Renault Austral blagi hibrid 160: Nič premalo, nič preveč

V zadnjem času opisujemo obilo izdelkov, ki jim težko najdemo kakšne večjo zamero, a tudi vrlino, zaradi katere bi zelo izstopali. Pri Australu je podobno, toda za razliko od mnogih drugih podobnih (ne zgolj avtomobilov) bi ga med kupovanjem dejansko imeli v ožjem izboru. Zelo verjetno prav s tokrat preizkušeno motorizacijo.

Na predstavitvi pred dobrim letom smo vozili klasičnega hibrida, ki je takrat zapustil kar dober vtis, toda nekatera »obnašanja« bi morali preveriti na daljšem preizkusu, za kar pa ni bilo priložnosti, saj smo tokrat vozili »blagega« hibrida, kar je pravzaprav bolj zveneče ime za običajen bencinski pogon z dodatkom komaj opaznega elektromotorja (ki deluje s pomočjo majhne baterije). Kombinacija obstaja tudi v nekoliko šibkejši izvedbi, ki pa bi se ji izognil. Navsezadnje je prednost tega modela prek kakšnih konkurentom ravno v tem v nekoliko večji moči motorja. Še ta se komajda izkaže kot razburljiva, a je vsaj v vseh pogledih zadostna za solidno hitro premikanje. Kljub hibridni pomoči je med pospeševanji motor nekoliko len, tudi občasno glasen, toda sape mu ne zmanjka, in poraba je na koncu solidna z manj kot sedmimi litri in pol na sto km, a se najdejo tudi bolj varčni konkurenti. Samodejni menjalnik je za CVT lepo uglašen in le redko glasnejši, kot bi bilo treba. Ne mara preveč športne vožnje, ne glede na izbrani vozni način, med sproščeno pa deluje zelo lepo, komaj je opaziti njegovo spreminjanje razmerja.

Trdim, da je Renaultu tokrat uspelo oblikovati precej bolj skladen in všečen avto od nekoliko na silo sestavljenega Kadjarja, ki ga je nadomestil. Morda na koga njegove možate obline ali dokaj zadržane linije ne bodo napravile prevelikega vtisa, toda težko je zanikati opazno pojavo in moderen dizajn. Tudi znotraj je okolje prijazno, materiali zelo dobri, seveda pa je marsikaj povzeto po že videnem v električnem Meganu. V vsem opisanem, pa tudi v večini ostalih vidikov Austral predstavlja velik korak, kaj korak, pravi skok glede na predhodnika.

Tehnologijo pretežno poznamo. Dvojni zaslon v obliki črke L, združen v oblikovno celoto, je zaradi Googlovega operacijskega sistema, ki so mu sicer dodali nekaj preobleke, precej bolj odziven in tudi minimalističen od prejšnjega. Všeč mi je navigacija, ker je že Googlova, ni potrebe po uporabi sistema Android Auto. Tudi nekatere aplikacije za pretočne storitve se da naložiti, toda v praksi je glasbo in podkaste še vedno najlažje pretakati ali po bluetoothu ali čez prej omenjeno »preslikavo« telefona (in seveda tudi Carplay, če imati iPhone), kajti zanesljive podatkovne povezave za tiste aplikacije se ne da vzpostaviti (vsaj meni ni uspelo). Osredni zaslon se mi zdi preslabo izkoriščen, kajti v vsakem primeru ga približno tri četrtine zavzema ali zemljevid ali kaj drugega, razdelitev na tri »aplikacije« pomeni zgolj majhni »okni« za preostali dve na dnu zaslona. In tudi način, kako določiti, kateri sta, ni najbolj očiten. Zgoraj so sicer vedno na voljo bližnjice za vse pomembne kategorije (večpredstavnost, telefon, itd), spodaj pa prikaz nastavitev klimatizacije, kar je edino pravilno. Za slednjo so na voljo fizične tipke pod zaslonom, kar je prav tako pohvalno. Ne sicer za celoten nabor nastavitev, nekatere je kljub vsemu treba urejati na zaslonu. Spodaj sta v predalu, ki vsebuje odložišči za pijačo, priključka USB-C, medtem ko je podstavek za brezžično polnjenje telefona premičen na osrednji konzoli z zanimivim, zajetnim držalom za roko (pod njim je precej odlagalnega prostora), ki pa ne opravlja tudi funkcije izbirnika smeri vožnje (»ročice menjalnika«). Ta je znova ob volanu, kjer se gnete s še dvema drugima, kar je nekoliko nepotrebno. Tista površina za odlaganje telefona je sicer priročna, lahko pa mobilnik postopno nekoliko zdrsi stran od idealne postavitve. In prostora je za enega samega.

Podobno kot osrednji je tudi voznikov zaslon premalo izkoriščen. Res ne vidim veliko dodane vrednosti, da več kot polovici površine gledam risbo avtomobila, ki ne pove ničesar, ob strani in zgoraj pa nekaj, a še zdaleč ne vse podatke, ki bi si jih želel. Asistenčni sistemi so pri tej znamki prav tako močno napredovali. Držanje znotraj voznega pasu je zdaj lahko dejansko v pomoč, vsaj na avtocesti, ne zgolj prisotno kot nadležno opominjanje, aktivni regulator hitrosti (žal ni del serijske opreme pri nivoju Techno) pa tudi lepo sledi prometu, reagira dovolj hitro, le včasih se po nepotrebnem ustraši vozil, ki zavirajo na sosednjem pasu, kar pa je klasična težava. Nisem bil navdušen nad samodejnim delovanjem brisalcev, še posebej v rahlem dežju, ko se pogosto odločajo za predolg interval, nakar v določenem trenutku, brez pravega razloga, podivjajo.  

Kot nakazuje že pojava, se Austral pelje odločno in suvereno. Nič ga ne zmoti, nobenega ovira, luknja, slaba podlaga. Ves čas je trdno na tleh in v svoji smeri, pri tem pa je dokaj udoben, tako v smislu mehkobe kot v smislu stresanja podvozja zaradi neravnin na cesti. Hitra vožnja skozi ovinke ga spravi v rahlo nelagoden položaj, a sem že prej omenjal, da tudi pogonski sklop ne mara tovrstnega početja voznika.

Običajno ne želim pretirano predalčkati, vendar navsezadnje to počnejo tudi proizvajalci oz. uvozniki, ko pojasnjujejo, katere ciljne skupine kupcev nagovarjajo s posameznim modelov. Poleg družin z dvema ali tremi otroci (tiste z enim otrokom gredo zlahka na precej cenejšega Capturja, razen seveda, če si želijo in lahko privoščijo vse razred višje umeščeno in naprednejše vozilo) v njem vidim starejše pare ali gospode, morda tudi uslužbence kakega podjetja, ki je ta model izbralo v svojo floto, dasiravno bo v tem primeru zelo verjetno imel pravi hibridni pogon. Spredaj se bodo verjetno vsi zelo dobro počutili, ker je prostora res dovolj tudi višje in širše ljudi, tudi sedeži nudijo dobro kombinacijo udobja in čvrstosti, s sicer kar poudarjeno stransko oporo na sedalnem delu v slogu igričarskih stolov iz sveta računalništva, kar bo mogoče koga zmotilo. Zadaj se prav tako sedi razmeroma razkošno, tudi če se peljejo trije. Priključka za polnilne kable sta sicer, kot običajno, dva. V prtljažnik gre marsikaj, ima dvojno dno, ni pa povsem brez nakladalnega roba. Lepo je, da so izkoristili tudi prostor ob straneh povsem na koncu, kamor je mogoče postaviti kakšno manjšo stvar, da se ne vozi po celotnem prtljažniku. Kot dodatna oprema je na voljo še pomična zadnja klop, ki prostornino poveča za največ 75 l. Škoda, da ni kakšne luknje za prevažanje daljših predmetov.

Morda me je Austral v prvo nekoliko bolj navdušil kot zdaj na daljšem testu. Nima nečesa takega, kar bi me zares vznemirilo, mi dalo impulz, da bi imel ravno tega izmed vse množice srednje velikih SUV-jev, toda po drugi strani tudi ni niti ene lastnosti, pomembne ali drobne, ki bi me odvrnila od dotičnega modela. Zato ga tudi zlahka priporočim kot izdelek. Cenovno ni postavljen najnižje, a tudi ne najvišje, še najbolj me moti, da je treba k srednji opremi Techno še marsikaj dodati, preden so še želje v celoti izpolnjene.

Cenik