Šaolinski bojevnik premaga samuraja

Ako bi se za telefon odločali glede na všečnost reklam, bi kajpada zmagal Huaweijev P9. Scarlett Johansson prepriča moški del populacije, Henry Cavill ženskega, cincarje pa omemba fotografske legende Leica. Čeravno nič od tega ne govori o spodobnosti telefona, razen morda, da je lep kot filmska igralca. Sony pa ima malce drugačno težavo. Cinca z zmogljivostmi telefonov in cene postavlja, kot da bi bili vredni svoje teže v zlatu. Potem pa se odloči, ako se moreš.

Sony Xperia X sodi med srednjekategornike, ki se želijo spogledovati z onimi najboljšimi. Čeravno jim ni dorasel. Je sicer spodoben telefon, a 649 evrov, kolikor pri nas znaša polna cena brez vezave, je več od cene, ki jo za p9 (580 evrov) zahteva Huawei. Je že res, da ima Sonyjeva blagovna znamka večjo prepoznavnost, a kar je preveč, je preveč!

Želi biti večji, kot je v resnici

Kakovostno izdelan, spredaj steklen, zadaj kovinski, telefon daje tisti pravi premijski videz, malo manj pa občutek. Tozadevno se nam bolj dopade kot na primer Z5 Compact, katerega bi model X pogojno lahko zamenjal. Za odtenek je predebel, robovi okoli zaslona pa preširoki. Postavitev tipk je ostala enaka družinski tradiciji, tako tudi mesto bralnika prstnih odtisov v gumbu za vklop na desnem robu. Stereozvočnika zagotavljata dober zvok, prav tako je kakovosten fotografski del (23-milijonsko tipalo). Aplikacija za fotografiranje ima nekaj dobrih možnosti, med njimi sledenje površini ostrenja na motivu tudi pri počasnem premikanju telefona. Sicer nas je ta prijetno presenetila, predvsem v samodejnem načinu, kjer dobro izbere nastavitve, kljub občasnemu nekoliko počasnejšem delovanju. Kakovost fotografij in kako algoritmi te predelajo, da so na zaslonu videti dopadljive, pa je tudi na ravni predhodnikov.

Zaslon je polne HD-ločljivosti, kar glede na velikost slabih trinajst centimetrov (5 palcev) zadošča in je, kot smo pri Sonyjevih telefonih že vajeni, dokaj dobro vidljiv v vseh svetlobnih razmerah. Procesorju, za zvedave je ta Snapdragon 650 z grafičnim delom Adreno 510, pa v primerjavi z najboljšimi telefoni na trgu pri poganjanju grafično zahtevnih aplikacij občasno malce zmanjka moči. Tozadevno pa se bolje obnese pri energijski varčnosti. Kljub temu da je telefon med debelejšimi, ima relativno manj zmogljivo baterijo (2620 mAh), a brez večjih težav tudi pri zahtevni rabi zdrži več kot en dan. Obljuba izdelovalca o dveh dnevih med polnjenjem pa je za zahtevne uporabnike kajpada pravljica za lahko noč.

Omejitve trajanja baterije zadnje čase rešujejo s hitrim polnjenjem. Nimajo je vsi telefoni, vsaj glede tega pa model X ni prikrajšan. Sony celo trdi, da ima telefon nov tip baterije ter obljublja, da ta po dveh letih ne bo izgubila veliko sposobnosti hranjenja energije. Obljuba, ki je ne moremo ne zanikati ne potrditi. Velika škoda pa je, da ta telefon ni odporen proti vodi. Škoda, kajti nekaterim manj skrbnim uporabnikom se je to priljubilo, predvsem pa smo vajeni, da je to prednost družine Xperia. Pod črtno je naša ocena enostavna. Soliden telefon, dovolj zmogljiv, da je v vrhu telefonov srednje kategorije, vendar tudi telefon, ki v ničemer ne izstopa in je za to, kar nudi, preprosto predrag.

Leica in dvoje očes bolj za hec kot za res!

P9 je brez dvoma najlepši in najbolj kakovosten telefon, kar jih je Huawei kadarkoli naredil. V zadnjih dveh letih so tozadevno naredili velik napredek. Je tanek, a hkrati ne pretanek, da bi to motilo, in kar je morebiti še najpomembneje, objektiva obeh zadnjih kamer ne štrlita iz ohišja. Robovi okoli zaslona so ozki, izredno malo manjka, pa bi lahko zapisali, da jih ni, kar pozitivno vpliva na velikost telefona z dobrim 13 centimetrskim zaslonom (5,2 palca). Ta je polne hd razločljivosti, kar je ta trenutek glede na velikost zaslona dovolj, težava pa bo, ko bo navidezna resničnost pridobila na uporabnosti. Ni nepomembno, da imajo njegovi tekmeci, torej telefoni najvišjega razreda, zaslone dvakrat višje ločljivosti.

Zadnja kamera je podvojena. Eno dvanajstmilijonsko tipalo gleda na svet na običajen način, drugo pa nima barvnega filtra, zato »vidi« le svetlobo (monokromatsko). Teoretično bi to pomenilo, poleg različnih bolj ali manj uporabnih učinkov, da bodo fotografije v slabših svetlobnih razmerah boljše in z manj šuma. V praksi pa nas stvar ni prepričala. Zalepili smo monokromatsko tipalo s črnim lepilnim trakom, kakovost fotografije pa se ni opazno poslabšala. V primerjavi s tekmeci, ki sicer nimajo dveh kamer, se pa dobro obnesejo v svetlobno slabših razmerah, pa fotografije tudi ne izstopajo. Huawei se tudi »šlepa« na legendarno Leico, čeprav ni popolnoma jasno, kako je ta pri zasnovi kamere sodelovala (če sploh) in ali to vpliva na kakovost. Pohvalno pa je, da algoritmi za obdelavo fotografije to manj izumetničijo, jo manj osvetlijo in manj poudarijo barve, kot je bilo običajno pri dosedanjih modelih Huaweija. P9 je tako že drugi telefon z dvema kamerama, ki nam je zašel na pot, in če smo odkriti, je konfiguracija ozko in širokogledne kamere, s katero se bohoti LG G5, uporabnejša pri vsakodnevnem fotografiranju.

Kljub tankosti se v ohišju skriva baterija kapacitete 3000 mAh, kar na prvi pogled veliko obeta. Realnost pa je, da jim še ni uspelo optimizirati porabe in kljub lastnemu procesorju in od najboljšega ta hip (Snapdragon 820) vsaj grafično manj zmogljivega čas avtonomije ni tak, kot bi od »velikosti« baterije pričakovali. A tudi pri relativno zahtevni uporabi zdrži do večera, čez noč pa vsi svoje telefone redno polnimo.