SOBOTNO IZBIRANJE: Katere lastnosti naj prevladajo pri zaslonu prenosnika?
Matjaž Ropret 8. maja 2021 ob 06:53

Izbrati pravi prenosnik že samo po sebi ni enostavna naloga. Ob vsej ponudbi se običajno krešejo nasprotujoče si želje. Radi bi čim lažje, tanjše, s seksi izgledom, kot sta Huawei Matebook X ali Dell XPS 13, ki smo ju pred časom testirali. Prav pa bi prišle tudi zmogljivosti in daljše trajanje baterije, kot ju ponuja Lenovo Yoga Slim 7 in kar neizbežno doda kakšen mm debeline in dag mase. Če ne bomo imeli priklopljenega zunanjega monitorja, je nekoliko večji zaslon prav kako zaželen. Tu pa pridemo do naslednje točke. Tudi takrat, ko se odločimo za določen model, imamo – v idealnih okoliščinah – na voljo vsaj dve, lahko pa tudi več možnosti zaslona, ki se razlikujejo po ločljivosti, svetilnosti, barvnem razponu, lahko celo zaslonski tehnologiji. Kaj pomeni katera od »postavk« in kako se odločati?

V zadnjih mesecih sem dokaj intenzivno uporabljal prenosnike (in »križance«) z zelo različnimi zasloni. Le še na kakšnega s tehnologijo OLED čakam, sicer pa so imeli ločljivosti od polne visoke (FHD) do 4K, vsa tri najbolj pogosta razmerja stranic (16:9, 16:10 in 3:2) ter od solidnih 300 do izvrstnih 500 kandel svetilnosti. Bili so svetleči in mat, s plastično obrobo in enotnim steklom čez celotno površino, s precej različnim prikazom barv. Imam sicer svojega favorita in to ni tisti z najboljšimi »papirnatami« lastnostmi in tudi najlepšo sliko, je pa izbiranje zelo odvisno od tega, kaj kdo namerava početi z računalnikom in kaj mu je pri tej napravi najbolj pomembno.

Katera velikost je prava?

Mojih zadnjih nekaj prenosnikov je bilo v osnovi iz iste kategorije, saj so vsi imeli 13,3-palčni zaslon (33,8 cm) in so tehtali nekje med 1,35 in 1,5 kg. Taki modeli, najsi bodo povsem običajne zasnove, z zaslonom na dotik ali celo vrtljivim ohišjem, so dolgo časa ponujali najboljše razmerje med prenosljivostjo in zmogljivostmi, pa tudi med ceno in kvaliteto. Toda v zadnjih letih se zadeve spreminjajo, zdaj so verjetno bolj smiselni prenosniki z zaslonskimi diagonalami okrog 14 palcev (35,6 cm), saj niso nič večji in težji kot nekdaj 13,3-palčni. Ponujajo pa dodatno površino, kar je vedno dobrodošlo, sploh za resno delo. Primer takega prenosnika, ki smo ga testirali nedavno, je Lenovo Yoga Slim 7, trenutno preizkušamo še model Yoga Slim 7i Pro, ki se od prvega najbolj razlikuje prav v zaslonu (glede razmerja stranic in ločljivosti). Sem spada tudi Huawei Matebook X Pro, ki smo si ga prav tako podrobno ogledali lani, pa denimo Asus Zenbook 14 ali HP Spectre x360 14. Že dolgo so v obtoku govorice o Macbooku Pro 14 (z zaslonsko tehnologijo mini LED), ki bil za določene uporabnike prav tako idealna naprava, kajti zaslon zdajšnjega Macbooka Pro 13 jim je nekoliko premajhen, dvokilskega Macbooka Pro 16 pa ne bi prenašali s seboj.

Nujno IPS

Verjetno je jasno, da mora zaslon LCD imeti matriko IPS oz. njeno ustreznico. V zaslonih prenosnikov ne najdemo matrike VA, ki je precej pogosta v monitorjih, so pa še določeni primerki s tehnologijo TN. Teh se na daleč izogibajte, ker bo slika imela slabe vidne kote, sprane barve in slabo svetilnost. Bolj ali manj edina prednost te tehnologije so krajši odzivni časi, kar je pomembno za igričarje. Vendar bo tudi ta ciljna skupina precej na boljšem z zaslonom IPS, ker verjetno ne bo ves čas zgolj igrala in tudi ne bo vedno zrla vanj pod povsem idealnim kotom.

Še boljša izbira je (verjetno) OLED, vendar je teh v prenosnikih še vedno zelo malo. Letos je sicer nekaj modelov v paleto dodal Asus, celo za dokaj sprejemljive cene, približno od 1300 evrov naprej. Nedavno je prenosnike Galaxy Book Pro (360) s podobnimi, morda celo enakimi zasloni predstavil še Samsung. Skupna lastnost vseh je »zgolj« polna visoka ločljivost. Nekateri drugi, denimo Dell, HP, Gigabyte in Razer, ponujajo tudi zaslone OLED z višjimi ločljivostmi, vse do 4K, toda cene tovrstnih prenosnikov se začno le malo pod dvema tisočakoma.

Samsung Galaxy Book Pro. Foto: Samsung

Peščica prenosnikov, denimo MSI Creator 17, se že ponaša z zasloni mini LED. Takega bo imel denimo tudi novi iPad Pro, ki ga Apple že nekaj let poskuša promovirati kot atraktivnejšo in bolj vsestransko zamenjavo za prenosni računalnik. Pri tehnologiji mini LED za osvetlitev ekrana skrbi množica, približno deset tisoč zelo majhnih svetečih diod, kar omogoča izklapljanje precej manjših območij, s tem pa so lahko barve bolj natančne, črna bolj črna (pri osvetlitvi z nekaj deset diodami ob strani vedno malo svetlobe pronica tja, kjer je ne bi smelo biti) in svetilnost večja.

Svetilnost

Prav svetilnost je tista lastnost, ki bi na lestvici pomembnosti morala biti precej visoko. Morda ne v smislu, da mora dosegati čim višje vrednosti, zagotovo pa mora presegati določen nivo. Ta nivo je že omenjenih 300 kandel na m2 (cd/m2, namesto ter uradne enote sicer proizvajalci običajno uporabljajo ameriški izraz nit) in to je meja, pod katero ni priporočljivo iti. Taka najvišja svetilnost zagotavlja, da bo v večini svetlobnih razmer dovolj nastavitev svetlosti nekje med 70 in 85 odstotki, odvisno od sobe in preferenc posameznika, ostalo pa bo še malenkost rezerve. Kdor ve, da bo prenosnik veliko uporabljal zunaj, na soncu, naj poseže po zaslonu z višjo svetilnostjo, vsaj 400 cd/m2. Kdor pa se bo samo občasno usedel na teraso, bo najbrž zdržal tudi s tristotimi. Zasloni s svetilnostjo 250 kandel (ali celo nižjo), ki so tudi še kar pogosti, so po mojem mnenju pretemni. Delo in razvedrilo na prenosnikih s takimi zasloni ni v užitek, v določenih razmerah – s preveč protisvetlobe – pa celo nemogoče.

Ločljivost

Na srečo je pretežno minila doba zaslonov, ki ne dosegajo vsaj polne visoke ločljivosti (1920 x 1080). Prenosnikom ali tablicam z nižjo ločljivostjo se je najbolje ogniti, ker ne omogočajo spodobnega dela, saj preprosto slika ni dovolj ostra in ne prikažejo toliko »vrstic«, da bi bili uporabni. Polna visoka ločljivost je sicer dovoljšnja tudi za večje diagonale, se pa seveda na 15- in 17-palčnih (če malo zaokrožimo številke) že pozna, da besedilo in ostalo ni tako jasno in ostro kot na manjših. Ravno nekje na meji so 14-palčni zasloni, saj pri teh FHD pomeni, da je besedilo pri nastavitvi 100 odstotkov v Windows 10 za marsikoga ravno malo premajhno, nastavitev povečave na 125 odstotkov pa že toliko poveča besedilo na spletnih straneh (in še kje), da je potem treba tam zmanjševati velikost na 90 odstotkov, sicer je vse skupaj preveliko.

Zgornja primerjava pokaže razlike med sicer podobnima prenosnikoma (levo Yoga Slim 7 in desno Yoga Slim 7i Pro), vendar z zaslonoma, ki se razlikujeta po ločljivosti, razmerju stranic in tudi samem prikazu.

Po drugi strani je ločljivost 4K ali celo večja lahko že pretirana zaradi porabe energije. Procesor oz. njegov grafični del ima namreč veliko več dela z izrisovanjem toliko pik na zaslonu, zaradi česar se opazno, za uro ali celo dve, skrajša čas avtonomije. Pri toliko pikah je treba velikost elementov dvigniti na 175 ali 200 odstotkov, še vedno pa se na zaslonu vidi nekoliko več vsebine. Po mojih opažanjih se najbolje obnesejo vmesne ločljivosti. Na običajnih monitorjih je taka QHD (2560 x 1440) in skupaj z njeno ustreznico 2560 x 1600 pri razmerju 16:10 jo najdemo tudi v prenosnikih, od letos še posebej v igričarskih, združeno z osveževanjem 165 Hz. Potem pa so tu še druge, denimo 3000 x 2000, 2736 x 1824, 2880 x 1800, 2256 x 1504, 2240 x 1400. Sploh te zadnje, ki jih srečamo pri Microsoftovem Surface Laptop 4 s 13,5-palčnim in Lenovovem Yoga Slim 7 Pro s 14-palčnim zaslonom, so za tako velikost zelo primerne, saj hkrati ponujajo lepo sliko in nimajo večjega vpliva na trajanje baterije.

Svetleč ali mat?

Svetleč zaslon polepša sliko, saj barve izpadejo bolj žive, in slika bolj jasna, četudi ima »zgolj« polno visoko ločljivost. Toda problem so lahko precejšnji odbleski, tako od luči kot od sonca. Nesvetleča (»mat«) površina tega problema nima, zato pa slika ni tako atraktivna in bolj se lahko opazijo posamezne pike, ki jo sestavljajo. Pogosto sicer ni mogoče izbirati, ker proizvajalec pri posamezni izvedbi prenosnika ponuja le eno ali drugo možnost, zato se je bolje ozirati na druge lastnosti, ki se mi zdijo pomembnejše.

Razmerje stranic

Če so dolgo časa proizvajalci pretežno vztrajali pri razmerju stranic 16:9, enakem, kot ga poznamo tudi pri televizorjih in smo ga nekoč poznali pri pametnih telefonih (tam v bistvu striktno gledano 9:16), se zdaj lahko odločimo tudi za »višji« zaslon. V pisarniških programih, pri programiranju, v brskalnikih in še kje zaradi tega vidimo več vsebine po navpičnici, torej več vrstic besedila, kode ali česa drugega. Razmerje 16:10 je dober kompromis za tiste, ki želijo biti bolj produktivni in tudi gledati veliko video vsebin, saj črnega roba zgoraj in spodaj ne bo preveč. Razmerja 3:2, ki pomeni še malo višji in ožji zaslon, bodo predvsem veseli uporabniki, ki prenosnik pretežno uporabljajo za delo. Je pa večina modelov s takim razmerjem iz višjega cenovnega razreda, zato so ti zasloni tudi zelo lepi, in čeprav pri videu ostaja nekaj več črnine, to ne zmanjša bistveno užitka med gledanjem. Ob tem se je treba zavedati, da bo tak prenosnik nekoliko večji oz. globji, kar se pa lahko odrazi tudi na večji sledilni ploščici, ker je zanjo pač več prostora.

Barvni razpon

Glede prikaza barv so v uporabi različne oznake. Odstotki pri barvnih »lestvicah« sRGB, Adobe RGB, NTSC in DCI-P3 povedo, ali lahko zaslon prikaže več ali manj barvnih odtenkov. Oznaka delta-E pa, kolikšna so odstopanja od »pravilnih« barv. Še najmanj relevanten je podatek sRGB, saj denimo 99 odstotkov še ni nikakršno zagotovilo za živahen in barvno pravilen zaslon. Najbolje se je zanašati na podatek o P3. Če je ta nad 90 odstotki, je to odlično, nad 80 odstotki pa dobro. Sploh pri igričarskih prenosnikih je pogosto podatek o barvni skali NTSC in kadar je pod 50 odstotki, se je napravi najbolje izogniti, razen če bo v uporabi res (skoraj) izključno za igre, kjer barve ne igrajo velike vloge. Sprejemljiv minimum je okrog 75 odstotkov. Pri delta-E je dobro vse pod vrednostjo dve, odlično pa pod ena. Za običajno uporabo barvni razpon in pravilnost nista ključni postavki, za fotografe, grafične oblikovalce, ustvarjalce video vsebin in podobne kadre pa sta življenjskega pomena in vsekakor pred vsemi ostalimi.

Hitrost osveževanja

Velika večina neigričarskih prenosnikov ima zaslone z osveževanjem 60 Hz. So izjeme, denimo ena izvedba Yoge Slim 7 Pro, ki ponuja 90 Hz, vendar se s tem podatkov sploh ni treba obremenjevati. Res pomemben je samo v igrah. Za te namene je zdaj nekakšen minimum postala hitrost osveževanja 144 Hz, pri ločljivosti QHD 165 Hz, kar je po svoje paradoksalno, kajti višja ločljivosti že sama po sebi zahteva zmogljivejšo zasnovo računalnika, kaj šele za doseganje dodatnih dvajsetih sličic na sekundo. Obstajajo tudi prenosniki s še hitrejšim osveževanjem slike, denimo 240 Hz ali celo 300 Hz, vendar je toliko sličic na sekundo v grafično zahtevnih igrah pri izvirni ločljivosti skoraj nemogoče dosegati.

Za igričarje sta pomemba še podatka o odzivnem času in zakasnitvi. Prvi pove, kako hitro lahko posamezna pika spremeni svoje »stanje«. Počasno spreminjanje iz »ugasnjene« v »prižgano« ali obratno se kaže kot vlečenje sence po ekranu. Zakasnitev pa je čas, v katerem se dejansko zgodi tisto, kar igričar želi. Vsi ti časi se merijo v milisekundah, pred nakupom pa je v resnici težko vedeti, kako se glede odzivnega časa obnese posamezen zaslon. Z zakasnitvijo običajno ni težav.  

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Dotikanje

Nekateri zaslone na dotik v prenosnikih obožujejo, drugim je zanje popolnoma vseeno, tretjim (denimo meni) so v osnovi všeč, a te lastnosti ne štejejo med res pomembne. Fino je, če se lahko po vsebini spletne strani ali dokumenta pomikaš s prstom ali tako potrdiš kakšno izbiro, vendar se s sledilno ploščico ali miško da enako učinkovito in večinoma tudi podobno hitro. Če izgleda, da bo prenosnik sicer izpolnjeval večino ostalih želja in potreb, nima pa zaslona na dotik, bi to težko štel za tisti vidik, ki bi preprečil nakup.

Morda dvojni zaslon?

In še, ali investirati v prenosnik z dvema zaslonoma. Doslej smo na Tehnozvezdju testirali že dve generaciji Asusovega Zenbooka Duo, eno nedavno, ki mami prav s tem, da ima pod glavnim še dodatni, pomožni prikazovalnik. To je lahko smiselno in uporabno za koga, ki veliko montira video, riše, se ukvarja z grafičnim oblikovanjem, morda še čim. Vendar se mora vprašati, ali bo res večino časa delal na teh zaslonih. Če bo imel na prenosnik priključen monitor, potem taka naprava nima pravega smisla. Sicer pa je lahko zanimiva.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja