Sony A9 II: Nindža med profesionalnimi fotoaparati
Alan Orlič 2. junija 2020 ob 12:29

Profesionalni fotoaparat mora biti velik in težak, objektivov raje ne omenjamo. Le tako je lahko hiter in zmogljiv, da o faktorju pomembnosti niti ne govorimo. Tako je vsaj splošno prepričanje.

Sony pravi nasprotno. Pravzaprav je to pred njim rekel že Olympus, a njega nihče (več) ne jemlje resno, še najmanj reporterski fotografi. Če je glavni problem Olympusa majhno in s tem nekonkurenčno tipalo, Sony te težave nima. Zato je bila odločitev tega podjetja s prvim A9, ki je še v neposredno borbo s profesionalnimi Canoni in Nikoni, dokaj pogumna in upamo si trditi, korak v pravo smer. Ker naj bi bile letos olimpijske igre, so se odločili za osvežitev, ki je bolj kot ne kozmetične narave, čeprav prinaša tudi nekaj konkretnega napredka.

Kot rečeno je A9 II (fizično) malček v deželi velikanov. Postavite ga poleg Nikona D6 ali Canona 1DX in vse bo jasno. Še bolj bode dejstvo, da nima vgrajenega pokončnega držala, ampak ga je potrebno dokupiti. Vseeno ima kljub manjšim meram vse, kar imata velika dva, tudi cel kup gumbov, ki omogočajo lažje delo. Vsi pomembne nastavitve so blokirane z dodatnim gumbom, ki preprečuje, da bi kaj po nesreči premaknili. Držalo je po novem še malo debelejše in pravzaprav nismo pogrešali pokončnega držala. Če bi imeli na preizkusu še kakšen objektiv 400mm f2.8 ali kaj podobnega, bi bila druga zgodba, tam je pokončno držalo tako rekoč obvezen element.

Novinec ima odlično elektronsko iskalo z 3,68 milijona točk, posamezne pike se praktično ne vidi več. Za natančno ročno ostrenje bo še vedno potrebno poseči po povečavi oziroma »cvetenju« robov, a ta del brezzrcalni aparati že zelo dobro obvladajo. Zaslon na zadnji strani je občutljiv na dotik in ga lahko izkoristimo za hitro izbiro točke za ostrenje, čeprav bo večina raje uporabljala poseben večsmerni gumb. Ostale tehnikalije so zelo sonyjevske, s toliko različnimi izbirniki, da človek skoraj prej prebere Vojno in mir kot se pretolče skozi njih. Po svoje to ni slabo, a po drugi plati bi lahko bilo bolj enostavno.

Znova uporabljeno 24-milijonsko tipalo na prvi pogled ni nič posebnega, dokler ne pridemo do pomembnega podatka, ki se mu reče hitrost pobiranja slike s tipala. Slednje je namreč pomembno pri elektronskemu zaklopu, ki nima brisanja tipala pred ponovnim fotografiranjem. Zaradi običajno uporabljenega načina (linijsko branje) je to dokaj počasno za današnje razmere, fotoaparat porabi okoli 1/150s, da prebere celo tipalo. Tako večina aparatov trpi za učinkom »želeja«, ko je lahko zaradi gibanja fotoaparata ali objekta ta na fotografiji nenaravno zamaknjen oz. ukrivljen. Sonyu je uspelo to pohitriti na zavidljivih 1/980s, kar je še hitreje, kot to opravi klasični mehanski zaklop (praviloma 1/250s, najhitrejši 1/500s). Še bolj pomembno pa je, da to lahko počne, ne da bi vmes prekinil predvajanje žive slike.

O tem, da fotoaparat dela z 20 posnetki na sekundo, nam sporočata le hitro spreminjanje številke nastalih posnetkov ter tih elektronski zvok, ki ponazarja sprožilec. Nič, kar bi spominjalo na nabijanje zrcalca oziroma odpiranje in zapiranje zaklopa pri klasičnih fotoaparatih. Še lepše je spremljati ples točk za ostrenje, ki se trudijo slediti objektu, in tako narediti čim več uspešnih posnetkov. Rekord na testu je 163 posnetkov z ostrino na željenem premikajočem se objektu v eni seriji, kar nas na koncu pripelje do dodatne težave, izbire uspešnega posnetka. A to so na eni strani sladke težave, izkaže se, da postane ozko grlo pomnilniška kartica. Fotoaparat namreč zmore do 336 posnetkov vmesnega pomnilnika oziroma tek na 100 metrov od štarta do cilja in še malo ostane za prve čestitke in objemanja, a potem se prične shranjevanje, ki zna trajati nekaj časa. Zakaj se je Sony odločil obdržati kartice SD, je velika neznanka, še posebej, če upoštevamo, da gre v tem primeru za izboljšano različico. Vsekakor, če se odločite za ta fotoaparat, potem izberite tudi najhitrejšo kartico oziroma dve, saj ima fotoaparat dve mesti. Slednje lahko izkoristimo na različne načine, na eno JPEG, na drugo RAW, na eno fotografije, na drugo video ali preprosto za rezervno kopijo prve. Če se vrnemo še malo nazaj, ob dvajsetih posnetkih na sekundo z elektronskim zaklopom je tu na voljo še deset posnetkov na sekundo z mehanskim zaklopom, če je komu to ljubše. Za nameček dodajmo 693 točk za ostrenje, ki so razporejene praktično po celem tipalu, prepoznavanje obrazov ter še bolj uporabno, prepoznavanje oči in ostrenje na njih. Novejši Sonyjevi fotoaparati z izostritvijo sledijo celo živalskim obrazom in očem, če komu to pride prav. Tu se pozna prednost stalnega živega ogleda slike, ki jo imajo brezzrcalni fotoaparati v primerjavi z klasičnimi zrcalno refleksnimi, ki morajo za to praviloma preklopiti v način žive slike, kar jim zmanjša uporabnost oziroma ogled le na zaslonu.

Tipalo sicer zmore ISO 51200, v sili lahko posežete tudi po ISO 204800. V nižjih občutljivostih je tudi dinamični razpon spodoben, barve pa tipično Sonyjeve. Že omenjeno samodejno ostrenje odlično opravi svoje delo, če je le kolikor toliko svetlobe, v slabih svetlobnih razmerah se pozna prednost večjih tipal za ostrenje v zrcalnorefleksnih fotoaparatih.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Če pogledamo profesionalno fotografsko srenjo, je ustrezen fotoaparat le en del enačbe, drugi del so seveda objektivi in tretji, ki prav tako pomemben, podpora. Tu v primerjavi s Canonom in Nikonom Sony caplja rahlo caplja, vsaj v Sloveniji. Kljub temu je A9 II resno reportersko orodje, ki je pripravljeno gristi, mlatiti in biti ves čas na preži za novimi posnetki. Z velikostjo in glasnostjo tega res ne pokaže, a tako kot nindže opravi svoje delo hitro in učinkovito. Vsekakor je Sony naredil nov mejnik in postavil letvico zelo visoko, kar za Canikon pomeni, da bosta morala konkretno pljuniti v roke.

HVALIMO:
  • Odzivnost
  • Hitrost
  • Nobenega prekinjanja slike v iskalu
  • Samodejno ostrenje (sledenje obrazom in očem)
GRAJAMO:
  • Baterijsko držalo zgolj doplačljiva opcija
  • Ostrenje v slabih svetlobnih razmerah
  • Vztrajanje pri (počasnih) karticah SD
Avtor Alan Orlič
mm
Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja