Renault Symbioz: Ne tič (Captur) ne miš (Austral)

Prek palca bi zanimiv avtomobil s hibridnim pogonom uvrstil med dva modela, ki sva ju z Matjažem že predstavila. To bi moralo pomeniti, da je Symbioz brez njunih slabosti, vendar žal ne živimo v popolnem svetu!

Bolj življenjska je opazka, da je Symbioz preprosto za družine uporabnejša, torej večja različica Capturja s samopolnilnim hibridnim pogonom, ki se mnogo bolje obnese v mestih kot na avtocestah. Povšeči mi je bil opazno in uporabno večji prtljažni prostor. Sprejel je (a komaj) prtljago štirih odraslih, ki so se odpravili na zasluženi dvodnevni oddih. Pelje se korektno, a se nisem ravno zabaval za volanom, predvsem pa del z opisom voznih lastnosti vzemite s pravšnjo mero distance. Renault uvaja (izjema je zaloga) hibrida s prostornejšim in močnejšim 1,8-litrskim bencinskim motorjem, ki smo ga na kratko že srečali v Daciinem Bigsterju.

Z modro so zadeli bistvo

Fotografije povedo več kot besede, zato si zlahka ustvarite mnenje, ali so vam Renaultovi oblikovalski prijemi všeč. Diplomatsko povedano mi je neprimerno bolj všeč v primerjavi s Capturjem, vendar Rafale še vedno najbolj pritegne poglede v Renaultovem hlevu. To je seveda le moje mnenje. Dodal bom še enega, ki ga je izrazila domača strokovnjakinja. Barva je dobra in mu, to zna biti najbolj pomembno, zelo pristaja.

Niti malo me ne moti, da naj bi bil Symbioz povečan Captur (seveda ravno tako e-tech). Digitalna armaturna plošča, volanski obroč, obloge armaturne plošče in vrat ter sredinski zaslon se zdijo sumljivo znani. Edina razlika je »lebdeča« polica z ročico samodejnega menjalnika, pod katero je slabše dostopen predal za odlaganje večjih predmetov. Najraje drugega telefona, kajti zgoraj nad ročico je prostora le za enega. Zadnja klop je premična, da se tam udobneje počutijo visokorasli potniki. V tem primeru je v prtljažniku manj prostora. Kljub temu ga je v primerjavi z manjšim »bratcem« občutno več, o čemer sem se zlahka prepričal, ko smo se štirje odrasli odpravili za dva dneva občudovat lepoto okolice Podljubelja. Mimogrede, lepo je tam, še bolje je, ko dospeš do planinske koče, ki si jo izbereš za cilj, stopiš noter in prosiš za nekaj domačega.

Z Googlom enako

Ne bom dolgovezil, le ponovno bi rad poudaril, da je Renaultu z odločitvijo, da za osnovo infozabavnega sistema vzame Googlov sistem, padla sekira v med. Po eni strani se jim ni treba več mučiti z razvojem svojega okolja, po drugi strani pa so hipno dostopne storitve, ki jih ima ameriško tehnološko podjetje. A to je manj pomembno. Bolj pomembno je, da je sistem pripravljen praktično v hipu po odprtju vrat avtomobila. Nisem sicer pristaš Googla v vozilih zaradi njihove »pogoltnosti« po podatkih, vendar je to manjše zlo od počasnejšega (ali celo slabše odzivnega) okolja in storitev. Morda jim bodo nekoč celo pomagali nagraditi zaslon pred voznikom v smeri hitrejšega preklapljanja med prikazi, ki so na voljo, in izboljšati sliko kamer. Podnevi nekako gre, a ponoči (sploh če je deževalo), sem imel zaradi »grahaste« in slabo kontrastne slike težavo pravilno dojeti razdaljo od ovir.

Če mi kaj v konstelaciji zaslonov ni najbolj pogodu, potem je to srednji zaslon, ki je višji, namesto da bi bil daljši. So ga pač postavili pokonci. Pa kaj potem? Ne vem. Ne morem se znebiti občutka, da bi bila armaturna plošča privlačnejša, če bi ga prekucnili (zavrteli za 90 stopinj) in stanjšali črne robove okoli zaslona. Digitalizacija gor ali dol, dobro je, da so ohranili nekaj fizičnih gumbov za upravljanje klimatske naprave. Škoda, da ne morem tega reči za vrteča gumba, kajti temperature brez zaslona ne morete spreminjati.

Nabor storitev, ki so vozniku v pomoč, je v testnem vozilu razmeroma obsežen. Ker sem samodejno parkiranje preizkusil prejšnjič z Rafalom, se tokrat nisem spustil v »bentenje«, da bi avto hitreje sam parkiral. A si nikakor ne zatiskam oči. Dobršnemu delu populacije bo nadvse všeč. Obveščanja o prekoračitvi hitrosti nima smisla obešati na veliki zvon. Bodisi nežne zvoke preslišite ali povežete izklop nadležnega čebljanja s tipko na levi strani in je ne pozabite (dvakratno) pritisniti po vsakem vžigu motorja. Na ta način ni mogoče izklopiti parkirnih tipal, ki so za moj zvočni okus preveč nadležna. Omenil bi še prilagodljivi ohranjevalnik hitrosti. Zavira pravočasno in nesunkovito, medtem ko bi pospeševanje lahko bilo bolj temperamentno.

Ne najboljša odzivnost po pritisku stopalke za plin

Glede ocene voznih zmogljivosti sem se znašel v nehvaležnem položaju. Zlahka opišem, kako se je obneslo testno vozilo, a to vam ne pove prav dosti, saj bodo novi Symbiozi opremljeni s pogonskim sklopom z 1,8-litrskim bencinskim motorjem s 109 konjskimi močmi (13 več kot obstoječi 1,6-litrski). Sama »paralelna hibridna arhitektura« pogona je podobna, a vseeno nove generacije, kar v praksi pomeni, da se bo avtomobil skoraj zagotovo obnašal drugače.

Poleg bencinskega motorja ima testno vozilo še 36-kilovatni električni motor, elektromotor namesto zagonskega alternatorja, baterijo kapacitete 1,2 kilovatne ure in samodejni menjalnik brez sklopke. Hibridni pogon omogoča precej električne vožnje. Koliko, je odvisno od ceste (mestne ulice, regionalne ceste, avtoceste) in hitrosti. Ne glede na to Symbioz vedno spelje na elektriko. Zato poskrbi motor, ki je po potrebi v funkciji generatorja električne energije. Omenim lahko še to, da čeprav imata s Capturjem enako medosno razdaljo, se Symbioz pelje lepše (oziroma udobneje).

Ne morem reči, da sem pretirano užival v vožnji. Ko vozite umirjeno, se obnese zadovoljivo. Prestavljanje je primerno, podvozje ravno prav trdo in v ovinkih ni zaznati pretiranega nagibanja. Udobje tukaj pomeni nižje hitrosti in »sekanje« ovinkov. Nakar ob preklopu na športni način in pritisku stopalke za plin dobri občutki zvodenijo. Zadovoljivo se sicer drži cestišča, a je nagibanje v ostrih ovinkih izrazitejše. Še bolj moteč pa je »daljši« čas, ki preteče, da se pogon prebudi (in zavrti) po hitrem pritisku stopalke za plin do tal. V primeru, da je vozilo blizu (ali celo preko) dovoljene mase, navkreber ni najbolj poskočen. Ker bo nov pogon marsikaj od tega izboljšal, pravim, da sem se znašel v nehvaležnem položaju.

HVALIMO:

• Sodobna oblika in očem všečna barva
• Prostornejši od Capturja (v hibridni izvedbi)
• Primeren nabor varnostnih in sistemov za pomoč med vožnjo
• Varčen v mestni vožnji
• Cena ni pretirano navita (a to ne pomeni, da mi je všeč)

GRAJAMO:

• Previsoka poraba na avtocesti
• Kljub hibridnemu pogonu mu nekaj dodatnih kilovatov ne bi škodilo
• Manjka mu nekaj »voznega« temperamenta
• Občasno manj odziven pogon

Matjažev pogled: Uporaben, vendar žal anemičen

Poleg barve, ki so jo vsi hvalili, mi je pri Symbiozu všeč skladnost oblike spredaj in zadaj. Capturjevo so po prenovi, ki se zadka ni dotaknila, povsem porušili. Sam dizajn sicer ni kdo ve kako navdahnjen in več kot očitno je, da so ta model pripravili (dokaj na hitro) v izogib nerganju kupcev o zgolj popolnoma električni izbiri (in napihnjeni ceni) pri novem Scenicu. Kdor želi križanca te velikosti, denimo, da se mu zdi Austral nekoliko preobilen, Captur pa majčkeno utesnjen, in bi rad hibridni ali bencinski pogon (slednji je zdaj tudi na voljo, vendar zaenkrat le z ročnim menjalnikom), posledično pa tudi do bančnega računa prijaznejše postavke, se lahko odloči za Symbioza. Ali ima prave adute tudi v primerjavi s konkurenco, je že vprašanje. Mislim, da objektivno ponuja dosti za svojo ceno, a zgolj simpatična barva je premalo za dvigovanje pulza.

Hvalim notranji prostor, ki sicer ni za kakšne slavospeve, vendar je zadosten za štiričlansko družino. Moram pa pograjati odlagališče za telefon na »lebdeči« konzoli, ki je premajhno za večino sodobnih, dokaj velikih mobilnikov. Pomična klop je vsekakor dobrodošla in glede na to, kakšne nepotrebnosti uzakonja možganski trust v Bruslju, taka obveza za proizvajalce ne bi bila prav nič nezaslišana. Res pa je, da je pomikanje naprej možno zgolj, če na klopi sedijo otroci (po možnosti ne v otroških sedežih, v katerih imajo noge stegnjene naprej) ali če tam ni nikogar. Vsekakor pa bi Symbioza naročil oz. kupil iz zaloge le brez rezervnega kolesa v prtljažniku. Slednje zgolj odjeda prostor in onemogoča spuščanje prtljažnega dna na spodnji nivo (kajti tudi če kolo odstranite, ostaneta vijak in železna zapora za preprečevanje izleta kolesa proti potniški kabini).

Hibridni pogon mi je všeč, ker omogoča podobno vožnjo kot električni avtomobili, z izkoriščanjem rekuperacije energije v baterijo in malo uporabe stopalke za zavoro, pa tudi zaradi varčnosti, saj je mogoče brez večjega naprezanja porabo spustiti pod šest litrov na 100 km. Vendar mi ni všeč, ker zganja pretiran kraval vsakič, ko voznik malo več kot zgolj poboža stopalko za plin. Resnično upam, da je uspelo Renaultovim inženirjem v novi generaciji hibrida vsaj nekoliko umiriti pretirano glasno »navijanje« vrtljajev. Sama vožnja s tem avtom pa je anemična. Sam kakšnega pretiranega nagibanja nisem zaznal, a to pretežno zato, ker ne daje nikakršnega povratnega občutka in tako niti ne spodbuja voznika, da bi kakšen ovinek vzel malce hitreje. Nikakor ne mislim, da bi morali biti vsi avtomobili »športni,« toda ta je glede zabavnosti povsem pri dnu lestvice. Poveva, da veste. Če vam je pomembno, da je avto udoben, zanesljiv, varen in podobno, potem je Symbioz solidna izbira. Če želite risanje nasmeškov na obraz, poglejte drugam.

Toda najbolj me je, poleg medle vozniške izkušnje, zmotila pusta, siva notranjost. Testni primerek je imel najvišjo opremo Iconic, a niti to ni bilo dovolj, da bi znotraj dodali kakšne barvne vložke, na določenih mestih vgradili bolj »nobel« materiale in nasploh poskrbeli za nekaj popestritve in glamurja. Symbioz je objektivno in racionalno gledano blizu ocene prav dobro (v šoli bi dobil -4, v našem ocenjevanju je tudi tam nekje), toda čustev ne razvnema. Pa ne bi bilo treba dosti truda snovalcev in »blagoslova« gospodarjev Excelovih tabel, da bi jih vsaj malo.