj majhnega tipala tudi pri predhodnikih omejena. Za take namene je skoraj nujen najmanj aparat iz razreda APS-C in tudi z daljšo goriščnico se to da malo kompenzirati. Je pa še nekaj. Zaradi daljšega zuma so odstranili prej vgrajeni sivi filter (ND), ki je prišel zelo prav pri snemanju videa v dnevni svetlobi, to je zdaj precej bolj oteženo. Vseeno, na voljo sta obe možnosti in kupec se lahko odloči. Kajti z izjemo objektiva med petico in šestico res ni veliko pomembnih razlik. Kaj pa prvi trije modeli v seriji? Po mojem mnenju niso več vredni nakupa, razen rabljeni za dobro ceno. Njihov objektiv (omenjeni 28-100 1,8-4,9) je v primerjavi z obema novejšima precej nezanimiv in dejansko manj uporaben.

Sony RX100 VI
  • Ohišje in funkcionalnosti
  • Kakovost fotografij
  • Kakovost vide
  • Objektiv
  • Upravljanje
  • Cena
3.9

Naj kupim?

Šestica je zagotovo najbolj vsestranski fotoaparat v seriji RX100. Je pa s slabšimi vrednostmi zaslonke tudi manj primerna kot sekundarno orodje za profesionalce in resničnega napredka v kakovosti fotografij je malo ali nič. Ob profesionalni ceni zato temu Sonyju malo zmanjka, da bi ga lahko brez zadržkov priporočal.

Tako glede upravljanja, kot vgrajenih tehnologij in končnih rezultatov kakšnih presenečenj Sony ni pripravil. Kdor je navajen na prejšnje aparate iz te družine se bo počutil kot doma. Edina resna razlika je dotikabilnost zaslona, ki so jo tokrat dodali prvič in lahko pomaga pri določanju točke za izostritev, saj je lahko avtomatika glede tega rahlo muhasta. Tudi za kakšno drugo nastavitev in za pregledovanje fotografij zaslon na dotik pride prav. Kot tudi (navpično) obračanje zaslona okrog za selfije in vloganje. Želel bi si še malo nadgradnje glede povezljivosti, denimo enostavnega prenašanja posnetkov na računalnik in pretakanje datotek raw po zraku, vendar na tem področju ni nič novega.

Prav tako je enako, kar pomeni zelo dobro, elektronsko iskalo, ki zdaj samo skoči proti očesu, ko ga uporabnik potisne iz aparata. In se pospravi ob potiskanju iskala nazaj v ohišje. Prej je bilo treba to storiti ročno. Ugašanje aparata prav vsakič, ko pospraviš iskalo, pa je zame še naprej eden neumnejših protokolov. Na srečo se ga da v nastavitvah izključiti.

Enaka je baterija, ki še naprej zdrži premalo, in je zato priporočljivo kar takoj v kakšni od spletnih trgovin naročiti zalogo neoriginalnih, po možnosti skupaj z zunanjim polnilnikom. Tega namreč Sony ne prilaga, saj predpostavlja polnjenje s kablom neposredno v aparatu. Priključek je še naprej micro USB in reža za kartico je prav tako še vedno za istimi vratci kot baterija. Eh.

Pred leti je bilo neverjetno, kaj mali aparat da od sebe, potem smo se na tako kakovost fotografij navadili, zdaj pa rezultati niso več tako zelo impresivni. Zelo dobri so, toda ne izstopajo. Še posebej, ker v Sonyju niso našli načina, kako posnetke z enopalčnega tipala še dodatno izboljšati. In tudi za popravljanje presvetlitev ali dobivanje detajlov iz »senc« se je še vedno treba zateči k obdelavi posnetkov raw, naprednih algoritmov hdr, kakršne poznamo iz telefonov, tu (še) ne srečamo. Pa bi jih morali, če želijo proizvajalci fotoaparate povzdigniti na naslednji nivo. Zdi se, kot da vse skupaj malo stagnira.

Še malo o videu. Pri petici je Sony prešel na snemanje s celotnega tipala, do RX100 IV je namreč aparat zajemal samo z določenega dela in je bilo tako kar precej izreza, zaradi česar se ni dalo snemati širokokotno. Enako velja za Panasonicove modele TZ, torej imajo pri tem Sonyjevi aparati trenutno opazno prednost. So pa posnetki 4K še naprej omejeni na pet minut. Na voljo je več bitnih hitrosti in celo snemanje s krivuljami S-Log za veliko barvne svobode v postprodukciji. Vendarle pa je to prej zmogljiva sekundarna kamera kot primarni snemalni pripomoček. Za resne namene je vendarle preveč omejitev.

Nazadnje ne morem trditi, da je RX100 VI trenutno najboljši predstavnik te serije in da bi izbral ravno tega. Zagotovo je najbolj vsestranski in marsikomu bo novi zum bistveno več prinesel kot odnesel. Zanesljivo pa bodo tudi uporabniki, ki nikakor ne bi dali starega objektiva. Ob pomanjkanju resnih novosti in nikakor nizki ceni, sicer odlični mali fotoaparat ni več tako samoumevna izbira. Dajte mi v roke (nič dražji) a6400!

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja