Samsung Galaxy Z Fold3: Navdušil na nepričakovanem področju (#video)

Za tretjo generacijo Samsungove prepogljive mini tablice ali razpirajočega se telefona, odvisno s katerega gledišča pristopiš k tej napravi, bi zlahka zaključil, da je malo dodelana dvojka. V uporabni vrednosti večjih razlik, naprava je v osnovi enaka, počne iste stvari, v nekaterih pomembnih malenkostih je izboljšana. Sem pa v tokratnem malo daljšem preizkušanju odkril še nekaj in bi zadevo z veseljem še naprej uporabljal za (zame) kar pomembno nalogo, kjer me je prijetno presenetila.

Najbrž se spomnite, da mi je bil že Galaxy Z Fold2 zelo všeč, celo najbolj med vsemi lanskimi telefoni. Res pa je bilo »koronsko« leto 2020 nekoliko siromašno z res dobrimi modeli. Letos je konkurenca močnejša in Fold3 verjetno na koncu leta ne bo na vrhu. Kar pa je tudi stvar percepcije in rahle razvajenosti. Razlika med prvim Foldom, kjer se je predvsem videl velik potencial, in drugim, ki ga je že v precejšnji meri izkoristil, je bila enormna. Med dvojko in trojko je precej manjša, zato pač novinec ne navduši tako zelo, pa tudi nivo so proizvajalci vmes že toliko dvignili, videli smo denimo Huaweijev Mate X2 z res fantastičnim hardverom.

Ne glede na to, da večjih sprememb v samem konceptu ni, pa je Samsung opravil veliko drobnih prilagoditev in izboljšav. Ohišje je še bolje izdelano, izgleda lepše in je prijetnejše na otip, toda lanska barva je bila bolj posebna. Toda zame najpomembnejša izboljšava je zaščitna folija na zaslonu. Lanska je bila nalepljena tako, da je začela sčasoma na robovih odstopati, povzročala pa je tudi neprijetne odbleske. Letošnja je nameščena brezhibno in se je sploh ne opazi, res velik napredek. Zaslon sam pa je tudi izboljšan. Je svetlejši, še bolj barviti in ponuja 120-herčno osveževanje. Na sredini je še vedno kar opazna guba oz. vdrtina, koliko je vidna je sicer odvisno od tega, ali je tam vsebina bolj svetla (guba malce izgine) ali bolj temen, je pa to skoraj edini predel, kjer se čuti, da zadeva ni povsem ravna. Lani je bilo še več mini grbin. Zunanji zaslon je prav tako lepši in s hitrejšim osveževanjem, a povsem enako velik kot lani, kar pomeni nekoliko ozek za udobno tipkanje pa tudi za določene vrste vsebin. Je uporaben, toda spodbuja odpiranje naprave, ker je notranji še uporabnejši. Tudi za tega bi si želel, da bi bil širši, res pa je, da bi potem imeli povsem kvadratno napravo, kar bi bilo rahlo smešno. Pa tudi za tisto, kar me je najbolj navdušilo, je manj širine ne samo dobrodošle, ampak je to ena ključnih lastnosti. Notranji zaslon zdaj podpira pisalo S Pen, zgolj novo, posebej prirejeno za Folda, vendar tega nisem imel priložnosti preizkusiti. Naprave tudi ne vidim zares v vlogi Galaxyja Note, ker je preširoka za priročno držanje med delanjem zapiskov in ker nima ležišča za pisalo.

Kot že ves čas, odkar Samsung promovira to vrsto naprav, je poudarek na večji produktivnosti in uživanju vsebin na večjem zaslonu. Do določene mere seveda taka tablica je boljša od klasičnega telefona in se z njo da storiti več. Ali se dejansko vidi več vsebine v aplikacijah, pa je že vprašljivo. Mnoge so v celozaslonskem načinu komično povečane. V Twitterju ali Facebooku se dejansko vidi po ena sam objava naenkrat. Skoraj nujno je odpirati po dve aplikaciji drugo ob drugi ali drugo nad drugo, odvisno kakšna je orientacija vsebine, potem je prikaz recimo temu normalen. In tudi postoriti se da kaj več kot na telefonu, ki ima »eno samo« širino. Letošnja novost je sicer to, da je mogoče spreminjati razmerje prikaza aplikacij, vendar je to pretežno brez pomena. Treba jih je odpirati v parih. Poleg tega pa se zdaj da odpreti še kopico »plavajočih« oken, kar lahko v določenih primerih pride prav. Možnosti je torej več, je pa to samo stvar programske opreme in povsem enake možnosti bi lahko zašle tudi na Galaxy Z Fold2, če Samsung ne bo na vsak način potiskal naprej novega modela.

Zmogljivosti so odlične, uporabnik si lahko privošči pet ali več aplikacij na zaslonu, pa telefon ne bo niti trenil. Brez težav poganja najbolj zahtevne igre ali montira video, se bo pa pri tem, pa tudi pri daljšem snemanju (v 4K) dobro segrel. Dobrodošlih je že osnovnih 256 GB podatkovnega pomnilnika. Kapaciteta baterije se ne zdi velike, a s tem sploh nisem imel težav. Nikoli konec dneva nisem bil pod 30 odstotki, tudi polnjenje je solidno hitro, čeprav Samsung temu področju še vedno namenja malo pozornosti, več zgolj od Appla. Telefon se seveda polni tudi brezžično. Še ena samoumevna lastnost sta spodobna stereo zvočnika. Glede na običajno držanje naprave sta na napačni polovici, a na drugi zaradi priključka, foto-video sklopa in še česa pač ne moreta biti. Prepoznava prstnih odtisov je v stranski tipki, najbolj smiselni lokaciji glede na prepogljivo naravo naprave, in deluje stoodstotno zanesljivo ter hitro.

Novost je »skrita« notranja kamera, a imam o njej zelo mešane občutke. Tehnološko je tako skrivanje pod pike zaslona silno zanimivo, toda izvedba je v najboljšem primeru polovična. Nikoli se ne da zares trditi, da se tega krogca ne vidi, včasih je bolj opazen, včasih manj. In celotna vrstica, kjer so še podatki o bateriji, omrežju, ura in ostalo, je tako ali tako vedno prisotna, razen pri »celozaslonskem« videu (ki dejansko raztegnjen na celotno površino izgleda smešno, saj je veliko vsebine odrezane) in v igrah, zato bi bilo precej vseeno, če bi ostala lanska luknjica. Kakovost selfijev je kajpak doživela poslabšanje. Je pa kamera za video konference povsem v redu in ker tečaj še naprej omogoča postavljanje naprave v kakršen koliko položaj, za razliko od Huaweijevega Mate X2, ki je lahko samo povsem odprt ali zaprt, jo lahko daš na mizo kot prenosnik ter veselo »zumaš«.

Za glavni foto-video sklop nisem imel velikih pričakovanj, ker je v bistvu enak kot lanski. Trije objektivi z 12-milijonskimi tipali, ki so že nekoliko v letih, zgolj dvakrat optična povečava, ničesar divjega kot pri Galaxyju S21 Ultra in podobnih telefonih. Pa vendar. Fotografska kakovost sploh ne zaostaja dosti, morda svoje naredi Snapdragon z dobro obdelavo signala s tipal. Še bolj kot za fotografiranje pa mi je ta reč všeč za snemanje videa. Kot prvo je prijetno ozka in konkretno debelejša kot večina telefonov, zato je »grip« res dober. Potem pa je mogoče živo sliko z notranjega podvojiti še na zunanji zaslon in tako lahko (odprto) napravo uporabiš za vlogerske namene. V tem načinu ni najbolj priročna za držanje, toda da se, in na zaslonu se zlahka pravilno kadriraš, kakovost pa je boljša kot pri katerem koli telefonu s sprednjo kamero. Poleg tega je mogoče uporabiti kateri koli vir zvoka – vgrajeni mikrofon, zunanjega (USB-C), slušalke bluetooth. Take fleksibilnosti pri klasičnih mobilnikih, ki na isti strani kot glavne objektive nimajo zaslona, preprosto ni. In nenazadnje je kakovost zelo dobra, kar dokazujeta izključno s Foldom3 posneta videa iz Trsta in sejma IAA Mobility (predstavitev električnega Megana).

Še vedno nisem povsem prepričan, če bi lahko imel Folda za primarni telefon. Še vedno se mi izhodiščna cena (1800 evrov, za 512 GB pa še sto evrov več) zdi povsem previsoka. Toda za marsikateri namen, od ustvarjanja vsebin do njihovega pregledovanja, je zadeva odlična. Fold2 je bil pred nekaj meseci v Nemčiji naprodaj za okroglega tisočaka in ko se bo tja nekam spustila še trojka, bo to zelo mamljivo vsaj za dodatno, namensko napravo v nahrbtniku.

HVALIMO:

• Izboljšano in bolj prestižno ohišje
• Fantastična zaslona
• Zaščitna folija ne kvari več pogleda na notranji zaslon
• Odličen za snemanje videa in presenetljivo spodoben za fotografiranje
• Zatesnjenost pred vodo

GRAJAMO:

• Izkoriščenost notranjega zaslona je pri večini aplikacij še naprej dokaj slaba
• Zunanji zaslon je ozek in ima čudno razmerje stranic
• Rešitev s skrivanjem notranje kamere je polovična
• Kot telefon je še naprej debel
• Cena kljub rahlemu znižanju ostaja visoka