Škoda Octavia: Še nikoli tako šik in moderna
Matjaž Ropret 8. oktobra 2020 ob 06:30

Škodo Octavio v karavanski izvedbi je marsikdo že doslej videl kot idealen družinski avto in z novo generacijo še vedno osrednjega modela češke znamke se to najbrž ne bo prav nič spremenilo. Kvečjemu bi lahko ta avto dobil še več privržencev, če bodo le cene (oz. akcije) dovolj dobre in če ne bodo vsi dokončno pobegnili k SUV-jem.

Še zadnje, kar je Octavii manjkalo, je bila visoka moda. Avto je bil objektivno dober, izjemno uporaben in vsestranski, cenovno konkurenčen (četudi ga je dodajanje opreme povzdignilo na podoben nivo, kot ga držijo tudi modeli drugih znamk), težko pa se je kdo zaljubil vanj zaradi atraktivne zunanje oblike ali dizajnerske notranjosti. Ne enega ne drugega pač ni bilo, a pri novinki so se bistveno bolj potrudili z obojim. Zunanja podoba je čisto nekaj drugega kot pri predhodnici. Linije so mešanica zaobljenosti in odsekanosti in vsaj za moje oči elegantne, avto je markanten in izstopajoč, tudi več drobnih oblikovalskih elementov so mu dodali. Hkrati pa je s tem izginila še zadnja trohica skrivanja dolžine. Zdaj je tudi optično očitno, da je Octavia zelo razpotegnjena, in kot prav tako jo občuti tudi voznik. Je med največjimi v svojem razredu, zaradi tega se lahko ponaša tudi z zgledno, čeravno ne rekordno prostornostjo na zadnji klopi in z ogromnim prtljažnikom, a kdor bi raje imel kaj bolj kompaktnega, tako zaradi lege v ovinkih kot za manevriranje na parkiriščih, se bo moral ozreti kam drugam. Zanimiva podrobnost so še strešne sani, ki so zdaj tiste vrste, povsem spojene s streho. Kar seveda zahteva točno določene prečke. Prejšnje generacije so imele dvignjene vzdolžne nosilce, na katere je bilo mogoče namestiti kateri koli univerzalen strešni prtljažnik. Tudi to kaže na pomikanje v bolj premijske sfere.

Znotraj so se morda še celo bolj potrudili, saj so izrisali in tudi izgotovili prijetno, sodobno kabino, kamor se je res veselje usesti. Prečka čez praktično celotno širino je posrečena. Osrednji zaslon ima prominentno mesto ter je kar lično vkomponiran, glede na to, da je v bistvu v obliki prostostoječe »tablice«. Prav tako je zanimiva drsna površina pod zaslonom za uravnavanje glasnosti zvočnikov. Ima pa ves ta modernizem tudi nekaj nepričakovanih slabih plati. Za zaslonom se bo nedvomno nabiralo veliko prahu, zračniki pa so zaradi njegove postavitve zelo nizko in pihajo vozniku v kolena. Medtem ko kovinska letev na vratih tako odseva, če sonce sveti s strani, da mora voznik skoraj nujno imeti roko čeznjo, sicer ga odblesk slepi. Zadaj pa so si oblikovalci zamislili pokrove sidrišč Isofix, ki izgledajo lepo, a so med dejanskim nameščanjem otroških sedežev v napoto, pa še plastika v luknji s pritrdišči se konča prehitro in je sedež težko potisniti dovolj daleč, da se zaskoči v pritrdišči. Malo so me presenetile take nedoslednosti pri avtu, ki naj bi bil vrhunec praktičnosti in večinoma tudi je.

Škoda Octavia
  • Oblika in izdelava
  • Infozabavna tehnologija
  • Asistenčni sistemi
  • Vozne lastnosti
  • Uporabnost
4.2

Naj kupim?

Za kakšne minuse nove Octavie je treba biti precej pikolovski, saj je to prijeten, izjemno uporaben (še posebej kot karavan) in nezahteven avto. Drugam poglej le, če bi rad bolj športno vožnjo.

Prijeten potovalnik, brez športnih ambicij

Octavia, z izjemo nabrite različice vRS, nikoli ni slovela po vozniških doživetjih in tega nova generacija ne bo spremenila. Če kaj, so zdaj pelje še bolj podobno (rahlo) večjemu Superbu. Lepo pluje čez luknje in ovire, je stabilna in enostavna za nadziranje, a nikoli posebej angažirana in priganjanje skozi ovinke jo spravlja v nelagodje. Ni nikakršne panike, povsem sledi voznikovim željam, toda čuti se, da jo nekoliko vleče ven in da si ne želi pretirano dinamične vožnje. Kot rečeno se pri manevriranju na parkirnih prostorih občuti dolžina, a je vseeno dokaj nenaporno in tudi preglednost je presenetljivo dobra, pa tudi pogled s kamere prilagodljiv in uporaben. Če povzamem, je nova Octavia udobna, nezahtevna in prijetna za vožnjo (če zanemarim vozniška pomagala, o katerih malo več kmalu), kdor bi rad kaj užitkov in športnosti, pa bo moral počakati na novo vRS.

Moj izbor motorja bi bil še vedno bencinski 1.5 tsi, ki je res fin in vsestranski, toda testni avto je imel neuničljivi 2.0 tdi (110 kW). Ne glede na vso gonjo proti dizlom z določenih koncev je tudi temu motorju težko kaj oporekati, razen z ekološkega vidika. Je izjemno varčen, saj se da voziti s porabo okrog petih litrov na sto kilometrov, pa tudi prožen in poskočen, kadar je treba. In s sedemstopnejskim samodejnim menjalnikom se lepo ujame, pravzaprav lepše kot šibkejša različica tega motorja (85 kW) z ročnim šeststopenjskim v novem Golfu, ki je precej neprijazen v nizkih obratih. Tokrat ni več prave ročice menjalnika, ampak samo stikalo naprej-nazaj, ki se vedno vrne v srednji položaj, četudi menjalnik seveda ostane v želeni poziciji. Kakšne posebne potrebe po ročnem prestavljanju glede na karakter avta ni, je pa mogoče kdaj priložnost za športni način namesto običajnega, da menjalnik ne prestavlja prehitro in ne drži za vsako ceno nizkih obratov. Sicer pa bistvene razlike med različnimi načini ni, zato se mi ta funkcionalnost niti ne zdi zelo potrebna.

Dobra, vendar občasno neintuitivna tehnologija

Infozabavni in asistenčni vidik je tisti, kjer je vsaj na videz največji napredek. Vendar zahteva tudi največ učenja in občasno para živce, vsaj dokler se uporabnik ne spozna z vsem in privadi upravljanju ter delovanju teh sistemov. Kar pa lahko traja nekaj časa. Najbolj kontroverzno je kajpak izginotje klasičnih gumbov za temperaturo in ostale nastavitve zračenja ter za glasnost. Meni pa se v praksi nov način sploh ni zdel napačen. Na zaslonu je vedno spodnja vrstica, ne glede na ostalo vsebino, ki ponuja navidezne tipke za temperaturo in ogrevanje sedežev. S tem zato ni težav, čeprav je res, da gumb lahko obrneš skoraj na slepo, tu pa je treba pogledati na zaslon in pritisniti ravno na pravo mesto. Za nastavitev, kako naj piha, pa je treba v izbirnike na zaslonu, ki se jih prikliče z eno od »klavirskih« tipk nad zračniki. Tudi drsenje po površini pod zaslonom za spreminjanje glasnosti (v desno glasneje in v levo tišje) je zanimiva in dobro delujoča iznajdba. Če kaj, me glede izgona gumbov moti predvsem to, da lahko v pregretem avtu z gumbi in tipkami takoj nastavim želene parametre klimatske naprave, tu pa je treba počakati, da se zažene infozabavni sistem in to lahko traja tudi nekaj deset sekund.

Sam sistem (MIB) je prav tako povsem drugačen od prejšnjega. Določeni grafični elementi so sicer znani, a vseeno je podoba nova, pa tudi upravljanje. Možnosti je precej, povezljivost je boljša in po novem se da nekatere funkcije preverjati in upravljati tudi na daljavo s pametnega telefona. Denimo zakleniti, pohupati, preveriti nivo zaloge v rezervoarju ali pa vnesti naslov za navigacijo. Sistem še vedno ponuja klasična načina izrabe telefona v avtu – povezavo prek bluetootha ali pa žično, pri kateri nato osrednjo vlogo prevzame ena od »nadomestnih« platform, najsi bo Android Auto ali Carplay (ali pa umirajoči Mirror Link). In, da, tudi pri teh ostane vidna spodnja vrstica s temperaturo. Kdor se za vsebine (radio ali drugo večpredstavnost) zanaša na Škodin sistem, se mora čimprej spoznati z uporabniškim vmesnikom, ki temelji na nekakšnih prekrivnih oknih. Da se prikažejo podrobno podatki o tem, kar se predvaja, je treba od desnega roba proti sredini »zapeljati« navidezni rolo, sicer so prikazani seznami. Čez čas se ta zaslon pripelje sam od sebe, potem pa je spet treba vedeti, kako ga odstraniti, če želi uporabnik izbrati nekaj drugega. Podobno se od zgoraj navzdol, kot pri telefonih, prikažejo hitre nastavitve. Ločljivost in svetlost zaslona sta sicer zelo dobri in tudi postavitev dobra, če odmislim neprimerno pozicijo zračnikov. Sprednja priključka za telefone in ostale naprave sta USB-C, zadaj ju nisem našel, sta pa na hrbtiščih prednjih sedežev žepka za mobilne naprave.

Pred voznikom je prav tako velik zaslon, sicer ne serijski, a v tako sodoben avto zagotovo sodi tovrstna dodatna oprema. Elemente na njem voznik prilagaja s tipkami in vrtljivimi gumbi na volanu, pri čemer je prav tako potrebnega nekaj učenja. Vrtenje gumbov hitro pripelje v slepo ulico, ko se na zaslonu prikažejo izbire za asistenčne sisteme. Vedeti je treba, da se je za posamezne nastavitve drugih funkcij, prikazanih v enem od dveh krogov na tem zaslonu, treba v izbirniku pomakniti za en korak v desno. Videl sem že bolj intuitivne uporabniške vmesnike, pa tudi boljšo izrabo tovrstnega vozniškega zaslona, akoravno nikjer ni idealna. A zdi se, da je v koncernu Volkswagen z vsako naslednjo generacijo prikazanih manj informacij in več praznine, kar je velika škoda, saj zadeva ostaja neizkoriščena in bolj namenjena sama sebi ter modnemu izgledu kot pa res uporabnemu pripomočku. In, ko smo že na tem predelu kabine, tudi volan z dvema prečkama namesto s tremi je izključno lepotne narave.

Vozniška pomagala že tradicionalno pri Škodah delujejo dobro in nevsiljivo. Radarski tempomat lepo in smiselno pospešuje in zavira, nanj se je mogoče zanesti tudi takrat, ko nekdo zapelje tik pred Octavio pri avtocestni hitrosti, in zna lepo ustaviti v križišču ter speljati ob zeleni (če mine več kot nekaj sekund, je treba pobožati pedal za plin). Tudi sistem za ohranjanje avta v voznem pasu je prijazen do voznika in lepo popravlja volan, težava pa se pojavi, kadar se mu zazdi, da avto ni dovolj na sredi pasu. Takrat se začne zoprno piskanje, ki traja toliko časa, da šoferju nekako ne uspe spet zadeti sredinske linije in zadovoljiti sistema. Podobno počneta tudi tovrstni pomagali v Golfu in Audiju A3, vendar piskata precej tišje in manj nadležno od Škodine implementacije. Kar je škoda (😊), kajti sistem je uporaben, pa tudi nisem našel načina, kako bo izključil samo držanje na sredini pasu, ohranil pa opozarjanje in pomoč, kadar voznik zapelje čez črto.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

V Škodi so si tokrat več kot očitno zadali cilj, da Octavia privlači poglede, kar jim je tudi uspelo. Še vedno ostaja v vrhu tudi po racionalnih argumentih in življenje z njo bo zagotovo nenaporno, zadovoljnih uporabnikov pa veliko. Žal se je vmes prikradlo tudi nekaj nepotrebnih poslabšanj uporabniške izkušnje in cene niso več tako zelo ugodne, a je treba pri tem upoštevati boljšo opremljenost.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja