Škoda denarja za poceni tablico

Mogoče tablice kupcev res ne zanimajo več. So pa, to se lahko strinjamo, za nekatere namene še vedno bolj primerne od telefonov. In trenutna situacija na trgu je žalostna. Poštene tablice za kakšnih dvesto ali največ 250 evrov skorajda ni mogoče dobiti. Nižje od tega pa smo nasploh deležni bolj ali manj pofla.

Osebno mi je večji zaslon fin za sekundarno ali »otroško« televizijo. Seveda se da prenos tekme ali risanke gledati tudi na telefonu in še aplikacija tam deluje hitreje, ampak pri televiziji v splošnem velja, da je večje boljše. Tudi za branje ali risanje (barvanje) je priporočljive več površine. Potem pa priznam, da je z razlogi, zakaj v roke ne bi raje prijel telefona, že počasi konec. A že mobilna televizija, naročniški video in Youtube so lahko dovoljšen razlog za nakup tablice. Saj verjetno jo že imaš, toda postaja vse bolj počasna, nadgradenj ne dobiva več, baterija peša, mogoče bo čas za novo. Naj se izrazim drugače. Bil bi čas za novo, če bi se dobilo kaj pametnega poleg iPada za 400 evrov (desetaka gor ali dol) in mogoče še kakšnega Samsungovega Galaxy Taba S za podobno ceno.

Pred novim letom sem se igral z dvema cenejšima pretendentoma in ju vrnil hudo potrt. Danes je mogoče kupiti telefon za približno isti denar kot ti dve tablici in spustiti čeljust do tal od presenečenja. Tak telefon, npr. Xiaomi Redmi Note 4 ali Motorola G5 ima lično kovinsko ohišje, čisto lep zaslon, svetlobno hiter čitalnik prstnih odtisov, dovolj pomnilnika in prostora, predvsem pa deluje zmerno tekoče. Za tablici pa bi težko trdil kar koli od tega.

Amazonov Kindle Fire HD najnovejše generacije – mislim, da že sami ne štejejo več, katera po vrsti to je –, je še vedno plastična in debela tablica z enormnimi robovi okrog zaslona. Tako je osempalčni model skoraj tako velik kot iPad »običajne« velikosti, ne mini. O kakšni prepoznavi prstnih odtisov ali drugih naprednih zmožnostih ni ne duha ne sluha. Zaslon ima nizko ločljivost (800 x 1280), pa to bi se pri tej velikosti še dalo preživeti, če ne bi bil precej temen in s povprečnimi vidnimi koti. Dokler ga gledaš naravnost in pri skoraj najvišji svetilnosti, je za silo, vsakršno obračanje in varčevanje z baterijo pa izkušnjo drastično poslabša. Vsaj zvočnika sta solidna, postavljena pa sta hecno, na daljšem robu. Poganjanje ene aplikacije, denimo operaterjeve aplikacije za televizijo (a1now, eon, mobia tv, tv2go, tvin), nekako gre. Preskakovanje med večimi (video, družabna omrežja, brskalnik, e-pošta, …) pa je mukotrpna vaja v potrpežljivosti. Procesor ima štiri jedra in takt 1,3 GHz, kar posredno potrjuje, da ni ravno najnovejši in tudi ne iz višjih zmogljivostnih razredov. Samo gigabajt in pol pomnilnika pa tudi ne pomaga. Vgrajene shrambe je sicer lahko 16 ali tudi 32 GB, vendar je to pri napravi, ki (predpostavimo) pretežno pretaka vsebine, precej irelevantno.

Tako ali tako je treba najprej Amazonovo tablico nekako spraviti v Slovenijo, ker je trgovec semkaj ne pošlje, tudi variante brez oglasov ne (kot je primer pri bralnikih Kindle). In potem še usposobiti z Googlovimi priteklinami, da je sploh mogoče namestiti večino omenjenih aplikacij. To pomeni, da je treba po stranski poti namestiti Trgovino Play, Storitve Google Play in upravitelja računa pri Googlu (Google Account Manager). Postopek je v bistvu trivialen, nisem pa prepričan, da se splača spuščati vanj. Ali drugače povedano, Kindle Fire ni dovolj dobra tablica, da bi se bilo smiselno ukvarjati z njo. Cena je nizka, a spet ni tako fantastično nizka, da bi to odtehtalo vse njene slabosti. Na nemškem Amazonu velja različica s 16 GB shrambe 110 evrov (z oglasi na zaklenjenem zaslonu), z 32 GB pa 130 evrov. Kdor bo paket prepeljal iz poštnega predala v Nemčiji na slovenski naslov, bo zaračunal še vsaj desetaka. Torej je treba računati na 120 evrov. Malo, a tudi veliko. In razlika med kakovostjo »bralnih« in tabličnih Kindlov je kar težko razumljiva.

Huawei je po precej spodbudnem, a rahlo dragem modelu Mediapad M3, šel v drugo skrajnost z novejšim, toda tehnološko precej bolj zaostalim T3. Ta je mogoče na pogled in otip malo boljši od Amazonove tablice, v vsem ostalem pa je približno enako slab. Procesor Snapdragon 425 je enostavno prepočasen za trenutne androidne zahteve. Že novejši 435 se je v telefonih, ki sem jih testiral lani (Nokia 6, LG Q6) kar precej mučil z večopravilnostjo. Niti trije gigabajti pomnilnika ne pomagajo kaj dosti. In če bi zrl v manjšo od obeh različic, tisto z osempalčno diagonalo zaslona, še mogoče ne bi bil tako deprimiran. Na desetih palcih pa je enaka ločljivost kot pri Kindlu Fire preprosto povedano obupna. Ne samo, da smo se navadili na bolj jasno sliko. Res je vse izgledalo kockasto, nazobčano, neostro. Tudi to, da mora biti zaslon prilagojen na vrtenje in je težko izvajati dobro glajenje robov, ne pomaga. Ostale morebitne pozitivne lastnosti tega izdelka, od zvočnikov in baterije do dodatkov v programski opremi, me od tu naprej niso več zanimale. Nakup te tablice (za 10 palcev je treba plačati 180, za osem pa 150 evrov, povezljivost LTE ne pridoda veliko, ampak …) ne bi prinesel nikakršnega napredka v primerjavi s tistim, kar je že doma in bo kmalu godno za zamenjavo.

Kakšne so torej alternative? In zakaj nihče ne more ali noče izdelati česa solidnega v tem cenovnem razredu? Saj navsezadnje (lahko) odpade radijski del, torej povezovanje v mobilna omrežja, pa tudi zadnji fotoaparat bi brez težav izpustili. Na drugo vprašanje ne poznam odgovora, ker dejansko ni več izgovorov, saj so danes telefoni pod 250 evrov lahko že čisto uporabni, tablice pa večinoma obupne. Ena od možnih izbir je Lenovo Tab3 Plus, ki jo je mogoče dobiti za manj kot 150 evrov. V primerjavi z opisanima ima procesor Snapdragon 625, ki se je v telefonih (Motorola Moto Z Play, Xiaomi Mi A1 in tudi Redmi Note 4) obnesel zelo dobro, tako po hitrosti delovanja kot po trajanju baterije. In zaslon polne visoke ločljivosti. Res sem zadevo zgolj pretipal ob predstavitvi, resnega testa nisem opravil, a zagotovo je boljša od obeh testiranih. Ugodno ceno ima tudi naslednica Tab 4, žal pa je pri njej Lenovo znižal ločljivost zaslona.

V tujini je najbolje prodajana Samsungova Galaxy Tab A, ki dejansko ni bila napačna, a je to zdaj že dve leti star model, kar pomeni premalo pomnilnika, najmanj dve generaciji postaran procesor in konec vsakršnih nadgradenj Androida. Kolikor jih je sploh bilo. Asus s svojimi Zenpadi tudi ni kaj dosti bolj uporaben. Cenejši modeli ne ponujajo kaj dosti več od testiranih modelov, dražji pa so nevarno blizu iPadu in zato takoj odpadejo iz izbora. Tradicionalno je ta proizvajalec tudi pretiraval s količino prednameščenih in neodstranljivih, popolnoma neuporabnih aplikacij. Edini nasvet vsakomur, ki bi rad imel dobro tablico – tako ob nakupu kot čez nekaj let –, je zato žal še vedno enak kot vedno doslej v zadnjih osmih letih. Z iPadom ne zgrešiš.