Samostojni zvočniki Sonos so se ponekod zelo uveljavili in so tudi med mojimi ljubšimi napravami. Razen s pomočjo slušalk glasbo že nekaj let pretežno poslušam s Sonosi, postavljenimi v različnih sobah domovanja. Zdaj sem prvič imel priložnost preizkusiti še zvočno letev (in dodatni nizkotonski zvočnik) tega proizvajalca, tako v vlogi ozvočenja televizorja kot tudi močnejšega predvajala v dnevni sobi.


Štiri zvočnike Sonos imam(o) v hiši, dva »prava« (oba One SL) in dva iz Ikee (enega »knjižnega« in enega za na steno), in smo z njimi zelo zadovoljni. Občasno se kdo pritožuje, da ne more poslušati CD-jev (težava je, da iz nepojasnjenega razloga ne deluje Sonosovo predvajanje kopij z NAS-a, toda deluje prek storitve Plex), toda poslušanje glasbe s pretočne storitve (zdaj Tidal, prej pa Apple Music), spletnega radia ali podkastov je brezhibno in tudi z zelo solidnim (ne bom rekel vrhunskim) zvokom. Tisti zvočnik – sliko, ki je postavljen (ne visi) v dnevni sobi, bi v teoriji lahko zamenjala zvočna letev, kajti ta zlahka opravlja dvojno vlogo. Svojo primarno in še vlogo enega od zvočnikov za poslušanje glasbe ali česar koli že, kot jo vsi ostali.
Ameriško podjetje zvočne letve izdeluje že dlje časa in ima ta čas v ponudbi tri. Na vrhu je Arc, ki zna biti za marsikoga zunaj dosega, saj stane tisoč evrov. Najcenejša Ray (300 evrov) je nekoliko preveč okrnjena, nima denimo priključka HDMI (ARC), in tako za večino kupcev ostane Beam druge generacije, ki smo si jo pobliže ogledali. Tudi ta s 550 evri ni ravno med cenejšimi, še posebej, če kupec doda nizkotonski zvočnik, kar ceno zviša na najmanj 1050 evrov, lahko pa na kar 1450 evrov. V našem primeru je letvi družbo delal cenejši »woofer« Sub Mini (stane 500 evrov), ki je verjetno tudi edina smiselna izbira. Večji model Sub (tretje generacije, 900 evrov) se bolj poda k letvi Arc. Že 1050, kaj šele 1900 evrov je veliko za ozvočenje televizorja, res pa je, da pri zvočnikih dotiče znamke ne gre zgolj za to.


Največja razlika med Sonosovimi in večino ostalih zvočnih letev je v načinu uporabe in v povezanosti z drugimi zvočniki v stanovanju (oz. hiši). Običajno je ozvočenje televizorja samostojen »sistem«. Za skoraj vse sicer velja, da podpirajo predvajanje z naprav, povezanih po bluetoothu, morda še prek protokola Airplay (pogosteje), tega podpira tudi Beam, ali Chromecast (redko) oz. obeh, toda le redke se lahko vključijo v t. i. večsobni sistem in omogočajo predvajanje prek različnih storitev iz ene aplikacije. Slednje je namreč bistvo naprav Sonos. V aplikacijo uporabnik doda vsa mesta, internetna in v domačem omrežju, od koder naj »vleče« vsebine. V praksi pri samostojnih zvočnikih to odlično funkcionira, če je le uporabnik pretežno na spletnih in drugih pretočnih virih. Kdor vztraja pri zgoščenkah in predvajanju neposredno z določenih naprav (denimo telefona ali računalnika), mu bo bolj koristil kakšen zvočnik bluetooth ali nekaj, povezanega po (avdio) kablovju. Pri zvočni letvi za televizor pa je dvojna vloga lahko rahlo zoprna. Pa ne bi bila, če bi letev imela daljinski upravljalnik, kajti pri vsaki običajni so prav tako različni viri zvoka, le bistveno priročneje in hitreje se da preklapljati med njimi.




Toda poglejmo najprej tisti del uporabniške izkušnje, ki se morda še bolj razlikuje od preostalih znamk. Govorim o odpiranju embalaže in vzpostavljanju sistema. Sploh prvo je pri Sonosu svojevrstno doživetje, saj so naprave res lično, vendar trajnostno zapakirane (brez kakšne plastike), škatle so s podobnimi perforacijami kot pri Applu pripravljene na odpiranje, vse se da tudi zelo hitro in lepo pospraviti nazaj, če je treba. Tudi navodila, kako zadevo vzpostaviti, so jasna in preprosta. Tudi v praksi gre »namestitev« zelo hitro, še toliko bolj, če ima kupec že obstoječi sistem (in tudi uporabniški račun za aplikacijo). Potem je treba res le v aplikaciji najti nove naprave, jih poklikati, pritisniti tipko na njih, in malo počakati. V mojem primeru se je sicer na začetku pojavila težava z rednim »odklapljanjem« letve in tudi »stenskega« zvočnika, a ko sem vsem v aplikaciji za domače omrežje nastavil, da morajo biti prikovane na določen usmerjevalnik, je do konca testa vse delovalo perfektno.


