Renault Clio TCe 130 EDC: Končno izpolnitev znamenitega slogana
Matjaž Ropret 17. februarja 2020 ob 12:05

»To ni več Clio!« Nisem čisto natančno vedel, kako naj si razlagam opazko nekdanje uporabnice tega modela, ki je prisedla v testni primerek pete generacije. Vendar sem domneval, da nekako v smislu njegove drugačnosti, mogoče večje resnosti. To res ni več malo preveč plastičen, a vseeno simpatičen mali avto, ki bi rad bil nekaj več. Toda ironija je v tem, da zdaj v bistvu precej bolj izpolnjuje tisti stari slogan »ima vse, kar imajo veliki,« kot kdajkoli v prvih štirih generacijah.

Peti Clio ni zrasel, je pa odrasel. Na pogled je zelo podoben kot četrti, vendar malenkost obrušen prejšnje izzivalnosti, s čimer pa nimam težav. Navsezadnje je odprtina prtljažnika zdaj končno dovolj široka. Mogoče je res malo bolj resnoben in manj igriv kot prej, toda kot avto je nekaj povsem drugega. Tehnološko je precej bolje založen in sodoben, nihče mu ne more očitati, da je zastarel ali kaj podobnega. Znotraj je konec pretirano plastično-cenenih elementov in na hitro dokončanega dizajna, zdaj je vse skupaj precej bolj sofisticirano in elegantno. Še največja razlika pa je v sami vožnji. Ne voznik ne potniki nimajo občutka, da so v majhnem avtu. Clio ne poskakuje čez luknje in ovire, na avtocesti je miren in stabilen, skoraj kot bi se peljal v Meganu. Prostora seveda ni toliko, še posebej na zadnji klopi in v prtljažniku, kjer v resnici ni bistvenega napredka, toda manire so bistveno drugačne in že zaradi tega je prvi Renaultov adut zdaj še bolj zanimiv, kot je bil že prej. Pa do cene šele pridemo. Sicer pa to ni ekstremno »francoski« avto z zelo mehkim in udobnim podvozjem, malce so ga utrdili, da ne poplesuje skozi ovinke, seveda pa je še vedno dovolj udoben in v (»prestižni«) izvedbi Initiale Paris v nobenem pogledu športen.

Prav pogosto se doslej nisem vozil s pomočjo samodejnega menjalnika v manjših avtih, že zaradi cene v tem razredu še naprej prevladuje ročni, ker so pač kupci cenovno občutljivi in ker dva tisočaka ali več pribitka predstavlja kar lep odstotek skupne cene. Vendar, tokrat sem imel Clia z menjalnikom EDC, ki je razporejal moč 130-konjskega (96 kW) bencinskega motorja (1,33 l turbo), nad kombinacijo pa sem bil pretežno navdušen. Malokrat doslej, tudi v precej večjih in dražjih avtih, se mi je sinergija motorja in menjalnika zdela tako dobra, in verjetno se mi je prvič zgodilo, da v času celotnega testa nisem prav nič posegal v odločitve »avtomatike«. Malo gre to seveda na račun pričakovanj in splošnega karakterja vozila, saj nisem poskušal voziti »dirkaško«, pa vendar sem drugje tudi pri običajni vožnji imel drugačne ideje kot menjalnik ali pa se je vse skupaj dogajalo prepočasi. Tukaj je dovolj hitro in smiselno. Le pri speljevanju z mesta zadeva ni najbolj prijazna. Treba je precej pohoditi plin, da se avto sploh premakne, in zaradi tega potem običajno malo cukne. Težko je speljati gladko in zvezno, enako težavo pa ima tudi novi Captur. Upam, da lahko Renault še kaj postori v nastavitvah in programski opremi. Voznik sicer lahko izbira »način«, meni se je »oseben«, pri katerem sem večino parametrov dal na dinamično ali nekaj podobnega, kar dobro obnesel. Prijeten je tudi motor, je tih in ponuja več kot dovolj zmogljivosti, nima pa kakšnega posebnega karakterja. Z njim je Clio precej hiter, ne pa najbolj varčen, kajti poraba blizu sedmih litrov na sto km je verjetno malo prevelika. Sem pa prepričan, da bi se jo dalo z nekaj previdnosti in kakšnim drugim načinom v nastavitvah znižati. Kako bi bilo z ročnim menjalnikom pa ne moremo vedeti, ker take kombinacije Renault nima v ponudbi.

Renault Clio (2020)
  • Oblika in izdelava
  • Infozabavna tehnologija
  • Asistenčni sistemi
  • Vozne lastnosti
  • Uporabnost
4

Naj kupim?

Čeprav je novi Clio na pogled sila podoben staremu, ne bi mogel biti bolj drugačen. V skoraj vseh vidikih je bistveno boljši od predhodnika, še posebej v vožnji in tehnološko. Z izjemno nekaterih ne najbolj dodelanih tehnologij skorajda nimam večjih pripomb, pa tudi cene se zdijo razumne v primerjavi s konkurenco. Menjalnik EDC je sicer zelo dober, a je vseeno škoda, da motor TCe ni na voljo tudi z ročnim menjalnikom, saj bi si zaslužil, da bi ga izbralo kar največ kupcev.

Novi Clio ponuja precej več pomoči vozniku kot jo je stari, tam še samodejnega zaviranja v sili, ki je zdaj standardno, ni bilo. Kaj šele ohranjanja avta na voznem pasu ali aktivnega prilagojevalnika hitrosti (radarskega tempomata). Zdaj je na voljo vse to in še več. Podobno kot Captur je namreč tudi tu omogočena t. i. druga stopnja avtonomnosti vozil (od petih), kar v teoriji pomeni, da vozniku na avtocesti ni treba početi skoraj ničesar. V resnici ni čisto tako, ker je sistem za ohranjanje na voznem pasu, ki vključuje tudi držanje avta na sredini pasu, nadležen. Ideja sploh ni napačna in vozil sem že modele, pri katerih se povsem dobro obnese, še posebej, kadar so kakšna zožanja in podobno, toda Renaultova implementacija, vsaj v Cliu, hoče biti preveč natančna. Ne popravlja šele takrat, ko gre vozna linija preveč proti črtam, temveč jo želi v vsakem trenutku imeti točno na sredi. Kar se odraža v tem, da vozniku volan stalno pleše v rokah, skoraj nikoli ni pri miru. To pa zelo hitro postane zoprno in šofer začne iskati tipko za izklop te funkcionalnosti. Še vedno lahko ostane klasičen »lane assist«, ki odvije nazaj, ko želi voznik čez črto, pa prej tega ni nakazal s smernikom, in to deluje v redu, nemoteče in je res lahko koristno. Aktivni tempomat je precejšen napredek v primerjavi s prejšnjimi Renaultovimi poskusi in če bodo tudi ohranjanje na sredinski črti popravili na podoben način, bo nekoč druga stopnja avtonomnosti v redu. S samodejnim menjalnikom zna tempomat sam ustaviti, denimo pred semaforjem ali v koloni, potem pa mora voznik pritisniti plin, da se spet vključi.

Če kje, je Renault prej zaostajal pri infozabavi. Sistem R-Link 2, ki ga poznamo iz Megana in Talismana bo letos postal preteklost, prav tako pa je v zgodovino odšel še starejši (a bolj enostaven) R-Link prve generacije, ki sta ga imela prejšnja Clio in Captur. Oba sistema v novih modelih francoskega proizvajalca nadomešča novi Easy Link. Lahko na manjši, 7-palčni, ali pa na večji, kar 9,3-palčni pokončni »tablici«, kakršno je imel testni avto. Ta ima povsem nov uporabniški vmesnik in nasploh nima dosti skupnega s prejšnjimi, čeprav je vsaj osnovna filozofija podobna. Namreč v tem, da je mogoče imeti naenkrat na zaslonu več »oken« oz . razdelkov, ki so lahko tudi različno veliki. Tako lahko denimo polovico zavzema navigacija, četrtino radio ali predvajalnik vsebin z drugih virov (telefona, USB-ja, …) in četrtino telefon. Možne pa so še mnoge druge variacije, od zaslonske površine, ki jo dobi vsak od teh pripomočkov, pa je tudi odvisno, kaj prikazuje. Poleg tega pa je na voljo več zaslonov, enako kot na telefonu, zato je oken lahko še precej več. Sistem pa pozna tudi profile, zato si lahko vsak uporabnik točno določenega Clia zaslone nastavi po svoje in potem vsakič zgolj izbere svoj profil. Razpostavljanje teh »oken« in njihovo umikanje bi bilo lahko izvedeno prijazneje, vendar domnevam, da bo večina to počela enkrat.

Najnovejši Renaulti imajo menda stalno povezljivost v internet, kar jim omogoča prikaz določenih informacij, spletno iskanje pri navigaciji in posodobitve Easy Linka »po zraku«. Navigacija je res kar solidna in najde marsikaj, ne pa vedno vsega. Ko sem dal iskanje najbližje bencinske črpalke je denimo na vrhu prikazala eno, oddaljeno več kot 50 km – v Avstriji. Drugič, ko je zmanjkovalo goriva in je ponudila, da poišče bencinski servis, pa je pravilno priporočila vse v bližini. Tudi vremenska »napoved« je večinoma odklanjala prikazovanje ažurnih informacij, vendar mislim, da bi se to moralo nekako urediti. Všeč mi je, da je digitalni radio DAB+ že serijski in da določene izbire sistem, denimo prav za vir radia (FM, DAB, …), napiše čez ostalo vsebino, tako da uporabniku ni treba skakati v izbirnike in nazaj ven. Zaslon je pokončen, pri sistemih Android Auto in Carplay, ki imata fiksno razmerje stranic, so tako zgornji podatki in spodnje tipke enake kot sicer pri Easy Linku, le v osrednjem delu zaslona teče Googlova ali Applova platforma. Na osrednjem zaslonu lahko svoje prikazuje še »360-stopinjska« kamera, pri čemer voznik lahko izbira enega od štiri zornih kotov.

Tokrat je tudi pred voznikom resen zaslon, stari Renaultovi enobarvni potovalni računalniki so vsaj v bolje opremljenih izvedbah preteklost. V osrednjem delu zaslona so digitalni merilniki, ob straneh pa različne druge informacije, katere, lahko voznik prilagaja po lastni izbiri. Žal pa na tem zaslonu (če nisem česa spregledal) ni mogoče prikazati zemljevida, kar omogoča večina drugih tovrstnih sistemov. Vseeno, Clio s tem »kokpitom« deluje precej bolj moderno. Enako velja za sredinsko konzolo, kjer je med drugim dokaj velik predal za odlaganje pametnega telefona, tudi s podporo za brezžično polnjenje. Spredaj sta dva priključka USB, še stare šole (USB-A, ne USB-C), kar pozdravljam, zadaj pa žal ni nobenega, kot tudi ne prezračevalnih rež na zadnji strani naslona za roke. Klavirske tipke so prav tako zdaj v modi, Clio pa je ohranil tudi še fizične gumbe za nastavljanje temperature in ostalega, s tem povezanega, v čemer ne vidim nič slabega, kot vidijo določeni drugi proizvajalci, ki to selijo na osrednji zaslon.

Tehnološki napredek, ki se je Clia nekoliko dotaknil že v prejšnji generaciji, so luči s svetečimi diodami. Zdaj je pri Renaultu vse samo še LED, kar se mi zdi prav odločitev. Sprednji žarometi so zaradi tega odlični, svetijo močno in daleč in marsikdo, ki je še navajen na halogenske, bo doživel pravo (dobesedno) razsvetljenje. Težava je zgolj v enem vidiku. Samodejno prižiganje žarometov, v osnovi so pač samo dnevne luči, pomeni tudi samodejno preklapljanje med zasenčenimi in dolgimi, ki pa ne deluje najbolje, saj pogosto ne izklaplja dolgih skozi naselja ali kadar gredo nasproti pešci in kolesarji. Običajno imajo avti dve stopnji. Samodejno prižiganje pomeni, da vklopi žaromete, ko postane pretemno za dnevne luči, naslednja stopnja – izbirna – pa je upravljanje z dolgimi namesto voznika. Renaultova odločitev, da je to združeno, ni najboljša.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Clio je torej doživel velik napredek. Ne samo, da je peti bistveno boljši in modernejši od četrtega, tudi znotraj razreda je eden boljših izdelkov. Zagotovo pa med tistimi, ki za svojo ceno ponujajo največ. Izvedba Initiale Paris, kakršno sem vozil, sicer ne, ker kupec plača vsaj tisočaka ali dva za pretežno nepotrebne slogovne dodatke. Kot običajno je najbolj smiselna izbira srednja oprema Intens, potem pa morda še kakšen dodaten nanjo, kajti nekaterih od opisanih tehnologij ta paket še ne prinaša. Bolj kočljiva je izbira motorja in menjalnika. Na bencinski strani bi takoj odpisal osnovni motor SCe 75 brez turbine in se odločal med testiranim TCe 130 ter manjšim (litrskim trivaljnikom) in šibkejšim TCe 100. Toda ta ima zgolj pet prestav, kar je škoda, zato 2700 evrov več za dodatne kilovate in sedemstopenjski EDC z vozniškega vidika ni napačna investicija. Ne vem, ali bo Renault v prihodnje pri tem motorju ponudil še ročni menjalnik, ampak do takrat naj bo pač EDC, vožnja z njim je res prijetna.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja