Samo brez panike, še naprej se boste lahko vozili na morje v Dalmacijo in na Sardinijo!

Novinarski kolegi so nedavno opravili test s trinajstimi električnimi avtomobili. Z njimi so se poleg merjenja porabe po Sloveniji odpravili tudi v Dalmacijo (do kampa pred Zadrom), da bi simulirali tipično slovensko poletno »romanje« na morje. Pa tudi uporabili klasičen pomislek dvomljivcev v e-mobilnost kot povod za poskušanje razbijanja (ali utrjevanja) mitov. Ob tem se sprašujem, ali bo ta navezanost na eno ali morda dve morski poti na leto kdaj izpadla s prvega mesta pomembnosti pri odločanju o nakupu avta.

Nočem posploševati in stereotipizirati, ampak iz komentarjev, odzivov in tudi pogovorov s prijatelji, znanci, kolegi, kakor koli jih popredalčkam, izhaja, da je pot do (v večini primerov stalne) počitniške destinacije v Dalmaciji daleč najpomembnejši vsakoletni doživljaj tipičnega Slovenca. In skozi to prizmo obravnava tudi uporabo avtomobila. Mora mu omogočati, da tja pride brez nepotrebnega ustavljanja (»Res rabite stranišče po poti?«), da se lahko vozi po avtocesti vsaj 140 km/h polno naložen in obtežen (četudi je omejitev marsikje 110 km/h), da lahko pelje kolesa in po možnosti vleče še prikolico. Če ob vsem tem avto »kuri« največ šest litrov dizla na 100 km in je mogoče s točenjem goriva počakati nazaj do Slovenije (brez ustavljanja!), še toliko bolje. Obnašati se, kot da je na dopustu, in si morda kje za uro ali dve privoščiti postanek, si kaj ogledati, morda preizkusiti kakšno plažo ob poti, najti dobro gostilno za kosilo se mu zdi skoraj bogokletno. Med tem časom bi se seveda električni avto zlahka napolnil, ampak zdaj že malo prehitevam. Hočem samo izpostaviti pretežno nefleksibilnost in neprilagodljivost, ki se kaže že v samem načinu potovanja na poletne počitnice, prenaša pa se na druga področja, kot je sprememba pogona v avtomobilu, ki seveda zahteva malo drugačno razmišljanje in tudi kakšno prilagoditev navad.

Vsem privoščim Korčulo, Pakoštane, Pag, Hvar ali kamor koli že hodijo poleti. Motijo pa me neenaki vatli za argumentiranje in a priori in neomajno odklonilen odnos do načina prevoza, ki kakorkoli posega v malodane vraslo rutino. Z neenakimi vatli mislim na to, da je svet (po mnenju nekaterih) črno-bel. Saj veste, prosto po Metallici v zgodbi z Napsterjem, »nafta dobra, elektrika slaba!« Torej, pri bencinskih avtih, ker so tako fino priročni, vidijo samo dobre plati in gladko odmislijo vse negativne, tako pri samem izdelku (izpuhi, smrad, ropot, odpadne nevarne snovi, da ne naštevam naprej) kot v makro sliki, od onesnaževanja, tako zaradi uporabe vozil kot zaradi črpanja in transporta nafte oz. njenih derivatov, do finančnih, političnih in drugih posledic naftne realnosti tega sveta. Pri baterijskih, po drugi strani, na veliko poudarjajo (resnične in namišljene) sporne ekološke vidike, še posebej rudarjenje za litij, kobalt in ostale nujne elemente, in v čem vse so inferiorni v primerjavi z bencinskimi ali dizelskimi. Pri čemer seveda kot argumenta prednjačita doseg in trajanje polnjenja, vmes pa se, še posebej zaradi njene dokajšnje nerazvitosti prav na poti do Dalmacije, prikrade še javna polnilna infrastruktura. Vključno z verjetno gnečo v poletnih mesecih, ko se proti jugu naenkrat zgrne pol Evrope, naslednji teden ali mesec pa še druga polovica. Kot pri bencinskih ne vidijo pomanjkljivosti, pri električnih nočejo slišati za prednosti. Ker ne morejo, ali vsaj mislijo, da ne bi mogli, z njim na izbrano hrvaško destinacijo. In potem še nazaj do meje.

Delno imajo lahko tudi prav in določeni pomisleki so upravičeni, toda še zdaleč zadeve niso tako zelo enostranske in realnost je vedno nekje na sredi med obema skrajnima poloma. Pri čemer verniki e-mobilnosti tudi pogosto kaj pozabljajo ali namerno odmislijo, so pa s svojimi komentarji vseeno precej bolj znosni in kulturni. Dejstvo je, da ima vsaka stvar na tem svetu svoje pluse in minuse in da smo pri izbiranju skoraj vsakega izdelka, še posebej tehnološkega, soočeni s sklepanjem kompromisov. Prenosnik je denimo zelo težko izjemno zmogljiv, lahek in ponuja dolgo trajanje baterije. Vsaj ena od teh lastnosti bo odpadla. Pametni telefoni so z ohišji iz kovine in stekla postali izjemno šik in prijetni za uporabo, a po drugi strani krhki ob padcih na trna tla. Njihovi veliki zasloni so fantastični za ogled najrazličnejših vsebin, toda zoprni za pospravljanje v manjše žepe. In pri televizorjih imamo še vedno odločanje med (barvno) fantastično in zelo svetlo sliko (čeprav najnovejši OLED-i spreminjajo tudi to premiso). Pri odločanju sta nekako v ospredju dva principa. Marsikdo poskuša znotraj teh kompromisov izbrati napravo, ki je v največ pogledih čim boljša, nekateri pa si izberejo dve do tri področja, na katerih naj bo odlična, lahko tudi na račun kakšne resne hibe kje drugje. A skoraj nihče ne kupi nečesa zato, ker bo to potreboval enkrat ali dvakrat na leto. Dober primer je ravno enormna baterija v telefonu ali prenosniku. Ne pa v vozilu.

Avto je v osnovi velik kompromis. Če bi želeli takega, ki bi odgovarjal vsem potrebam, potem ne bi imeli enega, ampak v garaži oz. na dvorišču vsaj štiri. Takega z dovolj prostora za počitnice, majhnega in okretnega za lokalne opravke, udobno limuzino za prevažanje v službo in vsaj še terenca za kakšne izlete v naravo čez vikend. Še peti, športni ali kabrio, bi bil zaželen, a ne zelo nujen. Do pogona sploh še nismo prišli in tudi tu bi bilo najbolje kombinirati različne, nekaterim to uspeva, a enako kot polna garaža vozil za različne namembnosti ni ravno rentabilno. Morda bo že čez nekaj let drugače in bo polnilna infrastruktura omogočala, da se tudi ti (nekateri pionirji so se že) poslovijo od motorjev z notranjim zgorevanjem. Celo leto zaradi ene ali dveh poti s seboj prevažati za nekaj sto kilogramov težjo baterijo ima vprašljiv smisel.

O električnem pogonu imajo največ povedati tisti, ki takega avta sploh še niso vozili, ali, če so ga, niso redni uporabniki. Zato ne poznajo nobene od prednosti, denimo tega, da odpadejo obiski bencinskih črpalk, da se lahko polnijo marsikje, kjer dlje časa stojijo, da je vožnja zvezna, živahna in neutrujajoča, da jih je mogoče na hitro ohladiti ali odtajati brez delovanja motorja v prazno in tudi na daljavo ali da je mogoče nanje priključiti resne električne porabnike. Vidijo pa vse resnične in potencialne slabosti. Česa se v resnici bojijo, ne vem. Napovedana prepoved – še enkrat ponavljam, da mi prohibicija v nobeni obliki ni blizu – začne veljati šele čez ducat let. Kdor si bo kakšno leto prej kupil bencinski avto (dizelskih takrat najbrž res ne bo več veliko v ponudbi), ga bo brez težav uporabljal vsaj do konca prihodnjega desetletja. Morda bodo celo tovrstni v prodaji še kasneje, če se bodo izkazala in uveljavila sintetična goriva. A tudi, če bo »treba« preiti na elektriko, pričakujem, da bodo takratni novi avtomobili ponujali več dosega kot zdajšnji, za nižjo ceno in da bo z infrastrukturo, domačo in javno, marsikaj drugače.

Nesporno baterijski avto zdaj še ni za vse namene in za vsakogar. Cene so previsoke, razen redkih izjem. Kar pa ni razlog za (nekulturno) hudovanje v komentarjih in na družabnih omrežjih. Razumem, da marsikomu tak avto še ne ustreza in tudi zasebno še nisem prepričeval v nakup nikogar, ki me je vprašal za nasvet ob izbiranju novega. Ne prej ne potem, ko sem sam postal uporabnik električnega. (Toliko o »posiljevanju« z elektrifikacijo, popolnoma nesmiselnem in neupravičenem očitku, ki ga lahko preberem pod vsakim člankom.) Povsem jasne so mi omejitve in zadržki, zato vsaj še pri tem ciklu večini predlagam, naj ostane pri bencinu (dizlov nikoli nisem oboževal). Če kdo že razmišlja o elektriki in ima možnost domačega polnjenja in še posebej, če že premore sončno elektrarno na strehi, potem pa seveda namero podpiram. Ko pride v prodajo kakšen ustrezen model, tudi dokaj skromna izbira je zdaj še realna omejitev. Treba pa je vse to razumeti in sprejeti, tudi osrednje razloge, da se sploh ukvarjamo s prehodom od naftnih derivatov k drugim energentom, ki jih večina vnetih komentatorjev (zavestno?) ignorira. Verjemite, da boste tudi do Dalmacije in Sardinije ali Sicilije vedno prišli. Tako ali drugače, če ne s svojim, pa s sposojenim ustreznim avtomobilom. Ali pa bo mogoče vendarle treba sprejeti, da smo se v zadnjih desetletjih nekoliko razvadili, spremeniti kakšno navado in potovati malce drugače. A zaradi tega ne bo konec sveta in se tudi ni treba jeziti pod vsakim člankom posebej. Spremembe so edina stalnica v življenju. Najbolje jih je vzeti kot izziv in priložnost.

O relativnosti pojma »doseg« pri električnem avtomobilu pa kdaj drugič.