SOBOTNO IZBIRANJE: Naslednji telefon mora imeti zaslon OLED
Matjaž Ropret 3. aprila 2021 ob 06:56

Najsi bodo želje in zahteve še tako različne, je zaslon ena ključnih lastnosti pametnega telefona. Ostale res pomembne so fotoaparat, baterija, procesor in pomnilnik, do določenem mere tudi materiali, oblikovanje in barve, vendar gremo tu že v osebne preference, pa tudi zvočniki, hitrost in načini polnjenja, različni vhodi in reže, povezljivost, različica operacijskega sistema in vse ostalo ni tako bistveno kot to, v kar ves čas gledamo. Dobra novica je, da se lahko (večinoma) poslovimo od LCD-jev.

V zmogljivejših in posledično dražjih telefonih so se že pred časom uveljavili zasloni OLED. Ko je lani jeseni z linijo iPhone 12 še Apple prešel na to tehnologijo pri vseh novih modelih, v zgornjem cenovnem razredu skoraj ne srečamo več ničesar drugega. Celo v srednjem cenovnem razredu so že v večini, čeprav predvsem višja hitrost osveževanja kdaj še narekuje kakšno drugo izbiro, medtem ko v nižjem razredu še vedno prevladujejo zasloni LCD. Vendarle se letos situacija toliko spreminja, da lahko vsakomur, če le ne kupuje nečesa res poceni, priporočimo izbiro modela s to zaslonom OLED.

Prednosti tehnologije, pri kateri je vsaka pika na zaslonu svoj izvir svetlobe – v bistvu sestavljena iz več diod –, so logične in očitne. V prvi vrsti je črna res črna in kontrasti bistveni višji, kajti pri tehnologiji tekočih kristalov je vsaj nekaj osvetlitve zaslona ves čas vključene in tako črna vedno dobiva malce sivinske pridiha. OLED ponuja tudi živahnejše barve, še posebej v telefonih, kjer zaradi zasnove diod odpade potreba po barvnem filtru. Boljša je tudi enotnost zaslona, seveda pa se še vedno lahko pokažejo razlike v kalibraciji med različnimi primerki, a so za običajne uporabnike zanemarljive. LCD-ji so sicer tradicionalno ponujali boljšo svetilnost, toda odkar so tudi OLED-i korenito prestopili mejo tisoč kandel na m2, je še ta prednost izginila. V osnovi sicer porabijo več energije, ker pa so zaradi prave črnine zelo primerni za uporabo temne teme uporabniškega vmesnika, se na ta račun razlika nekoliko zmanjša. Z njimi lahko zaživi tudi prikaz informacij na izključene zaslonu ali, kot to običajno poimenujejo proizvajalci, vedno vključen zaslon.

Pri telefonih se je resda uveljavila oznaka AMOLED, vendar gre za isto stvar, saj tisti dodatek Active Matrix (AM) pove zgolj to, da tranzistorji in kondenzatorji (»aktivno«) skrbijo za stanje vsake pike v zaslonski matriki. Vrsta zaslona je torej OLED, res pa je razlika med temi OLED-i in tistimi pri televizorji. Pri slednjih so namreč izvor vseh pik bele ali modre organske diode (druge z belim premazom), medtem ko imajo zasloni mobilnih naprav diode RGB – rdeče, zelene in modre. Pri čemer ima vsaka pika – skupno število pik pove ločljivost zaslona – zelene diode, medtem ko je rdečih in modrih polovično število (t. i. razporeditev PenTile), zaradi česar je dejanska ločljivost teh zaslonov manjša od oglaševane in tako QHD (1440p) ni tako nesmiselna, kot nekateri menijo, da je.

Izbira se veča, kompromisov je vse manj

Iz izkušenj lahko povem, da imam raje najcenejši OLED kot kakršen koli LCD. Četudi je osveževanje »samo« s 60 Hz, je slika toliko lepša, črnina tako prepričljiva in vabljiva, barve tako privlačne, kontrasti tako dobro, da to v vsakem primeru odtehta mogoče na trenutke malce cukajoče pomikanje po vsebini. Pa tega marsikdo sploh ne bo opazil, ker so sodobni procesorji dovolj zmogljivi in androidne preobleke (iOS pa sploh) toliko optimizirani, da je zatikanje res zelo redko.

Novejši modeli iz nižje ali spodnjega srednjega cenovnega razreda pa imajo že res lepe zaslone OLED. Konec lanskega leta sem testiral Realme 7 Pro in to je bil eden prvih poceni telefonov (stane 300 evrov v prosti prodaji), ki mu nisem mogel ničesar resnega zameriti. Najboljša sprememba, ki jo je proizvajalec naredil od modela 6 Pro na 7 Pro pa je bila ravno zamenjava zaslonske tehnologije. Kajti prejšnji LCD z višjo frekvenco osveževanja so nadomestili s solidnim (60-herčnim) OLED-om. Zdaj je na vidiku že Realme 8 Pro, z enakim ali zelo podobnim zaslonom, pri katerem pa je edina konkretna razlika v tipalu glavne kamere, to je po novem 108- namesto 64-milijonskega.

Kmalu prihaja v prodajo Xiaomi Redmi Note 10 Pro s 120-herčnim OLED-om, ki bo prav tako stal okrog 300 evrov, in lahko potrdim, da je zaslon za to ceno neverjeten. Nasploh telefon deluje kot zelo resen konkurent omenjenima modeloma Realme, sploh glede fotografije, ima tudi malce hitrejši procesor, je pa nekoliko večji in zato malce manj prijazen za uporabo. Tudi Samsungov Galaxy A52 (5G), ki je malce dražji, ima soliden zaslon OLED, malce slabšega glede kontrastov in svetilnosti kot omenjena, pa vendar precej izboljšanega glede na lanskega Galaxyja A51. In za razliko od kitajskih konkurentov je Samsung čitalnik prstnih odtisov po vzoru dražjih telefonov vgradil v sam zaslon, kar je zame bolj priročno.

Še enkrat bom ponovil, kar sem poudarjal že pri testu telefonov Realme 7 in 7 Pro. Razlika med mobilnikom za 200 in tistim za 300 evrov je običajno zelo, zelo opazna. Res bi kdo dejal, da je drugi za 50 odstotkov dražji od prvega, vendar je tudi za vsaj toliko boljši. V zaslonu, procesorju, fotoaparatu in opremljenosti ter delovanju nasploh. Sto evrov v absolutnem znesku, če pustimo ob strani odstotke oz. zvišanje, ni tako zelo veliko. Če to razdelimo na dve leti, pridemo na dodatne štiri evre na mesec pri plačilu operaterju. Večina tako ali tako kupuje telefone z vezavo in če mesečni obrok za izbrani model stane deset namesto šest evrov, to še vedno ni drastično veliko, telefon pa daje neprimerno več zadovoljstva med uporabo.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Edini potencialen zadržek proti zaslonom OLED je občutljivost na utripanje. Pri teh zaslonih je namreč težje uravnavati svetilnost kot pri LCD-jih, običajno proizvajalci to počnejo z zelo hitrim »prižiganjem« in »ugašanjem« posameznih diod. Pri polni svetilnosti tako ni težav, pri zmanjšani pa se lahko pojavi utripanje. Še zdaleč ne pri vseh zaslonih in marsikdo ga niti ne opazi, so pa (redki) uporabniki, ki lahko zaradi tega dobijo tudi glavobol. Glede na razširjenost tovrstnih zaslonov in malo poročil o težavah, ni treba skrbeti. Pri zaslonih prenosnikov je bila vsaj pri prvih generacijah težava tudi v kalibraciji barv, toda na telefonu se skoraj nihče ne ukvarja s profesionalnim obdelovanjem fotografij ali grafičnim oblikovanjem, da bi bilo to pomembno.

Zaključek je tako podoben kot pri televizorjih. OLED je toliko boljši od LCD-ja, da to mora biti pomemben vidik pri odločanju. Za razliko od televizorjev pa so telefoni s tovrstnimi zasloni že toliko cenovno dostopni (in spodobni tudi v drugih lastnostih), da res ni več dobrih razlogov za nakup česa drugega.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja