Samsung S95C (QE55S95CATXXH): Tokrat izvrstnemu zaslonu parirajo še ostale lastnosti televizorja

Običajno velja, da druga ali tretja generacija izdelkov nove tehnologije šele predstavlja pravi čas za nakup. Televizorji z zasloni QD-OLED so ponudili izvrstno sliko že v štartu, vseeno pa smo glede modela Samsung S95B imeli nekaj pomislekov. Letošnji S95C jih skoraj v celoti odpravlja in ga kot izdelek zlahka priporočimo, saj gre za enega najboljših TV-jev sploh. Malce drugačno zna biti mnenje v povezavi s ceno in purističnim gledanjem na sliko.

Lanska serija Samsungovih OLED-ov je bila precej omejena, saj je bil v ponudbi zgolj omenjeni model v dveh velikostih, 139 cm (55 palcev) in 165 cm (65 palcev). Letos sta v paleti dva modela. S90C je nekakšna repriza lanskega, tudi z enakima diagonalama, medtem ko S95C prinaša dodatno, 195-centimetrsko (77-palčno) diagonalo, in izboljšave v samem zaslonu ter tudi drugih vidikih. Predvsem nudi še večjo svetilnost, ki se jo zares občuti, boljši zvok, trdnejše stojalo in odzivnejši vmesnik.

Najbolj svetel OLED

Večja svetilnost, pri čemer Samsung sicer kakšnih številk ne daje, je bila ena glavnih razlikovalnih lastnosti že v lanski generaciji. Predvsem imam tu v mislih primerjavo s televizorji OLED z LG-jevimi zasloni. Ko smo lani enega zraven drugega gledali LG C2 (s skoraj enakim zaslonom kot G2, ki bi bil bolj neposredni tekmec) in S95B, je bila razlika v tem, kako močno sijejo barve, očitna. Letos je še malo večja, a seveda ima LG v rokavu novega aduta, model G3 s tehnologijo, ki večji del svetlobe usmeri proti gledalcu. Nismo ga še dobili na test, toda težko si predstavljam, da bo presegel, kar zmore S95C. Že pri lanskem ni bilo nobene potrebe po nastavljanju svetilnosti čez vrednost nad 45 (od 50), letos sem bil večinoma nekje med 38 in 45, in je bila slika še vedno daleč najsvetlejša, kar sem jih pri televizorjih OLED doslej videl. Kakšen mini LED je lahko še »močnejši« v tem pogledu, s tem, da se svetilnost LCD-ja občuti malo drugače kot OLED-a. Pri slednjem barve res zasijejo, na najvišji vrednosti je pri vsebinah HDR v temnem prostoru že kar premočno, a tudi običajna televizijska slika ali Youtube ne potrebuje polne svetilnosti. Vsekakor pa je je dovolj tudi za nemoteno spremljanje opoldanske tekme v zelo svetlem prostoru.

Druga odlika dotične zaslonske tehnologije so barve. So namreč izjemno živahne, z velikim razponom odtenkov in hkrati bolj naravne kot pri zaslonih LCD. Tu nekoliko preveč izstopa rdeča, kar ni tako neobičajno, a to bi se dalo z dodatnim nastavljanjem v pretežni meri zamejiti. Po drugi strani so kožni odtenki zelo lepi, čeprav morda ne toliko, kot pri televizorjih, ki podpirajo format Dolby Vision, in denimo pri nogometu je zelena bistveno bližje taki, kot mora biti, namesto povsem izumetničene, kot jo prikazujejo mnogi drugi televizorji. Pri športnih prenosih v formatu HLG so barve malo anemične, zato je treba nastavitev njihove nasičenosti precej dvigniti, a je to bolje kot precej pretirane pri klasičnem ne-HDR prenosu.

Omenil sem že mogoče največjo pomanjkljivost tega televizorja, čeprav bi bilo seveda treba videti, česa je zmožen zaslon, kadar mu sliko servira format Dolby Vision, ki se ga Samsung še naprej trmasto otepa. Sicer se tudi njegov HDR10+ zelo izkaže pri ustreznih vsebinah, denimo na pretočniku Amazon Prime Video, pa tudi večina vsebin v klasičnem formatu HDR10 je še vedno izjemnih. Pa vendar, z najbolj široko podprtim dinamičnim formatom bi bil ta televizor blizu popolnosti, tako pa imajo konkurenti nekaj, česar se lahko oprimejo pri prepričevanju kupcev.

Tokrat gre osveževanje sliko uradno do 144 Hz, česar bodo še posebej veseli igričarji. Vsaj tisti s PC-ji, ki to lahko, najsi bo z dovolj močno grafično kartico, eno od tehnik za povečevanje razločljivosti (DLSS, FSR ,…) ali znižanjem na polno visoko razločljivost tudi v grafično zahtevnih igrah izkoristijo. Playstation 5 in Xbox serije X gresta seveda »le« do 120 Hz, pa še tega v marsikateri igri ne dosegata. S95C je odličen igričarski TV tudi zaradi štirih priključkov polne HDMI 2.1 specifikacije in igralne pasice za hiter dostop do pomembnih nastavitev med igranjem.

Konkretni zvočniki

Zvok je bil morda kar najšibkejša točka lanskega S95B. Za vse, ki so nanj priključili vsaj zvočno letev, a celo kaj boljšega, povsem nepomembno. Za ostale pa nekaj, kar je bilo vseeno smiselno upoštevati pri odločanju za nakup, kajti konkurenca se je v tem pogledu precej bolj izkazala. V Samsungu so zadevo vzeli resno in tokrat je zvok precej bolj konkreten, že blizu temu ali celo presega, kar zmore kakšna cenejša letev. Dialogi so bolj čisti in polni, basov pri glasbi je več, glasnosti prav tako, LG in Sony tu nista več v resni prednosti, če sploh.

Še nekaj, kar me je lani motilo, in me tokrat ne, je stojalo televizorja. Znova nepomembna lastnost za vse, ki bodo TV namestili na steno. Toda za postavitev na omaro so tokrat izdelali ekstra težko stojalo, sestavljeno iz treh kovinskih delov, ki daje bistveno bolj trdno oporo. Na njegovo zadnjo stran se lahko namesti škatlo s priključki One Connect. Ta gre sicer, z daljšim kablom, lahko tudi kam v omaro pod televizorjem, kar pa je bolj smiselno, če slednji visi na steni. Daljinski upravljalnik mi še vedno ni všeč, četudi ponuja skoraj vse, saj je večina tipk večnamenskih. Manjkajo pa tiste za TV-programe, kar si bo kdo rešil z glasovnim upravljanjem, nekaterim pa sploh ne bo problem, ker uporabljajo operaterjev sprejemnik, ali pa gledajo samo pretočnike.

Vmesnik operacijskega sistema je tokrat primerno odziven in na srečo se da dobro prilagajati postavitev posameznih bližnjic, da so hitro dostopne, kajti v osnovi so nekatere nerazumljivo od rok, denimo tista za nastavitve povsem na koncu vrstice. Raje bi kakšno tipko za preklop med viri, a se da dokaj hitro priti do želenega tudi čez vmesnik. Aplikacije so na voljo skoraj vse od nujnih, kakšna pa manjka na vsaki platformi.

Ni dvoma, da S95C predstavlja lepo izboljšavo že tako izvrstnega televizorja. Malce sem zadržan glede obdelave slike, ampak to je minorna pripomba, pikolovstvo, ki se jo v večji meri tudi na odpraviti z naprednimi nastavitvami oz. kalibracijo, vsekakor (predvidevam) glede barv. Tudi vmesnik in minimalistični daljinec brez številčnih tipk mi nista najbolj po godu, a povsem verjamem, da komu sta. In vse to je v resnici pretežno nepomembno, kajti slika tega televizorja je fantastična, tudi zvok je tokrat zelo dober in še podstavek so izboljšali. Nisem še videl Sonyjevega A95L z enakim zaslonom ali LG-jevega G3 z novo tehnologijo mikrozrcal (MLA), vendar sem prepričan, da bo S95C najmanj med trojico najboljših televizorjev leta. Njegova težava je cena. Izvedba z diagonalo 139 cm, kakršno smo testirali, ta čas stane 2300 evrov. S tem je za 400 evrov dražja od večjega, 165-centimetrskega predhodnika, medtem ko je slednji v manjši diagonali še vedno na voljo za skoraj polovično ceno (1200 evrov). To razliko je kljub napredku, opisanemu v članku, težko upravičiti. Bolje je kupiti dva lanska, enega zase in enega za mamo.

HVALIMO:

• Izreden zaslon z živahnimi barvami in visoko svetilnostjo
• Bolj trdno stojalo kot pri predhodniku
• Zvok je tokrat na primerni ravni
• Osveževanje do 144 Hz
• Štirje vhodi HDMI 2.1

GRAJAMO:

• Še vedno ni podpore za sliko Dolby Vision
• Minimalističen daljinec nam ni po godu
• Visoka cena