So serije izpod rok umetne inteligence GLEDLJIVE?
Marjan Kodelja 19. avgusta 2026 ob 05:46

Vzel sem si čas in si jih nekaj pogledal. Narejene so po istem kopitu telenovel, ki močno igrajo na čustveno struno, medtem ko so poustvarjeni igralci sumljivo podobni slavnim. Poudarek je na pokončnem formatu, intenzivni melodrami in hitri konzumaciji.

Pokončni format zato, da je serija, kot tovrstne vsebine označujejo, priročna za gledanje med držanjem telefona z eno roko. Obenem kratko trajanje posamezne epizode pripomore, da si jo ogledaš, ko čakaš na avtobus, hodiš po mestnih ulicah (čeravno tega ne priporočam) ali se voziš z javnim prometom. Recimo uro in pol »dogajanja« se tako zvrsti v približno stotih delih.

Ideje imajo kajpada korenine na Kitajskem, kjer so tovrstne vsebine začeli snemati leta 2018. Takrat z igralci in v studiih oziroma na prizoriščih. Ker je bila cena v ospredju, so celo serijo posneli v 8 do 10 dneh. Kaj dosti snemanja prizorov niso ponavljali, tako da o kakovosti nima smisla izgubljati besed. Dodatni »preboj«, če temu lahko tako rečem, so prinesla orodja umetne inteligence. V skrajnem primeru ta napišejo scenarij in nato upodobijo prizore. Bolj ali manj brez posegov. Zadnje čase se je pojavil še en trend. »Lepljenje« obrazov slavnih igralcev na umetno upodobljene like. Če se ti zdi, da je kakšen lik sumljivo podoben Henryju Cavillu ali komu drugemu, to ni privid ali napačen občutek.

V tem kontekstu izstopa temačna serija The Chronicles of Bone. Kavan Cardoza (Kavan the Kid) je v sodelovanju s platformo Magnific dodobra požel sadove orodij umetne inteligence. Nastala je epska temačna fantazijska serija, ki izstopa kot ena najbolj dovršenih neodvisnih produkcij. Ko sem ugotovil, kdo vse nastopa v svetu, ki ga je opustošila kataklizma Veliki padec in v katerem vlada vampirska dinastija, sem, priznam, malce zastrigel z ušesi. Ampak nekako je avtorju uspelo dobro kombinirati legende ter pravljične like, kot so Zvončica, kralj Artur, Robin Hood in kapitan Nemo, v prepričljivo celoto. To samo po sebi ne bi zadoščalo, če scenarij ne bi bil podprt z vrhunsko upodobitvijo, kamero, osvetlitvijo in glasbeno podlago. Če ne veš in nisi pozoren, kaj hitro pozabiš, da je serijo pravzaprav ustvarila umetna inteligenca. Dokler se ne poglobiš v dialoge. V nasprotju z vrhunskimi prizori so ti poenostavljeni in brez globine.

Da bi se izognili pretirani posplošitvi scenarija, kar je glavni pečat umetne inteligence, scenarij za Spore Fall pišejo »profesionalci«. Znanstvenofantastična serija Spore Fall izstopa zaradi v svetu mikrodram edinstvenega hibridnega modela ustvarjanja, ki združuje človeško delo z napredno generativno umetno inteligenco (AI) za vizualno realizacijo. Zgodba je postavljena v distopično mesto Lionara, ki ga pustoši izbruh smrtonosnega patogena (tros), avtoritarni režim pa ga brutalno zatira. V tem kaosu se razočarani vojak in uporniška zdravnica združita, da bi zaščitila njenega okuženega brata, pri katerem se razvijejo posebne sposobnosti, ključne za prihodnost človeštva. Zanimivo je še nekaj. Po objavi epizode avtorji gledalce povprašajo, v katero smer naj se odvija zgodba. V smeri odpora ali prilagoditve na nove razmere. Omenil lahko še film The Exiled, v katerem po zgledu Avatarja izgnani vojak pomaga domorodcem pred najezdo ljudi.

Poglejmo še eno serijo, ki razkriva pravi obraz večine z umetno inteligenco generiranih »filmskih« vsebin. The Great and Powerful Genie brutalno brenka na strune najbolj osnovnih človeških čustev. Dobro uro in pol spremljamo, kako se duh iz svetilke po navodilih zadnjega gospodarja poroči z njegovo vnukinjo in ji pomaga postati uspešna direktorica družinskega podjetja. Praktično vsi nanj gledajo zviška, kot na nekakšnega služabnika, in do konca ne priznajo resnice, da je morda on tisti, ki vodi celotno igro in je daleč nad njimi. Derejo se nanj, ga žalijo, ponižujejo in ga skušajo izriniti iz svoje družbe, v katero po njihovem ne sodi. Da ima duh obraz in stas Henryja Cavilla, verjetno ni naključje. Zelo podobno »štimungo« najdeš na primer tudi v seriji Zero to Alpha, ko se v krdelo vrne v rosnih letih izgnani volkodlak, ki z močmi presega vsa druga bitja spet enega namišljenega in lepo poustvarjenega fantazijskega sveta.

In tu se po mojem skriva bistvo. Te serije niso nujno narejene zato, da bi bile dobre. Narejene so zato, da jih gledaš. Vsak prizor mora biti dovolj dramatičen, vsak zaplet dovolj preprost in vsak konec epizode dovolj odprt, da pritisneš na naslednjo. Umetna inteligenca pri tem ni samo orodje za cenejšo produkcijo, ampak omogoča povsem drugačen način ustvarjanja vsebin. Vprašanje zato ni, ali bodo takšne serije nadomestile klasično televizijo. Bolj zanimivo je, koliko gledalcev bo sploh opazilo razliko. Če je odgovor »ne prav veliko«, potem je industrija, ki je nekoč potrebovala igralce, snemalne ekipe, studie in mesece dela, dobila precej neprijetno učinkovito alternativo.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja