Smappee Pro: Poraba elektrike »kot na dlani«, pa kaj potem
Marjan Kodelja 16. avgusta 2018 ob 06:38

Osredotočenost na energetsko učinkovitost je s koncem gospodarske krize nekoliko popustila, a se bo prej ali slej vrnila. Ker je pogoj za varčevanje natančno poznavanje porabe, pridejo do izraza takšni in drugačni »merilniki«. Vprašljiva pa je njihova ekonomska upravičenost. Če »stane« skoraj pet stotakov, zaradi njega pa letno privarčujemo par deset evrov, pa še to je dokaj optimistična predpostavka, potem je čas »izplačljivosti« občutno predolg.

Smappee ponuja merilnike porabe električne energije, plina in vode ter proizvodnje elektrike v primeru, da imamo nameščene sončne celice. Že nekaj mesecev po čudnem naključju preizkušam Smappe Plus, kateri je sposoben prepoznavati naprave v omrežju. Ves ta čas pa se sprašujem tudi o njegovi uporabnosti. Vedeti, kolikšna je trenutna poraba, koliko porabijo stalno priključene naprave in koliko posamezni aparati, ima sicer neko vrednost. Če na primer opazimo, da pralni stroj porabi veliko, zaganjamo pa ga, ne glede na tarifni sistem (v primeru, ko imamo drag in poceni tok), potem lahko z majhno spremembo obnašanja nekaj malega privarčujemo. Kaj pa, če to že počnemo ali pa imamo eno-tarifni obračun? V tem primeru bomo težko kaj pametnega spremenili, tudi če se lotimo ugašanja ves čas priključenih naprav. Varčne in LED sijalke nisi namreč velik porabnik, naprave zabavne elektronike v času pripravljenosti, pa tudi ne. Ugašanje teh ima smisel, ko porabo gledamo na nivoju večje skupnosti (mesta, države), ne pa na nivoju družine.

Merilnik ni najbolj primeren za do trisobna stanovanja v večstanovanjskih zgradbah iz dveh razlogov. Stanovalci imajo majhen nabor električnih naprav, zaradi tega je večina njih priključena na enofazni tok, vprašljivo pa je tudi, koliko dejansko lahko privarčujejo. Drugače je z večjimi stanovanji in individualnimi hišami, še posebej, če v njej stanujeta dve ali več družin. Prek poznavanja vzorca porabe elektrike namreč lahko oblikujemo »napotke« za uporabo električnih naprav in če se jih vsi držijo, potem je prihranek na letni ravni lahko višji od nekaj kav.

Bolje bo, če pokličete električarja

Na uradni spletni strani omenjajo, da je namestitev preprosta in jo lahko naredi vsak sam. Morda to velja za osnovni, ne pa za model Peo. Če se namreč ne počutimo domače med brkljanjem po žicah za varovalkami v električni omarici in ne poznamo »sheme« domače instalacije, potem bo gotovo šlo kaj narobe. Treba ga je namreč povezati na električno napajanje ter vsako od treh faz (v primeru enofaznega priključka le eno) v njej namenjen merilni priključek enotnega konektorja. V tem koraku priključujemo gole žice, v naslednjem pa dovodne žice objamemo s tokovnimi kleščami. Vsaj zadnje je preprosto in skoraj brez nevarnosti.

Ker merilnik ne eni strani neprestano meri napetost, na drugi pa tok skozi žice, je sposoben natančno izračunati porabo v vatih (W). Sledi še priklop na domače računalniško omrežje. Če je do mesta namestitve, iz zapisanega pa je jasno, da je to v ali blizu električne omarice, pripeljan utp kabel potem uporabimo tega, če ga ni, pa je druga možnost omrežje Wi-Fi. V večini primerov verjetno ne bo težav, razen seveda pri meni, ker je omarica na stopnišču in iz kovine, zato morajo biti vratca ves čas priprta, da brezžična povezava deluje.

Model Plus ima devet vhodov za tokovne klešče, čeprav so dovolj tri za trifazni oziroma ena za enofazni priključek. Če poznamo razvejanost domače inštalacije jih lahko priključimo več, na primer še na veje za varovalkami in tako kasneje v aplikaciji lažje identificiramo posamezne uporabnike.

Tokrat je branje navodil nujnost

Ko na merilnik pravilno priključimo vse žice, tokovne klešče in ima napajanje, sledi nastavljanje, ki ga naredimo preko mobilne aplikacije. Ni težko, vendar moramo vedeti, kaj počnemo, zato je priporočljivo prebrati navodila. Najprej steče priklop na brezžično omrežje. Ko je gotovo moramo vpisati tip priključka, vezavo priključka in še nekaj drugih podatkov, nato pa nastaviti še vsak posamezni vhod tokovnih klešč. Paziti moramo predvsem na »faze«. Pomembno je, da je faza 1, ki je priključena na njej namenjen merilni vhod, označena tudi pri vhodu klešč, ki objemajo to isto »žico«. Če naredimo napako, je meritev moči napačna oziroma negativna, s tem pa so neuporabne vse meritve. Kajpada pa lahko to kasneje, ko aplikacijo obvladamo, po potrebi spremenimo.

Če je vse narejeno prav, naprava začne utripati v zeleni barvi, z ohišjem v različnih barvah tudi kasneje obvešča o morebitnih napakah, na primer ni povezave v omrežje, internetni strežnik storitve ni dosegljiv in podobno, v oblačkih aplikacije pa se pojavi prvi podatek. Trenutna poraba. Cel proces naj bi po hvaljenju izdelovalca trajal dobro uro, a v resnici traja vsaj še enkrat dlje. Nimamo namreč vsi v glavi ali na listu papirja natančne sheme električne inštalacije, pa tudi prej je dobro premisliti, na katere žice bomo kaj priključili, da so te dovolj dolge in da se najde mesto, kjer bo naprava nato ždela.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Vrag, pa ti porabniki

Čez približno tri dni v aplikaciji vidimo tudi prvega zaznanega porabnika. Merilnik ne ve, katera naprav je, razen v redkih izjemah, ko je vzorec porabe v vatih tako izrazit, da si upa logično sklepati. Kakšen teden dni kasneje pa se pojavi tudi podatke o porabi stalno priključenih naprav.

Smappee naprave v omrežju zaznava na podlagi časa vklopa ter vzorca porabe. V aplikaciji tako na primer vidimo napravo, ki se vsak dan vklopi v točno določeni uri, ter porabi neko moč. In tu leži težava. Za nas je pomivalni stroj en porabnik, za merilnik več njih. Posebej zazna na primer motor, pa grelec in podobno. Zato moramo posamezne naprave združiti v nam razumljivo eno logično. Kar spet ni tako zelo preprosto, kot se sliši ali kot piše na spletu. Lahko si sicer pomagamo z uporabo več tokovnih klešč, ki jih strateško razmestimo po »omrežju«. Če nam je shema inštalacije znana, nato do neke mere lažje identificiramo vsak posamezni aparat. Kar ima smisel, saj nato zelo natančno vidimo, koliko ta resnično porab. Nekatere naprave omogočajo tudi drug način odkrivanja. V aplikaciji zaženemo možnost učenja, nato pa aparat prižigamo in ugašamo na podlagi napotkov na zaslonu. Način pa deluje, če takoj začne porabljati energije, kot je na primer sušilnik las, ne pa za aparate tipa pralni ali pomivalni stroj.

Priznam, da je zanimivo spremljati porabo energije, pa naj gre za celotno gospodinjstvo ali za posamezne aparate. Težavo imam drugje. Kaj storiti z zbranimi podatki? Že zdaj namreč večje porabnike prižigam, ko je »poceni tok« in tudi brez »pomočnika« vem, da tako varčujem. Ali drugače. Tudi če se še tako zelo trudim, ne moram na podlagi podatkov Smappeeja privarčevati toliko, da bi se izplačal vsaj njegov nakup.

 

HVALIMO

  • Podatki so na voljo v aplikaciji, v oknu brskalnika v domačem omrežju in najbolj popolno kot spletna storitev.
  • Možnost določanja posameznih porabnikov, ko razumemo svet električnih naprav.
  • Merjenje proizvedene električne energije (sončne celice)

GRAJAMO

  • Namestitev in nastavitev niti približno ni za vsakogar.
  • Za razumevanje in ukrepanje je treba imeti kar nekaj znanja.
  • Draga naprava
Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja