Seat Ateca: Samo še malo oblikovne predrznosti, prosim!
Matjaž Ropret 22. maja 2017 ob 21:42

Seat je nujno potreboval avto, kot je Ateca. Bolj natančno, nujen je bil tak prodajni hit, za kakršnega se je izkazal prvi cestni terenec tega španskega proizvajalca pod okriljem koncerna Volkswagen. Kar pomeni, da je Ateca avto z mnogimi dobrimi lastnostmi in le redkimi slabostmi, tudi precej redko kombinacijo ne prevelikih zunanjih mer in notranje prostornosti. Ni pa nujno to, kar bi si sam od te znamke želel.

Nobena skrivnost ni, da je ta avto narejen na enaki osnovi kot Volkswagen Tiguan in da cilja na kupce, ki jim je ta glavni koncernski SUV blizu, a si ga mogoče ne morejo privoščiti ali pa imajo kakšne druge zadržke. Ateca je nekoliko krajši in predvsem na pogled manj okoren kot marsikateri predstavnik tega razreda. A ob tem so snovalci vseeno delali na čim večji izkoriščenosti prostora, kar jim je zelo dobro uspelo. Poleg tega pa so uporabili enako platformo, na kakršni stoji tudi Tiguan, in si zagotovili lep nabor motorjev in tudi sodobnih elektronskih pripomočkov.

S tem je namenjen vsem, ki se jim zdi običajni Leon (ali Golf) premajhen in/ali premalo vzdignjen, karavanski pa predolg in preveč obrtniški. Po eni strani mami z dobro izkoriščenostjo, v primerjavi z nekaterimi (večinoma večjimi) konkurenti naj bi ponujal boljše razmerje med ceno in dobljenim, po drugi strani pa tudi z več terenskimi zmogljivostmi od marsikaterega konkurenta. Teh nisem preizkušal, ker testno vozilo ni imelo niti štirikolesnega pogona in voznih načinov za pomoč v snegu ali blatu.

Kar je glavno pri prvem Seatovem poskusu s športnimi terenci je predvsem njegova odlična vodljivost. Čeprav je visok in kar širok, tega ne pokaže niti na pogled, še manj na cesti, parkiriščih in garažnih hišah. Pelje se suvereno, a hkrati lahkotno. Mogoče je občutek v njem zaradi višine res nekoliko terenski, toda vožnja je skoraj limuzinska. Zelo sproščena, lahko pa tudi dinamična, ker je podvozje res dodelano. Tudi hitrejši skoki skozi ovinke je niti malo ne iztirijo in skupaj s terensko zasnovo to daje zelo širok razpon sposobnosti. Vozniško bo Ateca malokoga razočarala, večina pa zagotovo vsaj zelo zadovoljnih, če ne navdušenih. Take obete je Španka nakazovala že med lansko prvo vožnjo in jih je na daljšem testu potrdila.

Navadili smo se že, da je brez smisla ocenjevati poskočnost po velikosti motorja. Trend zmanjševanja prostornine skupaj s turbinskimi polnilniki je še vedno aktualen in tako sem na test dobil osnovni, litrski trivaljnik, potem ko sem na omenjeni prvi predstavitvi vozil močnejši 1,4-litrski štirivaljnik in dvolitrskega dizla. Pa se mi niti mali bencinar ne zdi premalo, 115 »konjskih moči« in turbinski navor povsem spodobno premikata Ateco. Mogoče je motorček malo manj energičen od zdaj že uveljavljenega litrskega Fordovega, toda ko dobi zalet, je podobno živahen in omogoča lagodno vožnjo in skoke iz kolon. Tudi, kadar se v njem pelje pet ljudi. Porabo se da zlahka držati pod sedmimi litri. Ima pa ta različica vseeno slabost. Omenjeni zmogljivejši bencinar je le slabega tisočaka in pol dražji in ker Ateca že tako v vsakem primeru sili nad 20 tisočakov, se mi odločitev za dodaten valj in 35 »konjev« zdi smiselna in logična. Najbrž kar z enakim šeststopenjskim ročnim menjalnikom, ki je več kot ustrezen. To ni avto, ki bi zaradi sloga ali namembnosti nujno zahteval samodejni menjalnik, pa tudi tista dva tisočaka bi raje porabil za dodatno opremo.

In nekaj doplačil za asistenčne in infozabavne dodatke v vsakem primeru priporočam. Ne samo priporočam, vsaka Ateca bi po mojem mnenju morala imeti to troje: osredni osempalčni zaslon (Media System Plus 8, kamero za vzvratno vožnjo – oboje skupaj je z navigacijo in alarmom v paketu Urban Style na voljo za 800 evrov – in tempomat z avtomatskim uravnavanjem (169 evrov). Še 160 evrov stane Seat Full link, ki doda podpora za platforme Apple Car Play, Google Android Auto in Mirror link, potem pa so na voljo še nekateri paketi s pomočjo vozniku, ki pa niso tako zelo uporabni in nujni. Mogoče še zaznavanje mrtvega kota (357 evrov), kdor pa si lahko privošči, naj odrine še 1144 evrov za polni LED-paket.

Radarski tempomat je tako smešno poceni, da je skoraj nerazumljivo, zakaj ni že vsaj v opremskem paketu Style, na katerem je temeljil tudi testni avto. In če uvoznik ne naroča vseh Atec s tem dodatkom, je nekaj hudo narobe. Zadeva namreč deluje dobro, samo v načinu Eco ne sme biti. Za razliko od večine aktivnih tempomatov ta nima zgolj nastavitve razdalje na ročici, ampak so v nastavitvah na glavnem zaslonu še »načini«. Med njimi je komfortni čisto v redu, športni pride še nekoliko bližje avtu spredaj in prej pospešuje, ekološki pa je izjemno previden. Zavira zgodaj in se potem obotavlja pri vračanju nazaj na želeno hitrost. Bi se pa moral Seat (in Volkswagen in sploh vsi proizvajalci) znebiti nastavljanja hitrosti in omejevalnika z obvolansko ročico, ker je skrita očem in ker treba pogledati v navodila, kako vse skupaj sploh deluje. Hočem tipke na volanu!

Osrednji infozabavni sistem ni zadnji krik tehnike, ponuja pa večino pričakovanih funkcionalnosti. To niti ni tiste vrste avto, kjer bi vse potekalo prek zaslona. Klasične tipke so ostale in to je dobro, četudi izgleda malo manj »vesoljsko«. Zaslon je velik in ima lepo ločljivost, tudi odzivnost je zgledna, pod njim pa je še pas tipal, ki prepoznavajo kretnje, da se prikažejo dodatne možnosti, kadar se roka približa. Drugače se umaknejo, da ne zasedajo prostora na ekranu. Grafična podoba je mestoma nekoliko staromodna, ponekod pa dokaj sodobna, ampak do večine stvari se da priti dokaj hitro in enostavno. Še najbolj zoprno je izbiranje ikon na »vrtiljaku« ob pritisku na tipko menu in možnosti v kotih zaslona so občasno konfuzne. Pa tudi desni vrtljivi gumb za povečevanje, pomanjševanje in podobne namene je rahlo odveč.

A v splošnem je infozabava dovolj priročna in kompetentna, vključno z navigacijo, ki ponuja iskanje v slogu Googla (brez vnaprejšnjega specificiranja kraja, itd), in kamero za pogled nazaj. Ta je res kakovostna in tudi nepogrešljiva. Parkirne pomoči testna Ateca ni imela, jo je pa tudi mogoče dokupiti za 357 evrov. Škoda je, da je treba doplačati (219 evrov) tudi za digitalni radio (DAB), ki pa je sicer odličen. Po mojih izkušnjah signala le redko zmanjka, zvok pa je bistveno kakovostnejši kot pri analognem.

Pred voznikom je še klasičen zaslon potovalnega računalnika, čeprav barven in z več podstranmi (podatki o vožnji, navigacija, glasba, itd). Tako ni informacij nič manj kot če celotno površino zaseda en sam velik ekran, ki nadomešča tudi merilnike. Samo atraktivno je vse skupaj malo manj. Pod glavnim zaslonom je mogoče dokupiti tudi predal za telefon z brezžičnim polnjenjem (188 evrov) in menda tudi ojačanjem signala. Prvo preverjeno deluje in telefonu doda tistih nekaj odstotkov za naslednjo uro ali dve, za drugo pa nisem prepričan, da ima kak večji učinek.

Polni LED-paket prinaša pozdravno osvetlitev iz stranskih ogledal, ki je zabavna, ampak tisto glavno v tem paketu so seveda žarometi s svetečimi diodami. Prav neverjetno je, kako so ti v zelo kratkem času napredovali in prešli od popolne novotarije do nečesa že skoraj povsem vsakdanjega. Seatova izvedba se odlikuje predvsem s tem, da je osvetlitev zelo enakomerna in da razsvetli precej več okolice kot klasični halogenski žarometi. Vsekakor priporočam. Meglenkam se je mogoče zaradi tega zlahka odpovedati.

Na kar nekaj praktičnosti so poleg prostora pomislili Seatovi inženirji. Dvojno dno prtljažnika (127 evrov) je dobrodošlo za nakladanje večjih in težjih predmetov. Kljukice za prevažanje vrečk iz trgovine. Odprtina na zadnji klopi za smučarske izlete ali za transport kakšnih drugih daljših reči. Pritrdil isofix ni treba iskati med blagom zadnje klopi. In odlagalnih predalov, tudi za plastenke, je na razpolago dovolj. Prtljažnik je tudi presenetljivo velik in v kabini je precej prostora, razen na zadnji klopi po širini ga zmanjkuje, če se želijo peljati trije. So pa tudi drobne nerodnosti. Vrata se ne zapirajo dobro – treba je biti kar malo grob. Celotno trajanje testa je bil v uporabi vzklik: “Vrata!” In sprednji sedeži po kakšni uri vožnje začenjajo postajati rahlo neudobni.

Seat ni znan po športnih terencih, lahko pa bi kmalu postal. Ateca je zelo uspešen prvi poskus z veliko vozne dinamike, prostora, uporabne tehnologije in posrečeno izbiro motorjev. Dobro motorizirano in opremljeno se da sestaviti za kakšnih 27 ali 28 tisočakov (pred morebitnimi popusti). Če Špancem pri manjši Aroni, ki bo jeseni nadomestila karavansko Ibizo, uspe dodati še nekaj razgibanosti in ekstravagantnosti ter odpraviti kakšno drobno začetniško napako (zapiranje vrat!), jih bomo že lahko oklicali za mojstre v tem segmentu.

 

Seat Ateca
  • Oblika in izdelava
  • Infozabavna tehnologija
  • Asistenčni sistemi
  • Vozne lastnosti
  • Uporabnost
4.3

Naj kupim?

Argumentov za je precej, od podvozja in prostornosti do tehnologije, proti dokaj malo. Še najbolj me moti dejstvo, da je po motorju in opremi enakovreden karavanski Leon, ki je tudi enako uporaben, vsaj tri tisočake cenejši. In tudi konkurenca je neizprosna. Ateci za izpušnimi cevmi že vozi podobno cenovno umeščeni in na pogled občutno zanimivejši Peugeot 3008, proti koncu leta pa ji bo prostorski primat v tem velikostnem razredu prevzela verjetno cenejša sestrska Škoda Karoq. Razumem Atecino uspešnost, ne bi se pa nujno odločil zanjo.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja