Reolink Duo B750: Dve očesi v eni kameri, da ji prav nihče ne uide!

Bistvo sta dva objektiva za enovit širokokotni pogled na nepremičnino, kjer lažje zaznamo gibanje ali vsiljivca. Zaradi tega je ta model zunanje kamere še posebej primeren za nadzor večjih površin okoli zgradb.

Za zunanji nadzor pogosto uporabljamo kamere, ki jih na daljavo premikamo z objektivom okoli navpične osi, s čimer dosežemo skoraj 360-stopinjski pogled. Slaba stran takšne tehnike je omejen samodejni nadzor, saj takrat kamera nadzira zgolj področje, v katero je usmerjena, v vidnem polju, ki ga nudi objektiv. Da bi prešli te omejitve, so proizvajalci začeli v ohišje kamer vgrajevati dva, ki sta obenem rahlo zamaknjena v levo oziroma desno, da skupaj zagotavljata skoraj 180-stopinjsko vidno polje. Takšna je Reolinkova Duo B750 v razločljivosti 4K in z vgrajeno baterijo, zaradi česar jo je mogoče namestiti praktično povsod.

Po zaslugi »očes« je od spredaj videti kot glava sove z velikimi, ozkimi ušesi, ki sta pravzaprav anteni brezžičnega omrežja Wi-Fi. Dejstvo, da sta zunanji in premični, pomeni, da bo manj težav z dosegom in sprejemom radijskega signala omrežja v primerjavi z modeli, ki jih skrivajo v ohišju. Kameri je dodan še robusten nosilec, ki se z ohišjem spoji z zgornjo ali spodnjo vijačnico. Dve vijačnici omogočata več svobode pri namestitvi na želeno mesto. Na zadnjem delu ohišja je še kabel s pred elementi zaščitenim priključkom USB tipa C. Njegov namen je dvojen: da po potrebi napolnite baterijo z zunanjim napajalnikom ali priklopite stalne sončne celice (kupite jih posebej). To je priporočljivo, saj zna biti avtonomija krajša od pričakovane.

Tokrat so mi ponovno malce zagodla navodila, ko sem iskal stikalo za vklop kamere in režo za pomnilniško kartico. Tam piše, da sta nekje, a ne točno kje, nakar sem bil prisiljen konkretno prebrskati splet. Oboje je skrito v polovici manjše črne kupole pod objektivoma in dostopno šele, ko odviješ en manjši vijak. Ni katastrofa, a vseeno bi pričakoval, da je to zapisano v navodilih in ne na spletni strani proizvajalca, na eni sličici, skriti za drugimi.

Priklop v omrežje je ponovno precej preprost. Običajno je dovolj, da s telefonom preberete kodo QR na ohišju kamere in sledite korakom, ki vodijo skozi povezavo in nastavitve. V skrajnem primeru, ko proces ne steče premočrtno, bo aplikacija zahtevala, da s kamero preberete kodo, ki se prikaže na zaslonu. Verjetno najpomembneje pa je, da izberemo močno geslo, saj bo to potem jamstvo varnosti. Od tu naprej so nastavitve odvisne od potreb. Določimo na primer, kdaj naj aktivno opazuje prostor pred seboj in v primeru gibanja na pomnilniško kartico shrani videoposnetek. Kako dolg bo ta in v kakšni razločljivosti, kar vse vpliva na avtonomijo baterije. Ali naj to stori samo, ko v vidnem polju zazna človeško figuro in tako naprej. Možnosti je še veliko, zato je na mestu priporočilo, da preberete spletna navodila in pregledate nastavitve, ki jih nudi aplikacija. Ta sicer ni najbolj pregledna, a se nanjo navadite. Potem ko je kamera ali več njih nameščenih in nastavljenih, aplikacijo potrebujete samo še za dostop do njihovih pogledov v realnem času in do shranjenih posnetkov. Če želite, lahko sporočila o neljubem dogodku prejmete še v predal elektronske pošte.

Čeprav se ponaša z razločljivostjo 4K, ta dejansko ni tolikšna zaradi širšega vidnega polja. Efektivno je bližje razločljivosti 2K, kar bo za večino še vedno povsem dovolj. Pogled v živo je pogosto omejen s kakovostjo brezžičnega signala, posebej v primerih, ko je kamera nameščena daleč ali neoptimalno glede na lokacijo brezžičnega usmerjevalnika. Posnetki na kartici pa so vedno v največji razločljivosti oziroma v razločljivosti, ki smo jo določili v nastavitvah. Nočni vid je izveden na dva načina: s pomočjo infrardečih sijalk, pri čemer je slika črno-bela, ali tako, da bele sijalke v kameri osvetlijo prostor. V tem primeru bo slika barvna, hkrati pa bo nepričakovano svetlobo nepovabljenega gosta vsaj presenetila, če ne celo odgnala.

Še največ težav sem imel s prilagajanjem na nevsakdanji pogled kamere. Prevladuje širina, zato je slika ožja in dolga ter daleč od primernosti za prikaz, ko je telefon v pokončnem (portretnem) položaju. Da bi bilo kaj videti, je treba telefon obrniti na bok (panoramski položaj). Šele takrat je spremljanje dogajanja dovolj udobno in uporabno. To pravim, ker takšnih težav nisem zasledil pri kamerah z običajnim vidnim kotom in drugačnim razmerjem stranic slike.

Kameri energijo zagotavlja razmeroma velika baterija, katere avtonomija je močno odvisna od temperaturnih razmer in še bolj od nastavitev. Funkcija, ki sproži snemanje štiri sekunde, preden se v vidnem polju pojavi vsiljivec (ali gibanje), porabi več energije, kot če jo izklopite. Prav tako je poraba odvisna od ur, ko kamera aktivno nadzira prostor pred seboj. V slabih treh tednih 12-urnega nadzora na dan, v temperaturnih razmerah med nič in desetimi stopinjami Celzija, je baterija izgubila dobrih 40 odstotkov napolnjenosti. V takšnem tempu bi torej zdržala med enim in dvema mesecema, preden bi »milo prosila«, da jo priklopimo na vir energije. To mi pove nekaj: skoraj nujno je, da poleg kamere kupite še solarne celice, ki bodo poskrbele za stalen dotok energije.  

HVALIMO:

• 180-stopinjski vidni kot
• Storitve v oblaku niso nujne
• Začetek snemanja štiri sekunde pred zaznavo gibanja
• Razmeroma dobra kakovost video posnetkov

GRAJAMO:

• Nepopolna navodila in manj pregledna aplikacija
• Solarne celice niso vključene
• Nima vgrajenega pomnilnika (ceni je treba prišteti še strošek kartice)