Škoda Elroq: Nič čudnega, da je visoko na lestvici priljubljenosti (#video)

Prijeten družinski avtomobil, zame v marsičem zanimivejši od večine električnih konjičev v Volkswagnovi »štali.« Na cesti nudi več užitkov, kot sem od še enega derivata znane osnove pričakoval. Ravno tako je od teh ugodnejši, a ne bi imel prav nič proti, če bi bila cena osnovne različice (z veliko baterijo) izenačena s ceno podobno velikega in zmogljivega modela z običajnim motorjem. Morda Karoqa?

Znotraj koncerna velja, da Škode nudijo več za zahtevani denar. S tem se zlahka strinjam, a obenem me ni sram priznati, subjektivnosti gor ali dol, da mi nikdar niso bile najbolj všeč. Še posebej ne Enyaq pred kozmetično prenovo, za katerega sem dejal, da spredaj nosi »kovid« masko. Očitno se je tudi to spremenilo. Postal je mnogo lepši. Vseeno bi se, če bi ju postavil enega poleg drugega, moja estetska tehnica nagnila na stran Elroqa. Ampak samo pogojno. Najprej bi prodajalca prav prijazno in lepo prosil, da zamenja rdeče varnostne pasove z nevtralnimi črnimi.

Kljub manku nekaj centimetrov dovolj prostoren

Od strani in zadaj je Elroq videti kot skrčen Enyaq. Prepoznavna značilnost je dolg ozek pas z dnevnimi lučmi (LED), pod katerimi so nameščene osrednji žarometi. Njihova matrična svetloba (najboljša različica je na voljo za doplačilo) je bistveno svetlejša in natančnejša kot pri prejšnjih različicah in ena najbolj impresivnih na naših testih doslej.

Včasih dobrih 16 centimetrov naredi razliko. Ne tokrat. Nisem imel občutka, da bi se kadar koli počutil utesnjeno. Razlog zna biti tudi v tem, da so tokrat izostale vožnje konec tedna, ko nas je običajno več v vozilu. Lahko pa zato brez težav potrdim, da se Elroq odlično obnese v mestih in običajnih tedenskih vožnjah po opravkih (čeprav to ni njegov prioritetni namen).

Niso že omenjeni kričeči pasovi tam zato, da ne bi videli drugih slabših plati. Dvomim. Potniška kabina je korektno oblikovana glede na dolžino in višino avtomobila in nudi dovolj odlagalnih površin. Niso pozabili na predal za dva telefona, a le eden ima brezžični napajalnik. Še posebej so mi »predali« všeč ob strani prtljažnega prostora. Uporabni so in ne pomnim, kdaj sem kar koli podobnega videl v kakšnem drugem vozilu. Podobno zanimiva rešitev je še mreža na notranji strani prtljažnih vrat, ki je naročena za električni kabel. Sploh, ko je zadaj nabutano s prtljago in drugi proizvajalci pričakujejo, da ga boste pospravili pod dvignjen pod.

Dejal sem, da je prostora za potnike dovolj. Odkrito je to malo odvisno od njihove višine. Prav nič ne bi bilo odveč nekoliko več prostora za kolena pred zadnjo klopjo. A to bi potem pomenilo, da ga je manj zadaj. Nisem popolnoma prepričan, ali družina potrebuje tak »kompromis.« Nagibam se, da ga ne, kajti za voznikom in sovoznikom bodo večinoma kraljevali otroci. Škoda, da je deljena po načelu ene plus dve tretjini, kajti srednji sedež je primernejši za podiranje in še otroka se ne bosta prepirala, kateri bo sedel v sredini. Na srečo ni vse temno, kajti tam je vsaj luknja za prevažanje daljših predmetov.

Podatkov na trenutke celo preveč

Vse pogosteje se sprašujem, ali je digitalna armatura nujna? Ali ni že napočil čas, da jo zamenja prikaz potrebnih podatkov na vetrobranskem steklu oziroma v žargonu, »tisti HUD zaslon pred očmi.« A če že mora biti, potem je meni bolj všeč manjši, kakršnega imajo modeli Volkswagna. Poudarjam, da je to moje mnenje, kajti dober prijatelj, ki ravno tako veliko ve o avtomobilih, razmišlja obratno.

Sicer sta oba zaslona prijazna do oči. Zdi se mi, da je vmesnik osrednjega zdaj celo za odtenek bolj odziven, kot je bil, ciljam na čas od odprtja vrat do polnega delovanja. So pa, temu se očitno ne moremo izogniti, izbirniki klimatske naprave prikazani v spodnji vrstici zaslona. Pod njim so že znane na dotik občutljive površine za izbiro nekaterih funkcij in drsnik za prilagajanje glasnosti brez povratnega odziva. Pravijo, da se ga čez čas navadiš. Še dobro, da Škoda ni podedovala podobno izvedenih »gumbov« na volanu in so se raje odločili za čisto običajne. Velik plus v mojih očeh. Še en je. Ročico menjalnika so premaknili na sredinsko konzolo, kar je vsaj meni bolje od premikajočega se roba ohišja zaslona.

Pričakoval sem, da bo porabil manj

Še zdaleč ni dovolj, da je moč polnjenja visoka. Bolj pomembno, da po skoku navzgor ne pade prehitro. Krivulja polnjenja je do 60 odstotkov na zavidljivi ravni. Nato hitro pade. Ni mi najbolj všeč, saj to vpliva na čas polnjenja od 20 do 80 odstotkov, ki se je v mojem primeru vrtel okoli 25 minut. Ni ne dobro ne slabo. Raje nekje v povprečju. So pa zelo lepo rešili, kako sprožiš prilagajanje temperature baterije pred polnjenjem. Poleg samodejnega na podlagi podatka o naslednjem postanku v navigaciji, je na voljo še ročni način v hitro dostopnem razdelku »polnjenje«. Prikaže se zelena črta, ki kaže trenutno prilagojenost baterije. V primeru, da ni zapolnjena do konca, potem se bo pod njo prikazal navidezni izbirnik za zagon funkcije.

Še najbolj me je razočarala poraba. Pričakoval sem manj, predvsem, ker se Škoda hvali z aerodinamičnim količnikom 0,26. Očitno ne pomaga, kajti s porabo 18,6 na najinem krogu in 19,5 kilovatne ure na sto kilometrov (prevozila sva jih slabih petsto) na testu. Le po zaslugi velike baterije v testnem vozilu bi se dalo doseči do 400 kilometrov z enim polnjenjem (a bi ostali ob cesti s prazno baterijo). S takšnimi rezultati se Elroq uvršča zgolj v povprečje med »sorojenci«.

Zna narisati nasmeh na obrazu

Kljub uvrstitvi med SUV-je, ki so pogosto sinonim visokega sedanja in nagibanje v ovinkih, se vsaj meni zadnje ni zdelo pretirano problematično. Pomagajo sicer primerni sedeži z dovolj bočnega oprijema (niso bili športni, da ne bi mislili), a se, po domače povedano, Elroq lepo »drži« ceste. S tem, da vzmetenje še vedno prijetno gladi tresljaje, ki nastanejo zaradi vožnje po makadamu ali preko pokrovov jaškov in ostalih neravnin na asfaltnih površinah. Zdi se, da so vozne lastnosti lepo uravnotežene za udobje, pri čemer pa ni žrtvovana poskočnost (dinamika) avtomobila. Iz podatkov o električnem motorju, ki poganja zadnji kolesi, je razvidno, da mu moči verjetno nikdar ne bo zmanjkalo. Še ena očitna prednost električnega v primerjavi z običajnimi pogoni.

Elroq nudi vse prednosti električne vožnje, ob primernem pospeševanju in dobrem navoru, še rekuperacijo energije ob zaviranju. Na voljo so tri stopnje, najmočnejša je zelo blizu vožnji z enim pedalom, ter pametni način, s katerim prilagajanje povrnitve energije prepustite vozilu. Na voljo so kajpak vsi pomočniki, ki delujejo, kot se od Volkswagnove tehnologije spodobi. Večinoma dobro (pričakovano) z izjemo opozorilnika o prekoračitvi hitrostnih omejitev (na kar smo se že nekako navadili).

HVALIMO:

• Zmogljiv pogon testnega vozila
• Odlično udobje in vzmetenje
• Prostornost potniške kabine in prtljažnega prostora
• Ena lepših Škod

GRAJAMO:

• Med testiranjem nekoliko previsoka poraba
• Po zlaganju zadnjih sedežev tla niso ravna
• Nepraktični drsniki na dotik
• Visoka cena testnega modela