Letos so odločanje za nov telefon s sistemom iOS še dodatno pokvarile Applove izdatne podražitve. Že prej je bilo včasih kar težko priporočiti določene modele v ponudbi, ker glede opremljenosti niso predstavljali posebej dobre vrednosti za ceno. Na androidni strani je bilo in je še mogoče za enako ali nižjo vsoto denarja dobiti več podatkovnega pomnilnika, teleobjektiv in še kakšno lastnost pri zelo podobni celokupni kakovosti telefona. In če je prej najmanjši Mini vsaj cenovno šel navzdol, je novi iPhone 14 Plus lestvico še dodatno zvišal. Kaj je torej storiti kupcu, ki si v jabolčnem ekosistemu želi velikega zaslona?
Za iPhone običajne velikosti – to že nekaj let pomeni 6,1-palčni zaslon in manjše mere od skoraj vseh androidnih modelov – je nasvet popolnoma jasen. Iphone 14 ne prinaša ničesar zaznavnega niti na spisku lastnosti, še celo procesor je enak, kaj šele v uporabniški izkušnji, zato je najbolje namesto vstopnega s 128 GB podatkovnega pomnilnika za enako ceno kupiti lanski iPhone 13 z 256 GB. Morda se v kakšni »črnopetkovski« akciji pojavi še s kakšnim popustom. Malo verjetno, toda izključeno ni.
Situacija z večjim, 6,7-palčnim zaslonom, ni tako enostavna, in tudi precej dražja od okroglega »jurja«, kolikor znaša postavka za zgornje priporočilo. Cena za model Plus se začnejo malo nad 1200 evri, za Pro Max pa je treba odšteti najmanj poldrugega tisočaka in še nekaj desetakov zraven. V obeh primerih še vedno z mizernimi 128 GB prostora za podatke. Skok na 256 GB? »Ni problema, to bo še dodatnih 140 evrov, lepo prosim.« Skoraj 1400 ali 1700 evrov. O 512 GB ali 1 TB raje sploh ne bi, ker so cene stratosferske. Morda razumem postavko dva tisoč evrov pri kakšnem prepogljivem, toda česa takega Apple v ponudbi še nima in tudi ne pričakujem, da bi kmalu imel.
Letošnja edina prava novost, iPhone 14 Plus, pa še to le to velikosti »osnovnega« nivoja, ki prej ni imel velikozaslonskega predstavnika, je sicer zelo prijeten in uporaben telefon. Kot sem zapisal v testu, je kombinacija uporabne velikosti zaslona, dolgožive baterije in prijetno lahkega ohišja v svetu Applovih telefonov edinstvena. Predvsem slednje je tisto, kar ga loči od modela Pro Max. Je bistveno lažji in prijetnejši za uporabo. Še posebej za koga, ki nima ravno velikih in/ali gozdarskih dlani. Tudi nasploh je dovolj dovršen izdelek, da si zasluži svoj naziv, če že ne cenovne postavke.
Pa vendar je težko spregledati, kaj vse so pri Applu izpustili v primerjavi s Pro Max-om. Teleobjektiv, hitrejše (pa tudi počasnejše) in dinamično prilagodljivo osveževanje zaslona ter »dinamični otok« namesto zaslonske zareze so samo najbolj očitne lastnosti. Potem so tu še druge, nekatere razkrije šele uporaba, kot so zmožnost zapisovanja fotografij in videov v nestisnjeni format (ProRAW in ProRes), svetlejši zaslon, ki lahko tudi ves čas prikazuje informacije (t. i. vedno vklopljen zaslon), tipalo glavnega fotografskega objektiva z 48 milijoni pik, tipalo razdalje (ToF), še malo bolj kakovostni zvočniki in seveda letošnji, za približno 10 odstotkov zmogljivejši procesor. Spodobi se, da je pri razliki 300 evrov seznam dolg, a treba je naravnost povedati, da so nekatere razlike povsem namenske, da kupce preusmerijo k dražjemu modelu.
Koliko se vse to pozna v praksi, je seveda vprašljivo. Kakovost fotografij se ne razlikuje tako zelo, kot morda kdo misli in pričakuje. Niti z glavnega objektiva in sploh ne s širokokotnega. Največja razlika je pri zumu, kjer se seveda pri trikratni vrednosti Pro Max zanaša na zelo dober teleobjektiv, a tudi vse ostale, pridobljene digitalno, izkazujejo boljšo kakovost. Zajemanje v ProRAW pa daje še dodatno fleksibilnost in možnosti uporabnikom, ki vedo, kaj iz tega lahko potegnejo. Enako pri videu, kjer je ProRes odlična osnova za profesionalce in tudi ostale napredne snemalce. Zaradi dinamičnega osveževanja je pregledovanje kakršnih koli vsebin ali igranje iger bolj uživaško. Dinamični otok ima potencial za zmerno uporabnost, tako za prikazovanje informacij kot za hiter dostop do nečesa, kar teče v ozadju. ToF in Lidar omogočata obogateno resničnost, zaslon pa je na soncu najsvetlejši, kar sem jih doslej videl v pametnih telefonih.
Vse našteto resda pomeni noro visoko ceno, a vendar tudi zadostne prednosti za odločitev za Pro Max namesto za Plusa. Kolikor mi je slednji uporabniško všeč, pa se mi z vidika vrednosti za denar zdi najslabši nakup od vseh. Lanskih modelov v tej velikosti žal ni več, razen med rabljenimi. Kdor si lahko privošči ali zaradi svojega dela lahko upraviči nakup Pro Maxa, naj ga kupi in potem intenzivno uporablja vsaj naslednja tri leta, še raje dlje. Tistim, ki jih mika Plus, pa svetujem, naj vseeno poskušajo zdržati z manjšim zaslonom – vseeno ni tako zelo majhen – in posežejo ali po običajni trinajstici ali po 14 Pro, odvisno od proračuna in od tega, koliko so jim pomembne prej opisane lastnosti. Alternativa je seveda tudi kateri od androidnih predstavnikov, denimo Samsungova Galaxyja S22+ in S22 Ultra (verjeli ali ne, bi sam raje odločil za prvega), Vivo X80 Pro, Honor Magic4 Pro ali Huawei Mate 50 Pro, če kupec ni navezan na operacijski sistem ali ekosistem naprav istega proizvajalca.
Hvala Telekomu Slovenije, ki je posodil iPhone 14 Plus, in podjetju iStyle, ki je posodilo iPhone 14 Pro Max.
Brez komentarjev