Sama letev je morda na pogled najbolj nenavadna, kar sem jih doslej testiral, podobno velja tudi za nizkotonca. Letev je namreč neobičajno ozka, morda bi celo šla med nizki in ne preveč narazen postavljeni nogici nekaterih dražjih televizorjev Philips, toda hkrati precej globoka in tudi kar visoka. Doslej sem pretežno srečeval bistveno širše, z manj globine, ki res bolj spominjajo na dolgo palico, ta pa je kot nekakšen podstavek. Tudi polkrožna zaključka na obeh straneh sta zanimiv oblikovalski prijem. Morda so ga uporabili zaradi povsem okroglega nizkotonca. Letev ima sicer na zgornji strani tri osvetljene tipke, srednjo za prekinitev oz. začetek predvajanja in stranski za glasnost. Poleg tega pa še indikator, ali je šesterica mikrofonov, razpostavljenih okrog omenjenih tipk, aktivnih ali izključenih. Nabor priključkov ni nič posebnega. Zgolj »povratni« HDMI (torej za zvok, ne pa tudi za posredovanje slike, če bi bil v sistemu še kakšen zunanji predvajalnik) in ethernet, če kdo želi napravo v domače omrežje povezati po kablu (sam imam dva zvočnika povezana na ta način).



Za povezavo s televizorjem pri vsaki letvi priporočam HDMI (ARC), ker pri takem priklopu lahko njeno glasnost uravnavamo z daljinskim upravljalnikom televizorja, pa tudi signal Dolby Atmos gre po tej poti, če ga zvočna naprava podpira in je priključek na televizorju vrste eARC. Nekateri imajo radi optično povezavo, sam v njej ne vidim veliko smisla, in tu je tako ali tako ni na voljo. V konkretnem primeru druge opcije kot HDMI ni – »povezovanje« s televizorjem je sicer še dodaten korak po dodajanju letve v domače okolje zvočnikov –, nizkotonec pa se poveže brezžično. In kolikor mi je uspelo ugotoviti, gre zvok do njega tudi če se kaj zgodi s povezavo Wi-Fi.
Beam, kot rečeno, nima daljinskega upravljalnika, uporabnik letvi »ukazuje« prek aplikacije na pametnem telefonu, glasnost pa lahko v primeru povezave HDMI-ARC uravnava na daljincu televizorja. Toda vseeno mislim, da bi samostojen daljinec za letev mora biti. Prevečkrat sem med testom zašel v situaciji, ko je bilo odpiranje aplikacije in iskanje pravega zvočnega vira v njej edina možnost. Ob vklopu se Beam resda postavi na »pozicijo« TV, toda če si na letvi vmes zaželimo česa drugega, denimo pretočne glasbe, je za vnovično gledanje oz. poslušanje televizorja tega treba znova izbrati v aplikaciji. V povezavi s televizorjem je vsaj glasnost ves čas delovala z njegovim daljincem, medtem ko pri projektorju ni bilo tako. Z določenimi vsebinami, če je bil vir zvoka v klasični obliki PCM, ni bilo težav. Z drugimi (AAC, Dolby Digital in podobno) pa si projektorjev daljinec ni hotel mazati tipk in je delo prepustil aplikaciji. To je podobno zoprno kot preklapljanje vira, saj ni dovolj zgolj pristiskati tipk za glasnost ob strani telefona, temveč je treba biti v aplikaciji Sonos.
Nekateri si zagotovo omislijo izdelke Sonos zaradi povezljivosti, funkcionalnosti, enostavnosti, še posebej, če kakšnega že imajo in jim je všeč. Pa vendar je pomemben tudi zvok, še posebej, če za celoten komplet odštejemo dobrega tisočaka. Slaba novica v tem pogledu je, da kombinacija Beam Gen2 in Sub Mini take cene z vidika zvoka ne upraviči. Lahko s čim drugim, vsaj za določen del kupcev, toda bistveno cenejše zvočne letve dajo od sebe enako dober ali kvalitetnejši zvok kot dotična. Dobra novica pa je, da je vseeno dober. Zgolj ne »dober za jurja.« Malce je treba prilagoditi izenačevalnik, da je zadeva še nekoliko navita in s tem bolj konkretna in natančna, v nasprotnem primeru je rahlo nedoločna, toda vsekakor sta razpon in zastopanost celotnega frekvenčnega spektra spodobna, nikjer ni kakšne očitne luknje, in tudi ne popačenj pri višanju glasnosti. Globina zvoka se mi je po nekaj prilagoditvah, še posebej base na nizkotoncu (obstajata dve ločeni nastavitvi, na izenačevalniku letve oz. celote in nivo basov pri nizkotonskem zvočniku) je treba kar konkretno povišati, zdela precej konkretna. In s tem je gledanje marsikakšne vsebine pravi užitek. Pri vsebinah s formatom Dolby Atmos so tudi prostorski učinki presenetljivo realistični, zvok šviga z vseh strani, vendarle pa bolj iz sprednje polovice prostora kot da bi se kaj resnega slišalo tudi za glavo. Morda še največje pomisleke, povezane z zvokom, imam glede glasnosti. Na kar visoke nivoje sem jo moral dati, da je bila izkušnja res prava in dobra. Za večje prostore si bo treba omisliti nekaj močnejšega, torej Arc. Seveda je mogoče Beam uporabljati tudi brez nizkotonca in zvok je še vedno dober, vendar to ni to. Premalo je udarno vse skupaj, še posebej v filmih, a tudi glasba je z dobrimi basi na povsem drugem nivoju.








K zvočni letvi bi lahko »klasične« zvočnike Sonos dodal za prave »satelite« prostorskega sistema. Poskusil sem enega, ki je že tako ali tako v istem prostoru kot televizor, uporabiti v spregi z letvijo, vendar ne za zvočnik zadaj (dejansko njegov zvok prihaja od strani, če sedim na kavču). Bil je torej nekakšna okrepitev, kar je delovalo brez težav, a večje dobrobiti v tem nisem opazil. Prostorskega sistema nisem postavljal, ker dodatnih zvočnikov nisem imel na voljo, svojih pa nisem želel premikati in jim spreminjati nastavitev v aplikaciji. Možnost vsekakor obstaja, seveda pa še dodatno podraži vse skupaj. In tudi simulirani prostorski zvok je vsaj zame dovolj dober, da lahko zdržim brez pravega, četudi sem nekoč tak sistem (klasičen, s kabli) imel, ker je bilo to tedaj silno moderno in se nam je zdelo imenitno.
Beam in Sub Mini sta le še potrdila in utrdila moje mnenje o izdelkih Sonos. Za uporabnike, ki imajo svojo glasbo in druge vsebine ureje v pretočni obliki, so brez dvoma fantastična možnost (pustimo avdiofile). Tisti s spodnjega dela cenovne lestvice – One (SL) in verjetno tudi novi Era 100 ter modeli Ikea Symfonisk – tudi predstavljajo kar solidno vrednost za ceno, vsekakor ni veliko boljših »pametnih« oz. povezanih zvočnikov za podoben denar. Toda tisti višje (prej 5 in zdaj Era 300) so precej precenjeni in semkaj vsaj delno pade tudi zvočna letev Beam, povsem zagotovo pa nizkotonski zvočnik Sub Mini, ki brez dvoma ni vreden 500 evrov. Letev brez njega pa je preveč osiromašena. Je sicer zelo dober izdelek, primerna za tiste, ki želite vse imeti v enotnem sistemu in imate denar za to. Osebno pa se mi zdi boljša rešitev kupiti kakšno drugo zvočno letev s podobno kakovostnim zvokom in daljinskim upravljalnikom (!) za pol cene ali še celo manj, preostanek pa (morda kasneje) porabiti za samostojne zvočnike Sonos.
HVALIMO:
- Enostavna namestitev in uporaba
- Vsestranska uporaba
- Brezhibno se vklopi v obstoječi sistem Sonos
- Dober zvok (četudi ne zelo glasen)
- Podpora za protokol eARC in spodoben simuliran prostorski zvok Dolby Atmos
- Možnost dodajanja (brezžičnih) »satelitov« za pravi prostorski zvok
GRAJAMO:
- Daljinski upravljalnik bi bil nujen za preklapljanje vira vsebin (nazaj na TV)
- Nenavadne mere letve in oblika nizkotonca (oglat bi se bolje podal k večini pohištva)
- Omejen nabor priključkov
- Ni povezave bluetooth
- Visoka cena glede na ponujeni zvok
Brez komentarjev