Nekoč je bil dovolj pravi sprejemnik (tuner) v televizorju in ustrezen signal z antene. Toda vir vsebin je bil en sam, kvaliteta slike in zvoke z današnjega vidika smešna in zanesljivost delovanja povod stalnega negodovanja. Zdaj imamo klasičen televizijski signal in tistega za ogled zamujenega, ki lahko do televizorja ali sprejemnika prideta po različnih poteh. Potem storitve pretočnega videa, pa različne datoteke, svoje posnetke in še kaj. Kateri sprejemnik oz. predvajalnik pa je najbolj primeren, če želimo vse to gledati?
Ker so potrebe zelo različne, ni enoznačnega odgovora. Tudi ne bo za vsakogar dovolj ena sama naprava. Izbira pa je pestra in možnosti veliko, od operaterskih sprejemnikov, prek pametnih televizorjev, androidnih predvajalnikov do igralnih konzol in še česa. V Sobotnem izbiranju bomo odslej pomagali ravno pri takih dilemah, saj bomo za različne pripomočke poskušali pojasniti, katera vrsta je za kaj dobra in za koga je najbolj primerna. Prvi so torej na vrsti večpredstavnostni, lahko jim rečemo tudi televizijski predvajalniki
Operaterske »škatlice«
Predvajalnik, ki ga naročnik dobi od operaterja, je v zadnjih letih precej širše uporaben kot nekoč. EON, Neo in ostali so ali nekoliko zakamuflirane in zaprte androidne naprave ali pa temeljijo na kakšni drugi platformi, ki omogoča nameščanje aplikacij. Glavna »aplikacija« je gledanje televizijskega programa, bodisi v živo ali izbrane oddaje v obdobju zadnjega tedna. Zraven so običajno še različne knjižnice (Cinestar, HBO, Pickbox, Voyo, …), ki izhajajo iz naročnikovega paketa ter opcij, na večini je še Youtube in morda še kakšna aplikacija, lahko tudi možnost prevzemanja predvajanja s telefona ali tablice (protokol Chromecast) ter ogled lastnih datotek prek ključka/diska USB ali omrežja. Večinoma pa se na tak »box« ne da namestiti aplikacij za Netflix in druge tuje naročniške storitve in nasploh početi zelo malo zunaj tega, kar operater »dovoli«.
Najbolj primerne za – tiste, ki največ gledajo televizijski program in morda še Youtube, na storitve pretočnega videa pa ali niso naročeni ali pa so prek operaterja.
| PREDNOSTI: | SLABOSTI: |
|---|---|
| Najboljša za prikaz televizijske slike (v živo ali »za nazaj«) | Zaklenjena na aplikacije, ki jih operater pusti naložiti |
| Na istem mestu tudi vsebine iz (vključenih ali doplačanih) opcij v naročniškem paketu | Dodaten daljinski upravljalnik poleg televizorjevega |
| Dostop do dodatnih možnosti, ki jih nudi operater (nakupovanje s televizorja, upravljanje naprav pametnega doma, …) | Večina vsebin znotraj tega ekosistema je v največ polni visoki razločljivosti |
| Običajno vključena v ceno naročnine |
Naši testi:
Kitajski androidni predvajalniki
Različne škatlice in ključki brezštevilnih kitajskih znamk obljubljajo marsikaj in pogosto tudi res omogočajo marsikaj, vendar pri tem tudi veliko tistega, kar druge predvajalnike dela dobre, izpustijo, in zahtevajo take in drugačne kompromise. Uporabniška izkušnja pri nobeni od teh naprav ni odlična, vmesnik je pogosto grafično zastarel, lahko tudi neroden in neodziven. So izjeme, vendar dokaj redke. Naložiti se da marsikaj, pretežno vse, kar obstaja v androidnem svetu, vendar aplikacije ne bodo nujno povsem pravilno izgledale na televizorju ali se pustile upravljati z daljinskim upravljalnikom, temveč bo treba priključiti miško. V opisu specifikacij je pogosto navedenih kopica takšnih in drugačnih kartic, ki v praksi sicer lahko pomenijo možnost predvajanja različnih datotek, v drugih primerih pa malo oz. te kodeke, protokole in standarde bolj ali manj podpirajo tudi naprave iz drugih kategorij, samo tam niso tako izpostavljene. Manjkajo običajno nekatere res pomembne za spremljanje storitev pretočnega videa na novejših televizorjih in zvočniških sistemih.
Najbolj primerni za – tiste, ki pretežno gledajo vsebine, pridobljene »saj veste kje«
| PREDNOSTI: | SLABOSTI: |
|---|---|
| Nanje je mogoče namestiti skoraj vse | Android na njih običajno ni »televizijski« in zato aplikacije niso prilagojene velikemu ekranu in upravljanju z daljincem |
| Zelo primerne za vsebine s »torrentov« | Pogosto slab uporabniški vmesnik |
| Nekatere je mogoče dobiti nekaj deset evrov | Vprašljive posodobitve operacijskega sistema |
| Povezati je mogoče različne dodatke (miške, igralne ploščke, itd) | Praviloma manjka podpora za (plačljive) standarde slike in zvoka, kot so Dolby Vision, Dolby Atmos, DTS:X in drugi |
| Lahko so primernejši za igranje (nezahtevnih) iger kot androidni televizor ali Chromecast |
Naši testi:
Chromecast z Google TV
Najnovejši Googlov »privesek« je velik korak naprej v primerjavi s prejšnjimi. Končno je samostojen predvajalnik in ima (simpatičen) daljinski upravljalnik, ni več zgolj naprava, ki prevzame predvajanje vsebine s telefona ali tablice prek protokola Chromecast. Njegova uporaba je enostavna in delovanje je bolj tekoče kot pri Androidu na večini televizorjev. Dobra je podpora za standarde slike in zvoka in nabor aplikacij je zelo dober, se je pa treba do nekaterih dokopati »naokrog«, saj je Trgovina Play privzeto skrita (in jo je treba poiskati v nastavitvah, med vsemi nameščenimi aplikacijami), iskalnik pa ni najbolj natančen.
Najbolj primeren za – vse, ki so naročeni na eno ali več storitev pretočnega videa, ne bi imeli operaterjeve škatlice in morda veliko gledajo Youtube na velikem ekranu ter bi radi boljšo uporabniško izkušnjo kot na obstoječem (počasnem) pametnem televizorju.
| PREDNOSTI: | SLABOSTI: |
|---|---|
| Končno samostojen predvajalnik z daljinskim upravljalnikom | Iskalnik ne najde vseh aplikacij |
| Ličen in enostaven uporabniški vmesnik | Preveč poudarka sistemu, ki uporabniku daje predloge, kaj naj gleda |
| Odzivno delovanje | Več dela z nameščanjem aplikacij iz drugih virov |
| Na voljo večina aplikacij za storitve pretočnega videa | |
| Možnost glasovnega upravljanja | |
| Podpora za HDR10, Dolby Vision in Dolby Atmos | |
| Zmerna cena |
Naš test:
Apple TV
Applov predvajalnik je zagotovo najbolj elegantna naprava med vsemi svoje vrste, a tudi med najdražjimi. V osnovi je seveda namenjena gledanju (in kupovanju) vsebin iz tržnice iTunes in naročniške storitve Apple TV+, tudi zaradi spodobne količine gigabajtov za shranjevanje. Na voljo so še aplikacije za precej drugih storitev, vendar se najde tudi kakšna, ki manjka. Omogoča tudi igranje iger, ko večina ostalih, a bi glede na naročnino Arcade lahko Apple v tem pogledu storil kaj več, vsaj ponudil zanimiv igralni plošček in spodbudil razvijalce, da bi igre prilagodili televizijskim zaslonom. Namesto Chromecasta je tu Applova ustreznica Airplay, ki omogoča predvajanje z iPhonov in iPadov. Kljub temu, da je aktualna generacija stara že nekaj let, podpira sliko Dolby Vision (kajpak v 4K). Vseeno že na Applovem dogodku ta mesec pričakujemo novo generacijo.
Najbolj primeren za – uporabnike v Applovem ekosistemu, ki tudi kupujejo ali si izposojajo filme v trgovini iTunes in so naročniki na storitev Apple TV+
| PREDNOSTI: | SLABOSTI: |
|---|---|
| Hitrost in uporabniški vmesnik | Kmalu verjetno prihaja nov, zmogljivejši model |
| Najboljša možnost za ogled filmov, kupljenih v tržnici iTunes | Visoka cena za tovrstno napravo |
| Spodoben nabor aplikacij | Neposrečen daljinski upravljalnik |
| Podpora za protokol Airplay | Preslabo izkoriščen za igričarske namene |
| Najslabša izbira za predvajanje takih in drugačnih datotek |
Igralne konzole
Playstation ali Xbox je lahko tudi spodoben večpredstavnosti predvajalnik. Microsoft je Xbox One na začetku celo poskušal pozicionirati v tej vlogi. Kmalu je ugotovil, da je bila to napaka, a vseeno naslednice omenjene konzole ponujajo spodoben nabor aplikacij in zaradi zmogljive zasnove tudi nimajo nikakršnih težav s prikazovanjem slike z visoko bitno hitrostjo. Na žalost igralni plošček ni najbolj primeren način upravljanja teh aplikacij, dokaj dolgo zaganjanje konzol prejšnje generacije pa tudi ni povsem v sozvočju s tem, kar sodoben gledalec pričakuje od svojega predvajalnika.
Najbolj primerne za – igričarje, ki jim ni mar za klasično televizijo ali za ne povsem legalno pridobljene vsebine
| PREDNOSTI: | SLABOSTI: |
|---|---|
| Hitro delovanje in dovolj zmogljivosti za kakršne koli namene | Upravljanje z igralnim ploščkom ni najbolj elegantno, še posebej pa ne tipkanje na zaslonsko tipkovnico |
| Prisotne so aplikacije za vse ključne (tuje) naročniške storitve, sploh na Xboxu (Playstation 5 v tem pogledu nekoliko šepa) | Nič ne bo z aplikacijami operaterjev in drugih lokalnih ponudnikov |
Naši testi:
HTPC
Računalnik za »domači kino« je bil priljubljena naprava kakšno desetletje nazaj, ko ni bilo androidnih predvajalnikov in smo večino vsebin dobivali iz drugih virov kot danes. Zato zdaj tovrstna naprava ni več tako atraktivna, saj je mogoče z nečim cenejšim, enostavnejšim in bolj prilagojenim specifičnemu opravilu doseči boljše rezultate.
Najbolj primeren za – »geeke«, ki želijo povsod imeti računalnik, poganjati vse programe in dostopati do datotek na vseh mestih
| PREDNOSTI: | SLABOSTI: |
|---|---|
| Poganjati in predvajati je mogoče skoraj karkoli | Slike 4K pri 60 sličicah na sekundo ni ravno lahko dobiti na televizor, še posebej pri manj zmogljivih izvedbah HTPC |
| Lahko je tudi nadomestek za igralno konzolo | Ne bo podpore za HDR in še kaj |
| Priključiti se da različno periferijo | Uporabniška izkušnja je daleč od televizijske zleknjenosti na kavč |
| Zadeva ni omejena samo na zabavo |
Samsung DeX in podobni namizni načini pametnih telefonov
Pri nekaterih telefonih se uporabniški vmesnik spremeni v »namiznega«, če jih s kablom priključimo na televizor ali monitor (pri Samsungovih novejših pa v povezavi z novejšimi televizorji in »pametnimi« monitorji tega proizvajalca deluje tudi brezžično). Ta način je sicer bolj namenjen pisarniškemu delu, pa vendar je lahko uporaben tudi za predvajanje vsebin. Zaslon telefona lahko vmes deluje kot sledilna ploščica, najbolj pa je povezati (bluetooth) miško in tipkovnico, kajti kabel verjetno ne bo segal do kavča. Še največji problem je v tem, da določene aplikacije hitro izdajo, da niso prilagojene za tako uporabo ali pa se brez zaslon na dotik sploh nočejo zagnati.
Najbolj primerni za – tiste, ki predvajalnik potrebujejo samo občasno, morda pretežno za ogled vsebin s telefona, ki hočejo kar najbolj izkoristiti svoj telefon in imajo po možnosti televizor (ali monitor) istega proizvajalca
| PREDNOSTI: | SLABOSTI: |
|---|---|
| Ni potrebe po dodatni napravi | Zgolj polna visoka razločljivost |
| Na telefonu so tako ali tako že vse aplikacije | Mnoge aplikacije še vedno niso najbolje prilagojene za »namizje« |
| Uporabno tudi za delo, ne samo za zabavo | Priklop tipkovnice je bolj ali manj nujen |
Pametni televizor
Na koncu, jasno, še tista možnost, ki je morda od vseh najbolj smiselna. Pred nekaj leti bi še lahko dejali, da je bolje imeti zraven televizorja dodatno »škatlico«, toda v zadnjem času so tako androidni kot televizorji z drugimi operacijskimi sistemi (Tizen, WebOS, …) zelo napredovali. Proizvajalci so končno začeli vgrajevati dovolj zmogljive procesorje in zadostno količino delovnega pomnilnika, tudi posodobitve prihajajo več let po nakupu televizorja in ponudba aplikacij se je na vseh platformah bistveno izboljšala. Če bo katera od pomembnih manjkala, je še vedno opcija nakup Chromecasta ali kakšne druge od omenjenih naprav. Androidni televizorji podpirajo protokol Chromecast, LG-jevi in Samsungovi pa Airplay (2). Pri naprednem HDR-ju jih večina podpira tako Dolby Vision kot HDR10+, le Samsung zgolj slednjega.
Najbolj primeren za – vse, ki si želijo vse potrebe pokriti z eno napravo in enim daljincem (pod pogojem, da imajo zraven tudi ustrezen zvočniški sistem)
| PREDNOSTI: | SLABOSTI: |
|---|---|
| Samo ena naprava in en daljinski upravljalnik | Različne platforme so različno založene z aplikacijami |
| Hitro skakanje med različnimi viri in aplikacijami | Tudi podpora kodekom za sliko in zvok je precej neenotna |
| Več let posodobitev programske opreme | Sčasoma lahko vmesnik postane manj odziven |
| Podpora protoku Chromecast ali Airplay je že vgrajena |
Naši testi:
Najbioljša izbira je vsekakor pametni televizor.
Sploh še ko bodo naši operaterji končno ponudili samo internet za normalno ceno.
Če nisi zahteven uporabnik, ti televizor nudi zadosti TV programov za gleddati program v živo in to zastonj pa še v HD.
Televizor sam po sebi ne nudi nobenih TV programov.
Če si že tako eksakten enako velja tudi za vse ostale naprave o katerih si pisal v tem članku.
Brez vira ni vsebine.
Glede na to da HW vmesniki danes zelo lahki jih brez vira niti za utež več ne moremo uporabiti.
V vsakem primeru je bil vedno potreben vir, naj bo to tak ali drugačen kabel, antena, brezžični signal, nekaj že. Dobe gledanja “televizije” zastonj pa je bolj ali manj konec.
“televizija” zastonj bo vedno ostala, samo pač se bo zanjo potrebno potruditi.
Obenem pa se še kak tuj jezik naučiš.
Sicer pa je zanimiva ena druga stvar, kaj bo ostalo od plačljive linearne TV, če bodo vse pobrali ponudniki VOD vsebin.
VoD pobira serije in filme, delno šport, medtem ko razvedrilne oddaje, resničnostni šovi, informativni program in tudi šport v živo pretežno še ostajajo na televiziji.
Če bodo mali sledili velikim se bo tudi to kar je še ostalo selilo na VOD.