Nenavadni filmi, ki sem jih našel v Telemachovem videoklubu za tokratni seznam predlogov, povedo več o svetu kot najbolj resne drame.
Azteški Batman, deklica, ki rešuje domnevno pošast, vojak, ki osem minut doživlja znova in znova, ter genij, ki želi matematično dokazati smisel življenja. Na papirju zveni kot naključno generiran seznam idej. V praksi pa gre za filme, ki vsak po svoje razkrivajo sodobne obsesije: strah pred drugačnostjo, nezaupanje do oblasti, vero v tehnologijo in kronično potrebo po odrešitvi. Nekateri pri tem uspejo bolj, drugi manj, skoraj vsi pa so zanimivejši od varnih formul, ki jih Hollywood zadnja leta prodaja kot spektakel.
The Legend of Ochi (Legenda o Očiju)
Legenda o Očiju je fantazijska pripoved o strahu pred neznanim in o tem, kako hitro skupnost ustvari pošasti tam, kjer jih morda sploh ni. Yuri odrašča ob opozorilih, da se je treba skrivati pred skrivnostnimi bitji, dokler ne ugotovi, da je resnica precej bolj zapletena. Film stavi na atmosfero, naravo in odnos med človekom ter bitjem, ki ga vsi drugi vidijo kot grožnjo. Sporočilo ni posebej subtilno, a deluje. Legenda o Očiju spominja na čas, ko so družinski fantazijski filmi zaupali zgodbi bolj kot računalniškim učinkom. Včasih nekoliko predvidljiv, vendar dovolj iskren, da mu to zlahka odpustimo.
The Show (Mesto senc)
Mesto senc je eden tistih filmov, pri katerih ni vedno jasno, ali gledalec spremlja zgodbo ali sanje nekoga, ki je pojedel nekaj zelo sumljivega. Lov na ukradeno ogrlico se hitro spremeni v potovanje skozi svet vampirjev, maščevalcev, kriminalcev in drugih nenavadnosti. Film bolj kot na logiko stavi na občutek in simboliko. Nekatere bo navdušil s svojo drugačnostjo, druge pa pustil popolnoma zmedene. Mesto senc ni film za občinstvo, ki potrebuje jasne odgovore. Je bizarna mešanica fantazije, noirja in nadrealizma, ki deluje predvsem takrat, ko se ne trudi biti razumljiva.
Monsters: Dark Continent (Pošasti 2)
Pošasti 2 nosi ime po izvirniku, vendar ga bolj zanimata vojna in politika kot same pošasti. Dogajanje preseli na Bližnji vzhod, kjer velikanska bitja postanejo kulisa za zgodbo o vojaških intervencijah in njihovih posledicah. Težava je, da film pogosto deluje, kot da ga pošasti sploh ne zanimajo. Namesto znanstvene fantastike dobimo vojno dramo z občasnim opomnikom, da se nekje v ozadju sprehajajo ogromna bitja. Ambicije so večje od izvedbe, a film vseeno odpira nekaj neprijetnih vprašanj o smislu vojaške moči.
Source Code (Izvorna koda)
Izvorna koda je eden redkih filmov o potovanju skozi čas, ki ve, da je zgodba pomembnejša od pravil. Vojak se znova in znova znajde v zadnjih osmih minutah pred eksplozijo vlaka in skuša odkriti storilca. Koncept je preprost, izvedba pa dovolj pametna, da gledalca ves čas drži v negotovosti. Film odpira vprašanja identitete, svobodne volje in državnega nadzora, ne da bi se pri tem izgubil v lastni zapletenosti. Izvorna koda dokazuje, da za dobro znanstveno fantastiko ni potreben konec sveta, temveč dobra ideja in zaupanje v občinstvo.
Aztec Batman: Clash of Empires (Azteški Batman: Spopad imperijev)
Azteški Batman zveni kot ideja, nastala ob tretji uri zjutraj, vendar je precej bolj smiselna, kot bi pričakovali. Namesto Gothama dobimo Tenochtitlan, namesto kriminalcev španske osvajalce, namesto netopirske jame pa tempelj boga netopirjev. Film znano zgodbo prenese v povsem drugačen kulturni okvir in s tem Batmanu vrne nekaj svežine. V ozadju ni boj proti superzlobnežem, temveč zgodovinska tragedija. Rezultat je nenavadna, a zanimiva kombinacija pop kulture in zgodovine, ki si upa biti drugačna.
Clara
Clara je znanstvenofantastična drama za gledalce, ki jih bolj kot vesoljske bitke zanimajo vprašanja o našem mestu v vesolju. Astronom in umetnica iščeta odgovore na največja vprašanja človeštva, medtem ko film raziskuje osamljenost, upanje in potrebo po povezovanju. Znanost je pomemben del zgodbe, vendar nikoli ne prevzame glavne vloge. Clara je počasna, introspektivna in precej bolj romantična, kot nakazuje njena premisa. Nekateri jo bodo označili za pretirano sentimentalno, drugi pa za prijetno osvežitev v žanru, ki pogosto pozablja na ljudi.
The Host (Duša)
Duša poskuša združiti invazijo nezemljanov in najstniško romantiko, pri čemer je hitro jasno, katera tema jo bolj zanima. Nezemljani prevzemajo človeška telesa, vendar se zgodba večino časa ukvarja z ljubezenskimi dilemami. Film želi povedati nekaj o identiteti, svobodi in človečnosti, a pogosto zaide v melodramo. Ljubitelji Somraka bodo v njem prepoznali isti ustvarjalni podpis, skeptiki pa iste težave. Duša ni posebej drzna znanstvena fantastika, je pa dovolj nenavadna, da ostane v spominu.
The Warrior’s Gate (Bojevnikova vrata)
Bojevnikova vrata združujejo videoigre, fantazijo in starodavno Kitajsko v pustolovščino, ki se ne pretvarja, da je kaj več od lahkotne zabave. Najstnik iz sodobnega sveta se znajde v vlogi junaka, kar je stara formula, a še vedno deluje. Film je poln akcije, humorja in predvidljivih zapletov, vendar se zaveda svojega občinstva. Ne prinaša velikih presenečenj, prinaša pa dovolj energije, da dve uri mineta brez večjih pretresov. Včasih je tudi to dovolj.
The Zero Theorem (Ničelni teorem)
Ničelni teorem je film, ki si zastavlja največje možno vprašanje: ali ima življenje sploh smisel? Težava je, da se pri iskanju odgovora pogosto izgubi v lastni ekscentričnosti. Terry Gilliam ustvari kaotičen, prenasičen svet prihodnosti, kjer je zasebnost mrtva, oglasi pa glasnejši od ljudi. Glavni junak skuša matematično dokazati smisel obstoja, medtem ko ga sistem počasi melje. Film je vizualno izjemen, pripovedno pa namerno neudoben. Nekateri bodo v njem videli genialno satiro sodobne družbe, drugi dve uri filozofskega tavanja. Obe razlagi sta povsem legitimni.
Naslovno fotografijo je oblikovala umetna inteligenca!
Brez komentarjev