Realnost športa kot doplačljive televizijske opcije
Matjaž Ropret 13. avgusta 2022 ob 06:42

Malodane javna pogajanja med podjetjem United Media (UM), izdajateljem športnih programov Sportklub, in telekomunikacijskimi operaterji so v zakulisju obudila možnost, ki je v zahodni Evropi povsem vsakdanja, bolj proti vzhodu in jugu pa se še vedno zdi skoraj nezaslišana – dodatno plačevanje za ogled športnih dogodkov.

Sama pobuda United Medie, prva resna po več kot dveh letih, odkar so trije od štirih velikih operaterjev iz svojih programskih shem umaknili Sportklub, ni štartala najbolj ugodno. Izdajatelj omenjenih programov je kmalu »ugotovil«, da s prvotno ponudbo ni bilo vse v redu, a tudi pri drugi je bilo kar precej nejasnosti glede tega, ali osnovna cena vključuje ogled za nazaj ali ne. V določenem trenutku je najmanj en operater po naših informacijah celo dobil sporočilo, da te funkcionalnosti izdajatelj sploh ne more zagotavljati, kmalu zatem pa, da je vključena v ponudbo. Od tu naprej upamo, da bodo stekli konkretni pogovori in da bodo dali oprijemljive rezultate. Nam je pa več virov omenilo možnost, da bi operaterji te programe ponudili kot dodatno opcijo, namesto da bi jih vključili v obstoječe programske sheme.

Tokrat imamo sicer redko priložnost, da lahko neposredno vidimo, kakšna je ekonomika tovrstnih vsebin. UM za paket 11 programov Sportklub v standardni in visoki razločljivosti, vključno s pravicami za ogled z zamikom (tako zatrjuje), zahteva po evro in pol na naročnika. To je cena brez DDV, s prištetim davkom znaša 1,83 evra. Če bi operaterji želeli programe vključiti še v svoje aplikacije in naročnikom omogočiti ogled na več napravah naenkrat, se cena povzpne na dva evra oz. 2,44 evra z DDV. Ključno pri razumevanju vsega skupaj je dejstvo, da gre za ceno »na vse naročnike.« Operater bi izdajatelju plačeval po 1,83 ali 2,44 evra na vsakega od naročnikov. Če seveda vzamemo omenjene številke, ni nujno, da bodo končne ob morebitnem dogovoru enake. Če je naročnikov (hipotetično) sto tisoč, bi to pomenilo (spet čez palec) 150 ali 200 tisoč evrov na mesec, ostalo predstavlja prispevek državi. Za operaterjeve cene, ki jih plačujemo naročniki, to verjetno pomeni podražitev, znova čez palec, za najmanj dva, a lahko tudi za tri ali štiri evre.

Zelo podobno je pri programih ostalih izdajateljev. Nekateri (pomembni) po naših informacijah za svoje pakete zahtevajo in dejansko dobivajo še več, denimo skupina Discovery, ki med drugim trži tudi Eurosport, in Pro plus s Pop TV in ostalimi programi z dobro gledanostjo, drugi so seveda cenejši. Določeni, tudi omenjeni, imajo še zahteve glede uvrščanja v osnovne programske sheme ali glede plačevanja celotnega paketa, poanta pa je pri večini v tem, da dobijo denar na skupno »maso« potencialnih gledalcev, ne da bi dejansko plačevali zgolj tisti, ki gledajo. Podobno kot pri kakšnem zdravstvenem zavarovanju tako en del naročnikov »subvencionira« drugega.

Tak način prodajanja vsebin po eni strani omogoča širšo dostopnost dragih vsebin, a po drugi pretežno onemogoča prosto izbiranje programov, ki bi se ga marsikateri naročnik želel, saj paketno ponujanje in plačevanje vseh uporabnikov v bistvu (zelo) znižuje ceno vsakemu posamezniku. Izdajatelji dobro vedo, koliko imajo operaterji naročnikov, in svoje cene prilagodijo tem podatkom. Kajti poslovni modeli so izračunani zelo natančno, pravice za športne prenose pa so med najdražjimi, tudi za Slovenijo govorimo o milijonskih vsotah, in tudi sama produkcija prenosov ni poceni. Zato bi bile cene, če bi operaterji omogočili plačevanje zgolj tistim, ki dejansko gledajo, bistveno višje. Predpostavimo, da bi se za shemo s športnimi programi ali dodatno opcijo odločilo 20 odstotkov naročnikov, kar je mogoče optimistična, lahko pa tudi pesimistična ocena. Pri našem namišljenem operaterju bi to pomenilo 20 tisoč plačnikov. V tem primeru bi morala biti cena približno petkrat višja, da bi prihodki izpolnili pričakovanja izdajatelja. Končna cena je seveda vedno odvisna od različnih dejavnikov, tudi od tega, kar ponudnik pričakuje, da posamezen trg prenese oz. kje je tista točka, pri kateri se ljudje še odločajo za naročnino in pri kateri se še da dobro zaslužiti. Spomnimo se, da so pred leti poskusili s samostojnim športnim paketom za 15 evrov na mesec, a ga po le nekaj tednih, še preden je zares zaživel, ukinili. Zdaj Telemach ponuja predplačniški EON, ki za 15 evrov nudi trimesečno spremljanje televizijskih programov, ne zgolj športnih, prek istoimenske aplikacije.

Od tokratnega razpleta pogovorov z operaterji bi bilo lahko odvisno, ali bo tudi v Sloveniji skupek športnih programov na voljo posebej, ne kot del programskih shem v naročnin. Za serije in filme to že dolgo obstaja, brez doplačila je mogoče gledati pretežno starejše vsebine. Ničesar ne napovedujem ali celo poročam, vendar ne bo prav nič presenetljivo, če bodo programi s prenosi najpomembnejših tekem sčasoma doplačljivi ne glede na naročniški paket.   

Naslovna fotografija: DepositPhotos

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.