Samsung Galaxy A50: Izkoriščanje tehnoloških prednosti
Matjaž Ropret 4. junija 2019 ob 06:42

Samsungovih telefonov serij A in J v prejšnjih generacijah že zaradi prodajnih rezultatov nikakor nismo mogli spregledati, nikoli pa niso ponujali najboljšega razmerja med ceno in kvaliteto. Zdaj je tu povsem nova družina Galaxy A, ki ima na prvi pogled precej zanimive lastnosti. Kot prvega smo si podrobno ogledali model Galaxy A50 in ocenili, če se je korejski proizvajalec resneje spustil v borbo s kitajskimi za percepcijo, kateri telefon se »splača« kupiti.

Nova družina Galaxy A obsega kopico modelov, vsi niti niso naprodaj v Sloveniji, petdesetica pa je nekje na sredi. Telefon v prosti prodaji stane nekje okrog 350 evrov, v operaterskih ponudbah pa približno 200 evrov. Za to ceno po prinaša nekaj, vsaj na papirju zelo zanimivih specifikacij. Med drugim kar 128 GB prostora za podatke, zaslon OLED in v njem integriran čitalnik prstnih odtisov, trojni fotoaparat, veliko baterijo, bluetooth 5.0 in še kaj. Toda naštevanje strojnih lastnosti je eno, obnašanje telefona v vsakdanjem življenju pa lahko nekaj povsem drugega.

Kot prvo je A50 oblikovno kar velik odmik od prejšnjih Samsungovih telefonov nižjega srednjega razreda. Precej bolj je okrogel in pred tem se podjetje ni pustilo premamiti klicu zareze v zaslonu, tokrat pa se je zateklo k polkrožni, da je lahko še malo raztegnilo zaslonsko diagonalo (na 6,4 palcev). In seveda na prvi pogled manjka čitalnik prstnih odtisov, ki so ga skrili v zaslon. Kar je dobro in tudi slabo, ampak o tem več kasneje. Ohišje je plastično in deluje trdno, edino pod hrbtiščem se da zaznati nekaj praznine. Do prelivajočih se barv še niso prišli ali niti nočejo, a tudi enovita modra je prav simpatična. Trije fotografski objektivi so v rahli pokončni izboklini, sprednji pa seveda v zarezi, kjer pa so snovalci zagrešili zoprno napako. Takoj nad zarezo ja namreč zvočnik in med njima ni nikakršne pregrade, temveč v bistvu odprtina, ki omogoča pot prahu in drugim delcem pot v fotoaparat. To pa je potem precej težko očistiti. Vsaj ergonomija je dobra, saj so tipke na pravih mestih.

Plus za zaslon, minus za prepoznavo prstov

Samsung je edini, ki tudi v dokaj poceni telefone vgrajuje zaslon OLED (z marketinško oznako Super AMOLED), kar mu zanesljivo prinaša prednost. Črnina in barve so nedvomno boljše kot pri zaslonih LCD v tem cenovnem razredu, četudi je barvna pravilnost nekoliko vprašljiva, tudi ob dodatnem nastavljanju. Tudi čez svetilnost in vidljivost na soncu nimam pripomb, polna visoka ločljivost, še posebej ob matriki s polovico manj podpik za modro in rdečo, pa je ravno nekje na meji pri tej velikosti zaslona. Prepoznava prstnih odtisov v samem zaslonu se sliši super-duper in pri nekaterih (konkurenčnih) telefonih tudi dobro deluje, čeravno je tudi v drugi generaciji počasnejša od običajnih tipal. Toda s Samsungovimi ultrazvočnimi (Huawei, Oneplus in še kdo uporabljajo optične) se moji prsti ne razumejo. Vem, da imajo nekateri drugi preizkuševalci drugačne izkušnje, toda meni optična tipala odklepajo telefone s približno 99-odstotno zanesljivostjo (razen, če imam res mokre roke), ultrazvočna pa nekako v vsakem petem poskusu. Pa tudi ne uspem ugotoviti pravega vzorca, kako in za koliko časa naj pritisnem oz. položim prst. Na srečo je dokaj solidno obrazno odklepanje, ki pa je ob uporabi zgolj fotoaparata, brez ostalih tipal, manj varno, pa še omenjeni prah lahko povzroča težave. Po svoje škoda, da v »bradi«, ki ni čisto zanemarljiva, ni ostal še klasičen čitalnik prstnih odtisov. Po drugi strani pa mogoče težave res povzročajo samo moji prsti.

Pri Galaxyjih S se pogosto spotaknemo ob izbiro glavnega procesorja za evropski trg, tokrat pa se ne bomo, ker se je Samsungov lastni Exynos 9610 obnašal najmanj enako dobro kot različni Snapdragoni v konkurenčnih telefonih za podobno ceno. Ne bom trdil, da je ta hitrost osupljiva in da ni kdaj pa kdaj treba malo počakati, toda večjih problemov s tem res ni, niti pri igrah. Mogoče bi si želel malce boljše baterijske vzdržljivosti, glede na kar 4000 mAh kapacitete, ampak da se priti do dveh dni delovanja z enim polnjenjem. Brezžične možnosti zanj kajpada ni, je pa (pol)hitra čez priključek USB-C. Nasploh je opremljenost s priključki in možnostmi razširitve odlična. Ohranili so izhod za slušalke, pladenj za kartice pa je najbrž največji, kar sem jih doslej videl pri telefonih. Sprejme dve kartici SIM in še pomnilniško microSD, če komu kar velikodušnih 128 GB vgrajene shrambe ni dovolj. Pričakovano pa je zvočnik za večpredstavnost samo spodaj in ne izstopa v nobeno smer.

Od dražjih Galaxyjev je A50 prevzel uporabniški vmesnik One UI, ki je vsekakor lepši in prijaznejši od prejšnjih Samsungovih poskusov. Bolje kot sam Android 9.0 tudi izkorišča dejstvo, da ima telefon zaslon OLED, in ponuja možnost temnega ozadja na več mestih. Osebno mi je to všeč tako na pogled kot tudi zaradi varčevanja z baterijo, a so tudi mesta, kjer imam raje belino in črno besedilo. Glede upravljanja s potegi prsta po zaslonu namesto klasičnih navideznih tipk na dnu pa sem nekoliko razdvojen. Ideja se mi zdi fina, sprosti tudi nekaj prostora na zaslonu, se je pa treba zadevi privaditi. Še posebej, če izključiš »namige«, kje podrsati, v obliki treh črtic. Vseeno mi je ta implementacija bliže kot Huaweijeva.

Samsung Galaxy A50
  • Oblika in izdelava
  • Zaslon
  • Fotoaparat
  • Delovanje
  • Programska oprema
  • Razmerje med ceno in kakovostjo
3.6

Naj kupim?

Še vedno konkurenca ponuja primerljivo izkušnjo za nižjo ceno, toda Samsung je to razliko zmanjšal in hkrati vgradil zaslon OLED in še kakšen bonbonček, ki ga drugje za tak denar ne dobimo.

Res trije fotoaparati?

Opisi fotoaparatov v telefonih kot trojnih ali četvernih so trenutno ena najbolj zavajajočih terminologij v tehnološkem svetu.  Iz tega, koliko objektivov oz. tipal ima »kamera«, namreč ne moremo prav nič sklepati o tem, kaj omogoča. V konkretnem primeru sta dva objektiva namenjena fotografiranju ali snemanju z različnima goriščnicama, tretji pa samo zbira informacije o globini motiva. Fotografije z glavnega objektiva, ki imajo privzeto 12 milijonov točk, čeprav jih tipalo premore 25, so najmanj solidne, zagotovo med boljšimi v tem razredu. Želel bi si malce več ohranjanja detajlov in mogoče za odtenek živahnejši videz, toda rezultati so večinoma nihali med takimi, s kakršnimi bi bil zadovoljen, včasih celo v slabi svetlobi, in takimi, s katerimi bi se že lahko pohvalil. Le kakšen posnetek, ki bi me res navdušil, je manjkal. Zato pa ultraširokokotni objektiv (13 mm) izpljune precej slabše fotografije. Kakovost je včasih že na meji sprejemljivega za kakšen večji zaslon, popačenje pa tako hudo, da je vse skupaj res uporabno samo za ilustracijo tega, kar nekomu pripoveduješ. Sicer pa bi se raje izogibal temu pogledu in uporabljal osnovnega. Fotografije z globino (zabrisanim ozadjem) sem prav tako že na precej mestih videl dosti boljše.

Spredaj takisto ni čudežev, kljub temu, da 25 MP obeta podobno izkušnjo kot glavni objektiv. Seveda ne pride niti blizu. Za video sem malo upal, da bo ponujal možnost snemanja v 4K, toda zaman. Posnetki v polni visoki razločljivosti so, recimo temu uporabni. Dokler je kader bolj ali manj statičen, je slika čisto spodobna, četudi tudi tu nekoliko anemična in z malo preveč ostrenja robov. Ob premikanju aparata pa se hitro izgubijo vse podrobnosti in vse skupaj postane »želejasto«. Umirjanje sicer ni slabo, tako da slika ni stresena, a tudi ni ostra. V glavnem – za osnovno beleženje spominov in deljenje utrinkov na družabnih omrežjih je A50 v redu, nikomur pa ga ne priporočam za glavno foto-video orodje.

Na koncu koncev se je najnovejši Samsungov telefon izkazal vsaj tako dobro, v nekaterih pogledih še bolje, kot konkurenčni v razredu do 300 evrov. Res pa je, da to mejo presega za približno 50 evrov, a to je še vedno bolje od predhodnikov, ki so jo tudi za sto in več, pri čemer niso ponujali toliko bonbončkov kot letošnji adut. Še vedno nisem obupal nad idejo, da bi korejska korporacija v nižjih cenovnih razredih po vzoru Appla preprosto ponudila prejšnje modele z vrha ponudbe in jim konkretno podaljšala podporo z nadgradnjami operacijskega sistema. Galaxy S8 je, roko na srce, strojno v skoraj vsem boljši od dotičnega Galaxyja A50. Toda po dobrih dveh letih se njegova programska podpora bliža koncu. Tako je v trenutni konstelaciji novinec v redu izbira. Tudi zato, ker se naslednji resen preskok zgodi šele kakšnih sto evrov višje po cenovni lestvici.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja