Avstralija je sprejela napovedovani zakon o »davku« na novičarske spletne povezave, kar je tam spodaj potisnilo teniški turnir za veliki slam in ostalo v obrobno vlogo. Zadeva z obveznostjo plačevanja za »tujo« vsebino, ki so jo zakonodajalci naložili velikim spletnim platformam, je povzročila vihar. Še posebej, ko je Facebook uresničil svojo grožnjo in popolnoma izključil možnost, da bi avstralski mediji delili povezave na svoje prispevke na tem družabnem omrežju.
Ideje, kot so jo uresničili v Avstraliji, še zdaleč niso nove in imajo povsem razumljivo ozadje. Veliki ponudniki spletnih storitev, kot so Facebook, Google, Twitter in drugi nimajo svoje vsebine, s tujo, uporabniško, pa so k sebi pritegnili glavnino oglaševalskega denarja. Medtem pa mediji in nasploh vsi, ki kakorkoli poročajo in ustvarjajo relevantne vsebine, vse težje prepričujejo podjetja, naj raje oglašujejo pri njih. Zato se že leta vrstijo pritiski na vlade in parlamente, naj tistim, ki služijo na njihov račun, naložijo neke vrste davek. To so v Avstraliji zdaj storili in platforme se morajo z mediji pogoditi, kolikšen znesek jim bodo plačevale za prikaz njihovih povezav, v nasprotnem primeru to stori razsodnik, ki ga določi država.
Google se je uspel dogovorili s medijsko družbo News Corp. Ruperta Murdocha in še nekaterimi, Facebook pa je temu od vsega začetka vehementno nasprotoval in niti ni dal priložnosti arbitru, da bi določil višino »davka«. Raje je avstralskim uporabnikom odtegnil možnost deljenja medijskih vsebin, pa tudi drugi po svetu ne moremo več deliti člankov avstralskih medijev (in določenih drugih strani). To je kajpak odprlo razpravo, ki ima toliko vidikov, da jih je nemogoče vse zajeti naenkrat, in še manj priti do kakršnega koli smiselnega zaključka. Ampak še preden se spustim v nekaj argumentov, je treba povedati, da so do nadomestila za »linke« upravičeni samo mediji, ki dosegajo določene kriterije, med drugim višino letnih prihodkov in še česa.
Sama po sebi ideja ni brez osnove. Če nekdo kuje lepe dobičke, pridobiva milijone uporabnikov in na vse možne načine izkorišča dejstvo, da je postal ena od glavnih vstopnih točk za dostop do informacij, se najbrž spodobi, da določen delež od tega da tudi tistim, zaradi katerih je njegova storitev lahko tako privlačna in zanimiva. Problem pa je že pri teh določilih o velikosti medijev, kajti znova bodo do denarja prišli le največji, pa tudi tem nato ni treba povedati, kako so ga zapravili. Ni jim treba zaposliti novih novinarjev, povišati plač obstoječim, izboljšati delovnih razmer, financirati dodatnih preiskovalnih zgodb. Prelivanje dela milijonov iz žepa enega bogataša v žep drugega. Prepričan sem, da bi bilo povsem enako tudi drugod, če bi sprejeli kaj podobnega. Bilance bi okrepili tisti, ki imajo že tako največjo lobistično moč in najbogatejše lastnike, mali, neodvisni mediji pa bi ostali enako na suhem kot vedno.
Konec interneta, kot ga poznamo …
Takoj smo lahko prebrali mnenja, med njimi izumitelja svetovnega spleta Tima Bernersa-Leeja, da Facebookovo (in morda še kakšno) blokiranje zunanjih povezav pomeni umiranje odprtega interneta ali vsaj interneta, kakršnega poznamo. Seveda upravljavci tovrstnih platform ne bi smeli imeti take moči in možnosti, da se odločajo, kaj uporabniki lahko vidimo, kaj lahko delimo, in česa ne moremo. Vendar to že tako ali tako počnejo, non-stop, med svojim običajnim delovanjem, pa jih nihče ni poskusil regulirati, niti nimamo možnosti kakršne koli pritožbe, ne čez standardne algoritemske odločitve ne čez kakšne bolj ostre poteze (denimo blokiranje uporabniškega računa). Že zdavnaj so postali preveč dominantni in zdaj, ko se odločijo z vsemi možnostmi boriti za vsak cent svojih prihodkov, začeti opozarjati, kako vse skupaj vodi v pogubo interneta ali vsaj spleta, je nekoliko hinavsko. Prej pa je bilo vse v redu?
Marsikdo bo rekel, da mediji potrebujejo Facebook, ker jim tamkajšnje objavljanje povezav na njihove članke prinaša bralce. Da so pravzaprav lahko veseli, ker jim omenjeno družabno omrežje to omogoča. Zagotovo bi se tudi našlo precej takih, ki bi se z veseljem »izpisali« iz zahtev omenjenega zakona, samo da bi lahko obdržali tisti delež obiska, ki jim ga prinašajo družabna omrežja, iskalniki in še kdo. Toda to je pogodba s hudičem, pri kateri je ena stran (medij) v izrazito podrejenem položaju, saj druga ves čas vse prireja v svojo korist, nikoli v korist medija. »Mrk« Facebooka je morda končno tudi priložnost, da vsaj nekje na svetu vznikne kakšna resna alternativa, ki v zadnjem desetletju skoraj nikjer ni imela priložnosti za razcvet, ker je bilo kar privzeto pač vse na modrem omrežju.
Problem ne bi bil tako pereč, če bi se Facebook in ostali obnašali pošteno. Predvsem, če bi vsem uporabnikom prikazovali celoten nabor tega, kar objavljajo in delijo tisti, kogar sledijo oz. s komer so na platformi prijatelji. Toda Facebook, Twitter in druščina se o tem, kaj bo kdo videl, odločajo po svoje, načrtno omejujejo »doseg« in silijo medije ter ostale, da za dodatnega plačajo. »Primakni nekaj evrov in dosegel boš toliko tisoč uporabnikov.« Če bi bila obravnava enakopravna in poštena in če bi lahko vsakdo, ki ima toliko in toliko prijateljev ali sledilcev za večino svojih objav računal, da bodo dosegle določeno število uporabnikov, ki se seveda lahko sami odločijo ali bodo kliknili na povezavo ali ne, potem bi Facebooku mogoče celo delno dal prav. Ker pa se obnaša, kot se, in ker mimogrede še z različnimi prijemi zatira kakršno koli konkurenco, je njegovo pritoževanje, da mu omejujejo poslovanje, licemerno in pač ne morem sočustvovati z njim. Pri podjetju, ki dejansko samo kaj ustvarja, bi imel nekaj več razumevanja.
Kot Marjan opozarja že več let, so določene (pretežno ameriške) spletne platforme postale premočne in pretirano samovoljne, regulira pa jih nihče. Avstralski poskus je zato zanimiv, nisem pa prepričan, da je izveden na pravi način. In predvsem nič ne naredi v smeri resnične regulacije, želi zgolj malo prerazporediti denar. A to je odpravljanje posledice, gašenje požara, vzrok zanj pa še vedno ostaja.
Naslovna fotografija: DepositPhotos
Brez komentarjev