Silent Sea: Zakaj Korejci ubrano skačejo po Luni (#videonapovednik)
Marjan Kodelja 19. januarja 2022 ob 10:19

Netflix prepoznavnost išče v tuji produkciji, pod pogojem, da je zanimiva za angleško govoreče gledalce. Očitno jim gre močno na roko južnokorejska filmska industrija, kajti po svetovni uspešnici Squid Game, dogodkovno razgibani vesoljski opereti Space Sweepers, je zdaj na vrsti triler Silent Sea, katerega zgodba se pač odvija na edinem naravnem satelitu.

Pesimistična prihodnost. Končno nam je uspelo uničiti okolje. Vode skoraj ni več in uveden je popoln nadzor nad malo življenjsko presodne tekočine, ki je še na voljo. V takšnih razmerah južno korejska vesoljska agencija pošlje misijo strokovnjakov na Luno, kjer naj bi preverili, kaj se je pred leti pripetilo v tamkajšnji bazi. Pravzaprav morajo najti »vzorec« in ga prinesti nazaj na Zemljo. Nikomur ni prav dosti jasno o ničemer. Zakaj je posadka baze umrla, kaj so tam počeli, kaj je vzorec in tako naprej. Popolna nevednost. Odločati se bodo morali glede na trenutek in razmere. Popoln recept za katastrofo. Plovilo poleti in seveda, kako presenetljivo in niti malo pričakovano, zaradi tehničnih težav strmoglavi. Posadka mora odskakljati do kar konkretno oddaljene baze, vstopiti vanj ter poleg izvedbe naloge preživeti in počakati na reševalce.

Česar nismo na primer vajeni pri podobnih ameriških sagah, je scenarij, ki je napisan tako, da poda odgovore na večino vprašanj. Ravno tako niso zanemarili fizikalnih zakonov. Kdo bi si mislil? Gravitacije v plovilu ni, zato je kar nekaj prijetnih prizorov igranja s hrano in premikanja po njem. Pričakoval sem, da bo na Luni drugače in se bo četica tam premikala ležerno in brezbrižno kot med nedeljskim sprehodom po mestnem parku. Scenaristi (in režiser) pa so upoštevali, da človek na Luni tehta le delček teže, ki mu jo tehnica prikaže na domačem planetu. Ker tam niso mogli snemati, so naučili igralce, da se premikajo na način, za katerega se mi zdi še najboljši opis – počasi in sunkovito. Lunarni korak sicer dobro posnema gibanje, ki ga tam gori pričakujemo glede na video posnetke ameriških astronavtov, toda nehajo ga uporabljati trenutek, ko stopijo skozi vrata lunarne baze. Kot bi bili tam težji? Ampak recimo, da to ne pretirano ne moti oziroma bi motilo tako zgodbo kot izkušnjo gledanja, če bi se neprestano gibali na »čuden« način. Nenazadnje je pred nami serija, ne vesoljska misija v živo.

V originalu je serija posneta v korejščini, toda za Netflix je na voljo še različica v angleščini. Morda ker poznam izvor, me je do nekje motilo, da igralci v angleščini govorijo čisto preveč pravilno in občasno brez čustev. Ampak ker korejščine večina ne razume, brati podnapise pa ravno tako nekaterim ni všeč sploh, ker Netflix nikakor noče uvesti slovenskih, drugače kajpada ne gre. Drugače je produkcija na zavidljivi ravni. Pogledi na od suše prizadeto pokrajino, na vesoljsko izstrelišče in nato na lunarno okolje, so, čeprav dodobra podprti z računalniškimi učinki, pravzaprav izredno realistični. Počasi se razvija tudi zgodba, v kateri boste občasno našli zaplete, ki jih pravzaprav niste pričakovali in igralci so kos vlogam. Zahodnjaki bomo kvečjemu imeli težavo ločevat med njimi. Saj poznate stereotip. Vsi daljni Azijci so videni enako.

Če vam je všeč žanr znanstvenofantastični triler z dogajanjem v distopični prihodnosti na Zemlji oziroma njeni bližini, potem serija ni napačna. V nekaterih elementih je celo boljša od podobnih, s katerimi nas zasipajo ameriški studii. Tozadevno je osvežujoča in obenem dokazuje, da v Južni Koreji zlahka najdejo denar za dobre filmske projekte. Še dobro, da so na Netflixu, kajti drugače zanje sploh vedeli ne bi.

Kaj: televizijska serija Silent Sea (Morje Spokojnosti)

Kje: Netflix

Ocena 3: Presenetljivo dobro in gledljivo, tudi če niste pretirani ljubitelji trilerja, ki se slučajno odvija kanček dlje od rodnega planeta.

Primernost: Dobri ljudje umirajo, saj so na nevarni misiji. Toda ker ni nepotrebnega nasilja, prikaza spolnosti in grdega govorjenja, je serija primerno (skoraj) za vse.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.