Renault Clio I Feel Slovenia: Veliko dobrih lastnosti, a mamljive cene ni več med njimi

Pri tokratnem testu je bilo skoraj tako, kot če bi kupil nov avto. Ves čas me je spremljal ta vonj in tako čistega, svetlečega, brez  kakršnih koli madežev, prask ali drugih sledov uporabe še nisem fotografiral. Ko sem Clia I Feel Slovenia prevzel, je namreč imel 127 km. Zgolj na hitro so se čez vikend z njim zapeljali, sicer pa sem ga dobil skoraj neposredno po tem, ko so ga raztovorili.

Clio pete generacije sicer ni tako zelo nov in lani, tik pred začetkom epidemije, sem že preizkusil najbolje opremljeno in motorizirano različico (z izjemo kasneje predstavljenega hibrida). Zdaj pa so znova uvedli tudi izvedbo I Feel Slovenia, ki je nekako logična, saj je bil ta Renaultov model v Sloveniji vedno uspešnica tudi zaradi tovarne v Novem mestu in ker se znamka na ta račun razglaša za (napol) slovensko.

Oprema I Feel Slovenia je nad nivojem Intens in je s tem na vrhu, recimo temu različic za množice, višje sta samo še R.S. Line in Initiale Paris za tiste, ki res hočejo izstopati. Sama opremljenost je pri »slovenski« izvedbi kar solidna, je pa nekatere fine pripomočke in nadgradnje, kot so aktivni tempomat, večji osrednji zaslon in brezžično polnjenje telefona še vedno treba doplačati (v paketih s še nekaterimi drugimi dodatki). Manj prepričljivi so slogovni dodatki. Kromirane letvice, sijoče črna ohišja zunanjih ogledal in črna streha v notranjosti niso kaj tako posebnega ali vpadljivega, da bi se kdo samo zaradi tega obrnil za tem avtom. Aja, pozabil sem na zeleno nalepko I Feel Slovenia na zadku. Skoraj raje bi videl, če je ne bi bilo, saj ne izboljšuje celotne estetike. Skozi leta smo že kje videli bolj prepričljive »posebne« izvedbe, predvsem vizualno. Zdi se, da je tako s Cliom nasploh. Mogoče je celo najlepši, najbolj ličen in z najboljšimi materiali v notranjosti doslej, pa se vseeno ne zdi tako zanimiv, igriv, mladosten kot je bil nekoč. Odraščanje zahteva svojo ceno (v konkretnem primeru tudi dobesedno, saj že s popusti stane okroglih 18 tisočakov).

Odrasel pa Clio nedvomno je. Postal je resen in kakovosten avto. Še vedno je v osnovi za dva odrasla in dva otroka, brez preveč prtljage, toda v vožnji ni čutiti, da je majhen. Dolge proge ne utrujajo, luknje in prepreke ga ne stresajo, ves čas je miren in zbran. Kakšne športnosti sicer ni mogoče izvabiti iz njega, tako zaradi podvozja kot zaradi dokaj skromnih 90 »konjev« v motorju z manj kot litrom prostornine. Ne trdim, da je to avto za počasne voznike, kajti nekaj živahnosti je v motorju, to vemo že iz drugih primerov, ki ga imajo vgrajenega, a vendarle je bolj primeren za umirjeno vožnjo kot za kaj drugega. O porabi raje ne bom razglabljal, ker je bil avto povsem nov, in so bile zato verjetno številke previsoke. Glede na to, da je Micra z zgolj petimi prestavami (Clio jih ima šest) zahtevala šest litrov ali manj na sto km, tudi tu ne bi pričakoval slabšega rezultata.

Tehnološka opremljenost in z njo izgled armaturne plošče je nekaj povsem drugega kot pri prejšnjih generacijah. Na sredi kraljuje velik, pokončno postavljen zaslon, pod njim »klavirske« tipke«, vzdolž proti desni prijetna linija s trojno odprtino in integriranimi zračniki, pred voznikom so prav tako digitalni merilniki, klasika se je vsaj pri tej opremi poslovila. Spodaj so še priključki USB (klasični, juhu!) in (doplačljiv) predal z brezžičnim polnjenjem telefona. Na srečo ravno še dovolj velik tudi za največje primerke telefonov. Tipke za aktivni tempomat in ostale funkcionalnosti so ali na volanu, pod zaslonom ali povsem na levi, pod zračnikom, kjer pri marsikaterem avtu najdemo vklapljanje žarometov. Ničesar okrog prestavne ročice, kamor so v Renaultu nekoč radi odlagali kakšne tipke, ki so jim bile drugje odveč (za tempomat, itd). Menjalnik je ročni pri vseh Cliih, razen hibridnem. Ročica je dvignjena podobno kot pri Capturju, vendar tista konzola ni »plavajoča«, torej pod njo ni odlagalne površine. Ta sicer običajno ni najlažje dosegljiva, a je vseeno uporabna. Pri sedežih je Renault pogosto krajšal sedalni del, da je s tem navidezno prikazal več prostora, a tokrat nisem dobil takega občutka. Zadaj prostorsko ni posebej razkošno in manjkajo tako priključki USB kot zračnik na sredini, so pa pritrdišča Isofix lepo in preprosto dostopna. Prtljažnik je nekje tam kot pri konkurenci, pogrešam pa dvojno dno.

Z voznikovega tehnološkega stališča je najboljša novica, da aktivni regulator hitrosti deluje bolje kot kdajkoli prej v Renaultih. Vozi lepo, smiselno in predvidljivo, ne paničari in večinoma ne čaka predolgo, čeprav se lahko zgodi, da je bolje vnaprej intervenirati kot se spraviti v situacijo, ko bo avto na polno zaviral in ne bo povsem nujno, da se bo izšlo. Malo manj mi je všeč držanje avta znotraj pasu, ki je še vedno lahko nadležno s svojimi konstantnimi popravki. A v splošnem je vožnja popolnoma nestresna in varna, česar za avto nižjega razreda še nekaj let nazaj ni bilo mogoče trditi.

Renaultov zdaj ne več tako zelo novi infozabavni sistem sem že večkrat pohvalil. Predstavljal je velik korak naprej v primerjavi s prejšnjim in je nasploh pregleden, uporaben in moderen. Zaslon, razdeljen na tri glavna polja, je zelo smiselna rešitev, je pa morda bolje iz te razporeditve umakniti »telefon«, če ne želite ves čas razkazovati zadnjih treh sogovornikov. Prijazne možnosti so tudi uporabniški profili, drugi od treh domačih zaslonov, ki ponuja hitre bližnjice za nastavljanje vozniških pomočnikov, in pa dejstvo, da ob uporabi platforme Android Auto ali Carplay na vrhu (zaslon je pokončen) vedno ostane vrstica z bližnjico za skok nazaj v Renaultov sistem ter uro in temperaturo. Še vedno pa ne vem, kaj na infozabavnem sistemu počne vremenska napoved. Osvežena ni nikoli, kljub temu, da imam telefon povezan, prenos podatkov sistem zaznava, vse je vključeno, toda aktualnega vremena na tistem zaslonskem pripomočku ni.  

Zaslone pred voznikom imam rad, morda bi jih za staromodne merilnike zamenjal le še v kakšnih pravih športnih avtomobilih. Na žalost pa ima Cliov ves čas črno ozadje, kot bi na telefonu ali računalniku nastavil temno temo, nisem našel načina, da bi ga spremenil na svetlo. Tako se nanj ob močnem soncu dokaj slabo vidi. Za razliko od nekaterih ali večine drugih ta zaslon nima različnih pogledov oz. jih na nek način ima, ampak so to v bistvu tri polja, osrednje in dve stranski, znotraj katerih je mogoče prilagajati, kaj se prikazuje. Polje z navigacijo oz. zemljevidom je mogoče razširiti in sta potem stranski manjši. To prilagajanje ni najbolj intuitivno niti logično. Pohvalna lastnost vseh Cliov pete generacije so žarometi v tehnologiji LED, drugi nivo opreme doda še dnevne luči LED in oprema I Feel Slovenia še meglenke in notranjo osvetlitev s svetečimi diodami. Žarometi niso matrični, a nič hudega, svetijo dobro in verjetno ne bo nikoli treba menjati žarnice.

Clio ni bil še nikoli tako blizu izpolnitvi izvirne obljube iz reklamnega slogana, da ima vse, kar imajo veliki. Pa vseeno ne bi mogel trditi, da je jasna in nedvoumna izbira. Kljub nespornim kvalitetam je zgolj eden od mnogih. Najmanj enako trdne adute imata nova Toyota Yaris in Hyundai i20, ki je tudi precej bolj izstopajoč. Za vozniške užitke je še vedno najboljša izbira Ford Fiesta, najbolj dovršen avto v tem razredu slejkoprej ostaja Volkswagen Polo, v slogu in tehnološki ekstravaganci pa je trenutno nenadkradljiv Peugeot 208. Clio je vsestransko dober in v izvedbi I Feel Slovenia opremljen, kot se spodobi, šla pa je njegova cenovna prednost – večji in uporabnejši Captur ni tako zelo daleč – in s približevanjem vrhu razreda tudi nekaj značaja. Morda je to več kot dovolj, da vas prepriča, morda pa je kateri od konkurentov bolj zanimiv.