Realme GT: Po vzoru superšportnih avtomobilov
Matjaž Ropret 4. avgusta 2021 ob 12:30

Nedolgo po prvem je zdaj tu že drugi telefon z (večinoma) vrhunskimi specifikacijami za 600 evrov. To postaja nekakšna nova niša povzpetniških kitajskih znamk in že drugič smo, če pri materialih ohišja in fotoaparatu malce zamižimo na eno oko, navdušeni nad videnim. Realme GT je, v različici z rumenim usnjenim hrbtiščem, izjemno prijeten na pogled in otip ter za uporabo.

Prvi podoben mobilnik, ki nekako prevzema mantro Oneplusa o »ubijalcih paradnih modelov«, je bil Xiaomi Mi 11i. Realmejev izzivalec ima večinoma podobne poudarke, v določenih pogledih pa je malo drugačen. A cena za pomnilniško različico 12/256 GB je enaka – 599 € v prosti prodaji. Pri Telemachu, ki ga za zdaj ponuja od operaterjev, pa trenutno z dvoletno vezavo na najvišji paket stane slabih 20 evrov na mesec. Za to ceno kupec poleg veliko delovnega in shranjevalnega pomnilnika med drugim dobi najzmogljivejši procesor v Androidnem svetu – Qualcommov Snapdragon 888 -, 6,43-palčni zaslon OLED s 120-herčnim osveževanjem in super hitro polnjenje (65 W).

Toda, začeti je treba z zunanjostjo, ker ta zares izstopa. V dobrem smislu, kajti telefon je drugačen, ponaša se s posrečenim dizajnom (hrbtišča), uporabo finega materiala in dobrim občutkom v roki. Slednje izhaja tako iz velikosti, saj je telefon ravno toliko manjši od omenjenega konkurenta, da se pozna, kot tudi iz materiala. Testirana različica je namreč imela zadaj »vegansko« rumeno usnje, ki ga prekinja steklen pas od fotografske izbokline navzdol. Usnje mu daje tisto posebno noto. Poleg tega, da je prijetno in privlači poglede, tudi deluje dovolj trpežno in na njem se ne poznajo prstni odtisi. Celo skozi priloženi prozorni ovitek, ki ga je zelo težko natikati in snemati, telefon izgleda v redu, čeprav rumena ni več živa, temveč precej potemni. Videz bi zlahka asociiral s kakšno znamko superšportnih avtomobilov, a očitno niso imeli proračuna za kakšno tako povezavo. Ohišje telefona je sicer plastično, stranske tipke nekoliko mehkejše in robovi okrog zaslona večji, kot bi si želel, toda celoten vtis je zelo dober. Mi 11i deluje bolj trdno in konkretno, a GT 5G ima svoj čar, predvsem pa je žepom prijaznejši.

Osrednja vaba je torej procesor, enak, kakršen poganja tudi večino telefonov z višjega cenovnega razreda. 600 evrov danes še pade v srednji razred, kjer običajno srečujemo Snapdragone 7xx ali lanske iz serije 8xx, mogoče kakšnega od Mediatekov. Omenjeni čip zares poskrbi, da je telefon izjemno odziven, da ni nikakršnega nepotrebnega čakanja in da se vse nalaga hitro. Seveda tudi igre zlahka tečejo pri najvišjih podrobnostih grafike, ne bi pa GT-ja označil za igričarski telefon. Med igranjem se namreč precej segreva. Ne da bi bilo to kakorkoli nevarno, ni pa najbolj prijetno. V vsakem primeru je zaloge zmogljivosti dovolj za kar nekaj let in najbrž vsaj toliko nadgradenj Androida na naslednje izdaje, kolikor jih bo telefon sploh deležen. Testni telefon je imel 8 GB delovnega pomnilnika (ob 128 GB shrambe), z eno od posodobitev programske opreme pa je prišla še dodatna možnost »razširitve pomnilnika,« pri čemer telefon izkorišča prostor, sicer namenjen shranjevanju, za pomnilnik. Težko bi rekel, da sem pogrešal tiste dodatne štiri gigabajte, a vseeno, zaradi cenovne politike, priporočam 12/256 GB. Ponekod v tujini so bile na začetku prodaje tega modela posebne cene, s čimer je bila različica 8/128 GB res poceni glede na zmogljivosti, okrog 450 evrov. Pri nas se jo najde za 529 evrov, zato nakup ni zares smiseln.

Zaslon je malce manjši kot pri večini ostalih vrhunskih telefonih, kar pa me ne moti. Že res, da je za uživanje v vsebinah večje boljše, toda to se potem pozna na velikosti, masi in predvsem priročnosti.  Predvsem pa je ta OLED skoraj enako lep kot tisti najdražji. Ne povsem, a ni daleč. Predvsem v živahnosti barv in najvišji svetilnosti je nekaj razlike, a če rečem, da me je še najbolj motilo samodejno prilagajanje svetilnosti – telefon je v temni sobi prevečkrat skoraj povsem zatemnil zaslon -, je verjetno jasno, da sem bil s prikazom zelo zadovoljen. Tudi (fiksno) 120-herčno osveževanje seveda prispeva k užitku pri uporabi tega telefona. Mogoče je sicer nastaviti tudi prilagodljivo osveževanje, kjer telefon samodejno izbira med 60 in 120 Hz, kar se obnese precej dobro tako glede gladkega pomikanja vsebine kot glede trajanja baterije.

V zaslonu je čitalnik prstnih odtisov, ki je eden najhitrejših in najbolj zanesljivih zadnje čase. Ne vem, ali je Realme namenoma znižal natančnost in s tem morebiti varnost, toda telefon se je res odklepal bliskovito, kot nekoč s tipali na hrbtišču, in se ne spomnim, da bi med testiranjem sploh kdaj zatajil. Prepoznave obraza zaradi tega sploh nisem uporabljal. Če uporabnik zadane lokacije tipala, ni treba najprej »zbujati« zaslona, odklepanje je instantno. Ker je konkurent skoraj v celoti prešel na stereo zvočnike, tega niti Realme vsaj pri modelu za 500 oz. 600 evrov ni več mogel izpustiti. Pri pol cenejšem modelu 8 Pro si je to še privoščil, tu pa na srečo tudi zgornji zvočnik predvaja svoj kanal pri videu ali glasbi. Kakovost je nekje v sredini, a dovolj dobra in stereo je pač stereo, veliko bolje kot mono. Vgradili so še klasičen izhod za slušalke, kar je tudi nenavadno za dražji telefon.  

Realme GT 5G
  • Oblika in izdelava
  • Zaslon
  • Fotoaparat
  • Delovanje
  • Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
  • Cena
3.9

Naj kupim?

Kdor išče zmogljiv telefon z večino danes pomembnih lastnosti (kot običajno manjkata brezžično polnjenje in vodoodpornost) in ni prezahteven glede kakovosti fotografij in videa, naj ta telefon uvrsti v ožji izbor. Še posebej izvedba z »usnjem« je res posebna.

Pri fotografskih objektivih, ki so sicer trije, vsaj na papirju ni kakšnega presežka. Glavni ima 64-milijonsko tipalo, kar se v 108-milijonski eri sliši nezanimivo. Prav tako 8-milijonsko tipalo za ultra široki kot, makro z dvema milijonoma pik pa je zraven zgolj in izključno za število. Kakovost z glavnega tipala tudi v praksi malo zaostaja za tistim, kar ponuja konkurenčni Xiaomi, a je vseeno še sprejemljiva. Želel bi si malo boljše dinamike in malo večje konsistentnosti glede reprodukcije barv, še posebej pri načinu AI je ta zelo nepredvidljiva in z zelo pretiranim poudarjanjem zelene, zato bi sam imel vse skupaj izklopljeno, toda v splošnem so posnetki z glavnega objektiva v redu. Tudi ponoči so uporabni, čeravno tako kot podnevi ne na nivoju najboljših. Aplikacija malo zavajajoče ponuja možnost 2- in 5-kratne povečave, ki je povsem digitalna, saj teleobjektiva ni, prav tako ne zuma brez izgube z uporabo presežnik pik na tipalu – fotografije so namreč privzeto 16-milijonske, možno pa je fotografirati tudi v 64-milijonski ločljivosti, vendar s še malce slabšo dinamiko. Kljub temu so fotografije z dvakratno povečavo še povsem solidno. Pri petkratni pa vse skupaj postane pastelno in temu načinu bi se vsekakor izogibal.

Ultraširoki posnetki so kar konkretno slabši od tega, kar zmore glavni objektiv. Veliko večja je možnost za presvetlitve, na robovih je vse skupaj precej neostro, tudi popačenja je več kot pri nekaterih tekmecih. Za objavo na družabnih omrežjih in striktno za spomine je kakovost zadovoljiva, za kaj drugega težje. Video prav tako malo zaostaja za najbližjim konkurentom, tudi za Asusovim Zenfone 8, ki ni dosti dražji. Predvsem bi si želel nekaj več detajlov. Slika 4K je zelo solidna, a nekoliko »mehka«. Tudi umirjanje je malce nad povprečnim, dražji to vsekakor opravijo lepše, predvsem z manjšo izgubo kakovosti. Njen padec je pri zumiranju med snemanjem še bolj opazen kot pri fotografiranju, zato se je bolje držati osnovne, optične goriščnice. Zvok telefon zajema dobro, snemanja v 8K pa ne omogoča, česar mu ne štejem za slabost.

Na škatli se bohoti oznaka 5G, ki pa za zdaj v Sloveniji ne pomaga kaj prida. Telemach, ki sicer prodaja ta model, ga še ni uvrstil med podprte za svoje omrežje pete generacije. Morda se poveže v Telekomovega, a tega žela nisem mogel preizkusiti.

Pri bateriji resda bolj kot njeno trajanje navdušuje izredno hitro polnjenje, saj priloženi napajalnik poskrbi, da se vse skupaj konča v približno pol ure, lahko še precej hitreje, če ne priklopiš popolnoma izpraznjenega telefona. Navado jih imam odklapljati pri približno 90-odstotni napolnjenosti, a pri GT-ju se mi je običajno dogajalo, da sem bil preprosto prepozen, in je bil že na stotih odstotkih. Zaloga je sicer kar solidna, tako dan in pol resne uporabe nikakor ni izključen, celotna dva dni avtonomije pa je že rahlo težko doseči. Brezžičnega polnjenja ni, Realme se pač osredotoča na čim hitrejše žično.

Programska oprema Realme UI 2.0 temelji na Androidu 11. Vmesnik je zdaj med bolj prijaznimi androidnimi preoblekami, razen nekaterih nepotrebnih prednaloženih aplikacij nima veliko odvečnega in dizajn je dokaj prečiščen. Zelo lep je vedno vključen zaslon, vmesnik za menjavo aplikacij je klasičen, za razliko od Xiaomija, prav tako je lahko dostopno izbiranje zvočnega izhoda, česar konkurent ne pozna, dvojni trepljaj deluje za vklapljanje in izklapljanje zaslona, mogoče si je nastaviti Oneplusovsko risanje po izključenem zaslonu za zaganjanje določenih funkcij (fotoaparata, svetilke, itd), Zanimiva je funkcionalnost izkoriščanja dveh brezžičnih omrežij (Wi-Fi) naenkrat. Nekaj pa je tudi zamer. Temna tema je bolj siva kot črna, nastavitve so nekoliko kičaste, ni bližnjice za vstop v fotoaparat z eno od tipk. V splošnem je telefon prijetno uporabljati.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Realme je že lani z modelom X50 Pro 5G izdelal podoben telefon, kjer so bile v ospredju kaj največje zmogljivosti. Že tisti je bil zelo prijeten za uporabo, glede na ceno pa je imel preveč povprečen fotoaparat. Letošnji GT 5G je cenejši, lažji in z unikatnim usnjenim hrbtiščem, ima še nekoliko lepši zaslon in seveda zmogljivejši procesor. Fotografska in video kakovost je rahlo boljša, res pa je, da tokrat teleobjektiv. Skozi besedilo omenjena konkurenta sta v tem pogledu spredaj, ima pa Realme prednost v hitrem polnjenju in pri velikosti je ravno nekje na sredi, cenovno pa zelo konkurenčen, zato si po našem mnenju zasluži pozornost.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja