Razer Blade Stealth: Kače v naročju za nasmeh na licih
Matjaž Ropret 25. maja 2018 ob 19:33

Prav veliko raznolikosti na slovenskem trgu prenosnih računalnikov na žalost ni. Kraljujeta Lenovo in HP, predvsem v nižjih cenovnih razredih sta resna konkurenta še Asus in Acer, tu in tam se pojavi kakšen Dell, zelo poredko Microsoft ali Huawei. Od igričarskih znamk je najbolj prisoten MSI, modeli proizvajalcev Gigabyte in Razer pa so pravi eksoti. Toda to je škoda, saj prav slednji trije v zadnjem času izdelujejo morda najbolj zanimive stvari. Razer ima poleg igričarskih modelov v ponudbi še prenosnik, ki bi lahko zanimal širši krog kupcev.

Blade Stealth sodi v skupino ultraprenosnih računalnikov, ki pa se je tudi že zelo razširila in diverzificirala. Precej oblik in izpeljank ponujajo proizvajalci, pri vseh pa je cilj enak ali vsaj podoben. Izdelati prenosnik, ki bo hkrati majhen, tanek in lahek, obenem pa bo še vedno dovolj zmogljiv in bo zdržal celoten delovni dan z baterije. Te zahteve si malo nasprotujejo, vseeno pa večina tovrstnih računalnikov ponuja sprejemljiv kompromis med vsem tem, so verjetno najbolj smiselna skupina izdelkov za vse uporabnike, ki računalnik stalno ali vsaj pogosto prenašajo naokrog. Ostali so seveda na boljšem s čim večjim in zmogljivejšim, kar pa je tudi težje, s krajšo avtonomijo in dostikrat manj privlačno za oči.

Oblik ultraprenosnikov je torej precej. Imamo klasične, med njimi nekateri premorejo tudi zaslon na dotik, vrtljive, pa take, ki so v osnovi tablice in še kaj bi se našlo. Tipični predstavniki so Dell XPS 13, HP Spectre ali Spectre x360, Lenovo Thinkpad X1 in pa Yoga 920, Asus Zenbook 3 in Zenbook Flip 14, Microsoftovi Surface Pro, Surface Laptop in Surface Book 13, še kakšnega nisem omenil, pred nekaj leti pa se jim je priključil tudi Razer s modelom Blade Stealth. Ameriško podjetje je bilo prej znano pretežno po igričarski periferiji (miške, slušalke, …), nato je zaplulo še v svet prenosnikov, tako za igričarje kot za bolj splošno javnost, saj njihov najmanjši model v resnici ni namenjen igranju. Vsaj ne brez dodatne, zunanje grafične kartice. Na začetku je Blade Stealth mamil z zaslonom 4K, ki pa je bil precej majhen, diagonala je bila 12,5 palcev. Lani so nato povečali ekran na bolj standardno diagonalo 13,3 palcev, pri čemer je velikost računalnika ostala enaka, nato so kmalu zatem zadevo osvežili še s procesorji osme generacije Intel Core. Zanimivo pa je, da so z večanjem zaslona znižali njegovo ločljivost, na QHD+ (3200 x 1800). Edina procesorska možnost z novo generacijo je štirijedrni i7-8550U. Prenosnik se sicer dobi tudi še i7-7500U, ampak ta nakup kljub nižji ceni odsvetujem, ker je to še dvojedrni procesor. Prav tako je standardnih 16 GB pomnilnika (DDR3 pri 2133 MHz), medtem ko se je mogoče odločiti za 256 GB, 512 GB ali 1 TB diska SSD. Cenovni skok med prvima dvema je dvesto, med drugim in tretjim pa kar tristo evrov. Preizkušal sem vmesno izvedbo, torej so specifikacije i7/16/512. In s to zadnjo generacijo je mogoče Blade Stealth kupiti še v temnosivi (Gunmetal), ampak samo s 512 GB diska. Prav tak je testni. Razlika v primerjavi s črno pa je v tem, da kačji Razerjev logotip na zunanji strani ne sveti (je zgolj vgraviran in zares viden samo takrat, ko nanj pada svetloba) in da je osvetlitev tipkovnica bela, ne za to znamko običajna »Chroma« s prilagodljivimi 16 milijoni odtenkov. Poglejmo si torej to reč malo bolj podrobno.

Zaprt niti ne, ker je srednji del z znakom malo neobičajno ugreznjen, odprt pa zagotovo malo spominja na Macbook Pro (15). Na vsaki strani tipkovnice je zvočniški pas, nad tipkovnico okrogla tipka za vklop in izklop, spodaj povsem od rahlo posnetega roba do tipk sledilna ploščica. Med držalom pokrova (zaslona) in spodnjim delom prenosnika je vsaj pol cm špranje, več kot pri kakšnem drugem prenosniku, najbrž zaradi hlajenja. Nasploh je tipkovnica precej stisnjena, pri Yogah je denimo bistveno višja. Računalnik pa deluje malo bolj oglato, čeprav so robovi v bistvu zaobljeni, mogoče zato, ker je precej manj kljunast od marsikaterega tekmeca. Robov okrog zaslona, ki se odpre lepo daleč nazaj, je nekaj, več kot zdaj narekuje trend. Izdelava se zdi na nivoju, aluminijasto ohišje je trdno, daje vtis konkretnosti. Odpiranje in zapiranje pokrova je izjemno mehko. Na spodnji strani sta čez skoraj celo širino gumirana podstavna pasova, ne zgolj v vsakem kotu po ena nogica. Zaradi njune različne višine je prenosnik na mizi pod rahlim kotom, odvajanje toplega zraka pa tudi ni najslabše. Barva je vsekakor zanimiva, nekje med temno sivo in rahlim vijoličnim pridihom. Vendar ne tako močnim kot pri Asusih in tudi brez vzorca v samem materialu. Vsekakor Blade Stealth daje občutek dragega prenosnika in kakšnih čričkov zaradi površne izdelave še nisem opazil. Masa je z 1,35 kg že bolj na zgornji meji, vseeno pa še sprejemljiva za ta razred.

Zasnova je torej klasična, le da zaslon podpira interakcijo z dotiki. Prvič sem imel na testu tako kombinacijo in nisem prav zares pogrešal obračanja, ker to možnost tudi pri Yogah bolj redko uporabljam. Mogoče za branje kakšnega daljšega besedila, da si približam zaslon, pa mi računalnik še vedno sedi v naročju. Dokler se odpre dovolj daleč nazaj, se mi zdi v redu. Predvsem pa je ekran čudovit. Svetel, jasen, barvit, kontrasten. Če bi mu lahko kaj zameril, so to odbleski, a znotraj tudi ti ne motijo. Zunaj na soncu pa nisem delal. Besedilo je res čisto in fotografije zaradi visoke ločljivosti izpadejo naravnost fenomenalno, kot bi gledal plakate. Zaslon je sicer Sharpov IGZO (ta kratica predstavlja indijev galijev cinkov oksid, v primerjavi z običajnimi LCD-ji je dodan indij), ta tehnologija lahko izboljša določene lastnosti zaslona, predvsem ločljivost. Svetilnost je dovolj visoka, da je skoraj nikoli ni treba imeti na stotih odstotkih, večino časa sem ga lahko imel nastavljenega na približno dveh tretjinah ali še manjši svetlosti.

Glede na specifikacije bi pričakoval hitro mašino in tako se računalnik tudi izkaže. Nedavno sem preizkušal Yogo 920 s podobno konfiguracijo in med sistemoma je kar nekaj vzporednic. Osma generacija Intelovih jeder je res prinesla razliko. Vsaj pri procesorjih z oznako U, namenjenih klasičnim in lahkim prenosnikom. Ti so zdaj s štirimi jedri in še naprej 15-vatno porabo (proizvajalec se lahko odloči tudi za bolj potraten režim, a se večina ne) že precej blizu zmogljivostim 45-vatnih procesorjev sedme generacije z oznako HQ. V primerjavi z i7-7500U pa je 8550U vsaj polovico, lahko tudi za dve tretjini hitrejši. Ob tem pa je med običajnim delovanjem, ko sistem ne obdeluje ničesar zahtevnejšega, segrevanja očitno minimalno. Zato se ventilatorja vrtita še redkeje kot že pri omenjenem Lenovu. Tako je sistem popolnoma tih, skoraj povsem hladen in tudi energijsko varčen (motorčka ventilatorjev kajpada porabljata nekaj energije). Zdi se, da je Razerjeva toplotna zasnova dokaj dobra. Pod obremenitvami se ventilatorja, jasno, zaženeta, vendar se kar hitro tudi izključita ali vsaj zmanjšata intenzivnost, in nikoli nista nadležno glasna.

Tak Blade Stealth brez večjih težav melje tudi video 4K v kakšnem od programov za montažo ali fotografije v notorično zahtevnem (a izvrstnem) Affinity Photo. Na zelo dolge proge še vedno ne gre, po nekaj minutah se začne omejevanje frekvence, ker bi se sicer sistem pregrel. Namizni procesorji še vedno zmorejo več, vendar se njihove prednosti kažejo vse redkeje in s takim PC-jem, kot je bil testni Razer, je hitrosti za vsakdanje delo in zabavo na pretek. Komur pa se zdi, da vseeno ne bi čakal nekaj deset minut za zapisovanje daljšega videa 4K ali bi rad odigral kakšno misijo v Fortnite z lepo sliko, pa si lahko omisli zunanje ohišje za grafično kartico, vanj vstavi enega od Geforceov ali Radeonov, in bo povsem preskrbljen. Samo investicija ni majhna, kajti ohišje za eGPU stane od tristo do petsto evrov, približno toliko pa tudi kartica – njihove cene rudarji kriptovalut zvišujejo v nebo. Dobra stran pri tem je, da Razer sam ponuja tovrstna ohišja (Core V2 in najnovejši Core X), in tako njegovi prenosniki podpirajo štiri »steze« PCI-E pri protokolu Thunderbolt 3, torej izkoriščajo njegovo polno prepustnost (40 gb/s). Yoge in ostali so večinoma pri dveh stezah, kar pomeni slabšo izkoriščenost drage grafične.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

V uvodu sem omenjal kompromise in če jih je glede zmogljivosti vse manj, pri bateriji še naprej ostajajo. Boljši primerki ultralahkih prenosnikov z zasloni na dotik omogočajo do deset ur dela stran od polnilca, Blade Stealth na žalost ne. Tam nekje do šestih ur ni problema, da se izvleči še kaj več, a vseeno je rezultat bolj za oceno povprečno, denimo nekje na ravni Yoge 720 ali malo pod Spectrom x360 še s sedmo procesorsko generacijo. Toda, kot rečeno, delo s tem računalnikom na stegnih oz. kolenih je zaradi tišine in fantastičnega zaslona pravi užitek. Ne pa nujno tudi tipkanje. Zahtevnejši »pisatelji« bodo pogrešali več hoda in povratnega občutka pri tipkah. Bolj so mi pri srcu mehkejše in višje tipke pri Yogah, tragično pa vendarle ni. Dovolj hitro in natančno se da tipkati, da malo manj prijetne tipke niso ravno lastnost, ki bi skvarila celotno podobno računalnika. In še nekaj – osvetlitev gre od najmanjše do največje v desetih stopnjah, računalnik pa si tudi zapomni nastavitev za priklopljeno stanje in za delovanje na baterijo. Škoda je, da niso osvetljene tudi komande na funkcijskih tipkah (glasnost in to). In uporaba tega računalnika mi je v veselje še zaradi izvrstne sledilne ploščice. V resnici sicer ni tako velika kot izgleda. Raztegniti so jo morali do skrajnih robov, ker dizajn računalnika s samotarsko tipko za vklop in zajetnim vpetjem zaslona vzame precej prostora na vrhu. Toda površine je še vedno dovolj, prepoznavanje večprstnih dotikov odlično in vodljivost kazalke brezhibna. V kombinaciji z zaslonom na dotik idealno upravljanje.

Kaj pa tista dobro vidna zvočnika ob strani? Glasna sta! Preklemano glasna za prenosnik, četudi sama kakovost ne trga gat v enaki meri. Je pa vseeno glasba bolj polna kot denimo pri konkretno večjem HP-jevem Envy 17, kjer se zvočniki kitijo še z oznako Bang & Olufsen. Tule ni nobene prestižne znamke, pa je zvok za youtube ali ogled filma vseeno zelo spodoben. Malenkost manj navdušujoč je nabor priključkov. USB-C je en sam, resda s Thunderboltom 3 in tudi polnjenje gre prek njega, a vseeno bi si želel še enega. Lahko pride prav, če hočeš priključiti kakšno zunanjo reč, denimo čitalnik kartic ali disk), sicer si je treba pomagati z razdelilnikom. Klasična USB-ja (vrste A) sta dva, kar se mi zdi zadosti, in za priklop zunanjega monitorja ali TV-ja je vgrajen še HDMI. Tako se vsaj ena namembnost USB-C sprosti, razen če bi kdo rad pošiljal sliko na tri monitorje hkrati, kar Thunderbolt 3 načeloma omogoča. Toda grafični del Intelovega procesorja (UHD 620) se mi zdi malo šibak za take eksperimente. Jasno, izhod za slušalke prav tako ne manjka, zato pa čitalnik pomnilniških kartic, kot sem že nakazal. Dobijo se ultraprenosniki z boljšo priključkovno založenostjo, pa tudi taki s slabšoin bolj zastarelo. Povsem pa so pri Razerju pozabili na biometrične načine prijave v računalnik (Windows Hello). Ni niti infrardeče kamere niti čitalnika prstnih odtisov. Uporabnik je tako obsojen na klasično tipkanje gesla ali PIN-a, kadar hoče začeti z delom.

Zelo pohvalna je programska plat. Razen igre ali dveh, pa še zanju je lahko zaslužen kar Microsoft, ni skoraj nobenih drugih prednaloženih programov v Windows 10 (Home). Le Razer Synapse, ki pa je dejansko uporaben. V njem lahko uporabnik nastavlja marsikaj, za kar je drugje treba v Bios. Na primer delovanje funkcijskih tipk (ali ima prednost klasičen F ali upravljanje glasnosti, svetlosti, itd), osvetlitev tipkovnice, nastavljanje bližnjic, režim ventilatorjev in tako naprej. Tudi prijava lastništva prenosnika je izvedena zelo elegantno.

Takle Razer Blade Stealth ima priporočeno ceno 1899 evrov. V Sloveniji je še malo dražji, če se ga sploh dobi, v tujini pa je trenutno tako neposredno pri proizvajalcu kot drugje (denimo na Amazonu, ampak v črni, ne Gunmetal) v akcijah za 150 evrov manj, torej stane 1750 evrov. Za osnovnega z 256 GB diska, ki pa ima še vedno enak zaslon in procesor ter 16 GB pomnilnika, pa je treba odšteti 1550 evrov. To je v tem razredu kar konkurenčna cena. Samo kot medklic – Macbook Pro 13 z dotikabilnim trakom (touchbar, kar je nekakšen Applov nadomestek zaslona na dotik) in primerljivo konfiguracijo, resda z dvojedrnim procesorjem, a z višjo oznako in grafičnim delom Iris, prav tako v Nemčiji stane 2.850 evrov.

Razerjevi prenosniki so malo osvežili sceno in pristavili delček v mozaiku tekmovalnosti, ki proizvajalce sili k nenehnim izboljšavam in inovacijam. Težko bi rekel, da prinašajo kaj posebej novega ali drugačnega, še posebej, če iz enačbe odvzamemo vegaško osvetlitev in jo nadomestimo s precej bolj neizstopajočim videzom. A vsakem primeru je računalnik s kačami za zdaj bolj poseben od že rahlo izpetih thinkpadov. In v temeljnih prenosniških lastnostih je Blade Stealth zelo izpiljen. Kvalitetno ohišje, dobra ergonomija, prelep zaslon, solidni in glasni zvočniki, navdušujoča sledilna ploščica, hitro delovanje. To je to, kar hočem pri takem računalniku. Edini resen kompromis je na žalost tipkovnica, pa tudi njej se da prilagoditi. Če v naslednji iteraciji dodajo še biometriko in podaljšajo trajanje baterije za kakšno uro ali dve, mi bo zmanjkalo municije za pritoževanje.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja