Danes se torej končuje večletno obdobje Googlove »radodarnosti« s prostorom za shranjevanje digitalnih fotografij. Pričakovali smo lahko, da se bo to prej ali slej zgodilo. Kot se konča bolj ali manj vsako zastonjsko obdobje. Kot so digitalne banke začele zelo očitno iskati načine, kako od komitentov dejansko izpuliti kakšen evro na mesec. In kot je bilo jasno, da ekstremno poceni (ali celo brezplačno) polnjenje električnih avtomobilov na javnih polnilnicah ne bo trajalo.
Najprej razčistimo, da Google tega ni počel iz filantropskih vzgibov, ker ima tako rad uporabnike, ampak zaradi dveh drugih razlogov. Z nabiranjem milijonov in milijonov fotografij je lahko izjemno uspešno treniral svoje algoritme za prepoznavanje motivov in umetno inteligenco, sproti pa je lahko s svojo velikostjo in skoraj neomejenim proračunom še izrival konkurenco. Tako ima zdaj storitev z daleč najboljših iskanjem po dejanskih fotografijah, ne da bi vanje kdo vnesel kakršne koli metapodatke, pa tudi odlične nastavke za portretne in druge načine fotografiranja s telefoni. Hkrati mu pri prodajanju prostora v oblaku nasproti stoji zelo malo resnih konkurentov. V bistvu pretežno taki, ki prav tako primarno služijo milijarde s čim drugim (Amazon, Apple in Microsoft), medtem ko so namenski ponudniki že nekaj časa stisnjeni v kot in so lahko cenovno zanimivi le znotraj določenih kotičkov, ki jih omenjeni velikani ne pokrivajo, ter z nekaterimi posebnimi funkcionalnostmi. Ne eno ne drugo ne more (več) doseči množičnega trga.
Zdaj so tisti, ki so fotografije doslej nalagali v oblak prek aplikacije Google Foto, četudi v nekoliko znižani kakovosti, pred odločitvijo, kaj storiti. Podobno denimo velja za uporabnike storitve Microsoft 365, nekoč se je imenovala Office 365, s shrambo Onedrive, ko končajo šolanje in niso več upravičeni do zastonjskega dostopa. Ali pa za tiste, ki so kdaj s kakšno napravo dobili 50 ali 100 GB brezplačnega prostora za leto ali dve. Krasno, a kaj po koncu tega obdobja? Fotografije je treba nekam preseliti, predvsem pa tja tudi nalagati nove, ki nastajajo dnevno. Tu pridemo do vidika celotne zgodbe, ki ga ne razumem najbolje. Zakaj se je tako težko sprijazniti z dejstvom, da hramba datotek stane, in še težje odšteti tista dva ali tri evre na mesec za zadostno količino oblačnih gigabajtov? Nikakor ne trdim, da bi morali vsi imeti naročeno pisarniško zbirko, ki vključuje še oblačno shrambo, ali pa samostojno naročnino na shranjevanje v oddaljenih podatkovnih središčih za deset (ali več) evrov na mesec oz. sto evrov na leto. Pri taki ceni, sploh ker se tovrstne storitve kopičijo, se res z leti nabere konkreten znesek. Pa še ta je lahko upravičen za nekoga, ki mu je to, kar plačuje, delovno orodje, ali pa za družino, ki izkoristi vse vštete uporabniške kvote. Toda dvajset ali trideset evrov na leto, pri čemer dobiš sto ali dvesto gigabajtov prostora, res ne bi smelo predstavljati večjega problema za kogarkoli. Prostora pa bo verjetno dovolj, če le vsake toliko časa izvedeš nekaj čistke in ne hraniš čisto vseh neuspelih posnetkov in vseh sedmih (pretežno enakih) poskusov pri vsaki posamezni fotografiji. Vseeno pa diski stanejo, enako tudi delovanje podatkovnega centra in povezave do njega. Razumljivo je, da so tovrstne storitve plačljive in da jih velika večina zaračunava naročnino, ker so pač stroški konstantni.
Ne preseneča me, če se ti je lahko Google zameril in mu nočeš plačevati. Imaš pravico in še vedno, kljub njegovemu dampingu in verjetno neizpodbitnemu zlorabljanju prevladujočega položaja, obstajajo druge podobne ponudbe. Vsekakor ne samo tiste v razredu za deset evrov na mesec oz. sto evrov na leto, ampak tudi v osnovnem za dvajset. A vseeno priporočam, da na tovrstne principe mislimo že prej. Kdor bo po uvedbi evra ali dveh naročnine jezen na ponudnika, ki je štartal z zastonjsko storitvijo, se mora vprašati, koliko razume delovanje podjetij in širše ekonomije, pa tudi, kakšna so njegova načela. Ko podjetje A uvede naročnino, ga iz načelnih razlogov ignoriram, ko je isto podjetje z zastonjsko storitvijo uničevalo podjetja B, C, D in še mnoga druga, pa sem bil presrečen uporabnik? Zakaj gledam na načela samo takrat, ko je zame »slabo«?. Če se na začetku veselo navlečem na zastonjski vlak, kjer verjetno posredno »plačujem« z osebnimi podatki, je kasnejše vpitje o grdih, grdih ponudnikih znak precejšnje nevednosti.
Vsak pri sebi naj si preračuna, kakšna se mu zdi vrednost posamezne storitve. določena lahko stane tudi en sam evro, pa je za koga realno tudi to odvečen strošek, ker jo je ali bi jo zastonj uporabljal zgolj zato, ker jo je lahko, sicer pa z lahkoto zdrži brez. Pridušanje je v takih primerih prav tako povsem odveč. Za koga drugega je lahko tistih dvajset, ali pa tudi sto evrov na leto, čista bagatela, in je vesel, da dobi veliko za malo denarja. Naslednja skupina so verjetno tisti, ki plačujejo z vsakomesečnim vzdihom, še toliko bolj, ko se tovrstnih naročnin nabere, a se jim hkrati ne zdijo tako pretirane, in vedo, da jih potrebujejo. V zadnji, še vedno precej številčni skupini pa so oni, ki ne bi plačali za nobeno digitalno vsebino ali storitev, ne glede na njeno korist. Ta skupina mi predstavlja največjo uganko, toliko bolj, ker se marsikateremu posamezniku v njej ne zdi problematično (nezavedno) zapravljati še precej večjih zneskov za manj pomembne in potrebne fizične dobrine. Pogosto take, ki precej hitro izpuhtijo po grlu.
Naslovna fotografija: DepositPhotos
Brez komentarjev