Se lahko Rusija izklopi iz interneta?

Marjan Kodelja • 11. aprila 2022 ob 06:23

Ruski establišment si želi imeti (skoraj) popoln nadzor nad internetom, po vzoru velikega požarnega zidu, ki je s pomočjo ogromnih človeških in materialnih virov uspelo zgraditi Kitajski.

Namišljeni zdravstveni in po novem še vojaški strokovnjaki, ki nam ovcam želijo odpreti oči in pomagati, da bi končno dojeli resnico, kdo je napadel koga, bi morda lahko razmislili o preprosti zadevi. Kako to, da se po njihovem mnenju resnicoljubna in dobra ruska vlada tako zelo trudi v lastni državi blokirati družbene medije oziroma neodvisne medije nasploh, medtem ko lažnivi in manipulativni Zahod dovoli svobodo govora? Se vam ne zdi, da je v tem nekaj hudo narobe in da je tovrstno početje značilno za totalitarne sisteme, ki brez popolnega nadzora nad »resnico«, sploh ne bi preživeli?

Prebivalci vsake države imajo pravico, da živijo, kakor želijo. Če Rusi nočejo interneta, naj se izklopijo. Prerežejo naj vse dohodne kable in znotraj države oblikujejo svoje omrežje, ki s svetom ne bo povezano. Lahko se zgledujejo po Kitajski, če imajo dovolj strokovnjakov in predvsem denarja. Tej državi se je uspelo z obzidanim vrtom ločiti od globalnega interneta, čeprav tudi njihova »ograja« ni popolnoma neprepustna in nekateri najdejo načine, da se ji izognejo. Vseeno pa večina prebivalstva uporablja storitve in sliši informacije, ki so skladne z doktrino politične elite. Informacijski raj na Zemlji seveda ni zastonj. Poleg številnih človeških virov naj bi cenzura letno pogoltnila 20 milijard dolarjev. Kitajska je z ostalim svetom povezana preko treh informacijskih vozlišč, kjer blokirajo kakršno koli neprijetno vsebino. Vprašanje je, ali lahko nekaj podobnega storijo Rusi? Na svetu je še nekaj držav, ki si želijo popolnega nadzora nad internetom, a si tega preprosto ne morejo privoščiti. Nimajo dovolj denarja in še manj primerno usposobljenih strokovnjakov.

Pri upravljanju ruske internetne infrastrukture sodelujejo tuja podjetja, zato bi radi postali tehnološko neodvisni in imeli popoln nadzor nad širjenjem informacij.

Tudi če bi Rusi vse to imeli, bodo potrebovali čas za preoblikovanje obstoječega razvejenega in relativno odprtega omrežja. Oblikovano je bilo po vzoru zahodnih s številnimi vozlišči in mednarodnimi povezavami, medtem ko je bilo kitajsko zaprto od samega začetka. Leta 1996 je namreč država prevzela popoln nadzor nad zasnovo in začela uveljavljati cenzuro. Ločitev od preostalega sveta in nadzor nad informacijami in dostopi znotraj omrežja pa sta temeljna kamna nadzora interneta v državi. Preostali načini so manj temeljiti. Ruski internetni regulator Roskomnadzor lahko po zakonu od internetnih operaterjev zahteva, kar tudi počne, da blokirajo storitev, vsebin oziroma ne dovolijo dostopa do tujih spletnih strani. Težave je ta, da je ponudnikov dostopa v internet menda več kot 3 tisoč, pri čemer vsi ukaza ne upoštevajo enako hitro in temeljito. Poleg tega uporabljajo različne metode in opremo za blokiranje z različnimi stopnjami uspešnosti. Kako zahtevna je blokada, nenazadnje opazimo v lastni državi. Večina operaterjev namreč po odločitvi EU blokira dostop do ruskih režimskih portalov, a za vsaj enega vem, da tega ne počne. Blokiranje dostopa je vsekakor možno, zato imajo operaterji na voljo več metod, toda pri tem ne gre za »centraliziran« način, ki je edini pravi, ko želi država popolnoma nadzirati omrežje in kaj se v njem dogaja.

Rusi se že dlje časa zavedajo, da se morajo otresti odvisnosti od tujih tehnologij, podjetij in opreme, če želijo popolnoma nadzirati »ruski internet«. Leta 2019 je Putin napovedal RuNet, suveren internet, ki ni povezan z globalnim internetom in temelji na treh stebrih. Vključitev opreme za paketno vohljanje, ki bo oblastem omogočila spremljanje, kaj se »govori« v omrežju. Drugi steber jim daje pooblastila za centralizirano cenzuro, medtem ko tretji predvideva nacionalne domenske strežnike (DNS), ki bi preprečevali, da bi kdorkoli zlahka dostopal do prepovedanih spletnih strani in storitev. Nacionalni domenski strežniki naj bi hranili lokalno kopijo globalnega interneta, kar naj bi bilo podobno sistemu, ki ga vzdržuje Kitajska in v manjši meri Iran. Ruski internet naj bi tudi že preizkusili, čeprav ni znano, v kolikšni meri je izpolnil pričakovanja.

Rusiji je po novem trn v peti celo Wikipedija, saj je zavrnila brisanje informacij, argumentiranih z viri, ki so po mnenju ruskega regulatorja napačni.

Kljub temu obstajajo znaki napredka, čeprav ni hiter, kot si želijo oblasti. Marca lani je Roskomnadzor v Rusiji omejil delovanje Twitterja, saj naj bi po njihovo omrežje spodbujalo uporabo drog, spolnega izkoriščanja otrok in samomorov. Namesto da bi dostop omejevali operaterji, so uporabili metodo TPSU (tehnična oprema za protiukrepe). Po mnenju strokovnjakov naj bi uporabili opremo za nadzor nad pretokom paketkov podatkov in ustavljanje prometa z naslovi URL, ki so na seznamu blokiranih. Edina težava je bila, da ni bil pravilno kodiran. Ker so želeli blokirati dostop do vseh strani, ki imajo kjerkoli v naslovu niz »t.co« (skrajšani URL, ki ga uporablja Twitter), je prepoved vplivala na strani, kot sta na primer reddit.com in microsoft.com. Kot kaže, so se Rusi učili na napakah, saj naj bi bilo letošnje omejevanje delovanja Twitterja uspešnejše in z manj kolateralne škode.

Uspešnost blokade neželenih strani in storitev nakazuje, da se v Rusiji dogaja premik iz decentralizirane v centralizirano cenzuro, ki oblastem dovoli veliko bolj učinkovit nadzor nad informacijami, ki so državljanom na voljo. Se torej Rusija seli v klub držav, kjer so še Kitajska, Severna Koreja in Iran, kjer je internet pod (skoraj) popolnim nadzorom? Je takšna pravičnejša mednarodna ureditev, ki jo je med obiskom Kitajske napovedal ruski zunanji minister? Družba brez svobode govora in z vseobsegajočim nadzorom?

Naslovna fotografija: DepositPhotos