Ridley Scott je za storitev pretočnega videa HBO Max režiral prvi dve epizodi serije, v kateri je Amanda Collin odigrala najboljšo interpretacijo androida kadarkoli!
Serija Volčja Vzgoja (Raised by Wolves) bo skoraj zagotovo obveljala za najbolj originalno letošnjega leta, ali celo desetletja, saj mi na pamet ne pade ničesar podobnega in vsaj približno tako osvežilnega, čeprav je srčika ideje relativno preprosta. Zemlja je uničena, peščica preživelih mora najti nov dom in tam preživeti. Še najbližje ji je serija Earth 2 iz devetdesetih, malo manj novejša Izgubljeni v vesolju in verjetno še kakšna, ki se je ta trenutek ne spomnim. Zato ne bom pretenciozen, če jo postavimo ob bok njegovim filmom Iztrebljevalec in Osmi potnik, ki sta prav tako vsak na svoj način in v svojem času osvežila znanstvenofantastičen žanr. Zasluge gredo tudi scenaristu Aaronu Guzikowskemu in ekipi igralcev, še posebej danki Amandi Collin, ki je v interpretaciji umetnega humanoida prekosila celo legendarnega Brenta Spinerja v vlogi poveljnika Date v Zveznih stezah. Čeprav je bil odličen, da ne bo pomote.
Zgodba se vrti okoli dveh androidov. Mati (Amanda Collin) se izkaže za naprednejši in nevarnejši model, kot se za žensko kajpada spodobi, od Očeta (Abubakar Salim). V majhni in hitri vesoljski ladji na oddaljeni planet Kepler 22b priletita ducat let pred Barko s tisoč preživelih pripadnikov mitraizma. Mati je ljubeča in zaščitniška, kot se za mater spodobi, oče pa razumevajoč, delaven in predvsem moder. S sabo imata 12 oplojenih zarodkov, ki jih nameravata na planetu spraviti h kruhu, da bi bili temelj nove človeške civilizacije neobremenjene z vero. Tako so vsaj načrtovali ateisti, ki so gojili prepričanje, da je bila religija in plemensko obnašanje »vernikov« povod za vojno, ki je uničila zemeljsko civilizacijo. Izkaže se, da naloga še zdaleč ni preprosta, od vseh preživi le en otrok, obenem Mati odkrije skrivnost svojega porekla in strašno moč, ki jo skriva v sebi, ravno takrat, ko se v orbiti nad planetom pojavi Barka. Osnova, na kateri Rifley in scenarist Aaron gradita zaplet, ki ga boste spremljali v prvi sezoni in gre po prvih treh epizodah lahko v nešteto smeri.
Preprosta zasnova zgodbe, maloštevilni liki ter odsotnost ladij, ki švigajo sem ter tja po vesoljskem prostranstvu in streljajo sijoče svetlobne žarke na vse, kar jim pride na muho, zna biti recept za dolgočasnost. Vendar v tem primeru ni tako. Čeprav so v nekem trenutku v osredju le trije liki, Mati, Oče in preživeli Sin, okoli skromnega domovanja pa je neskončna in ne najbolj gostoljubna pokrajina, si dogodki sledijo v sosledju, ki več čas drži gledalce v napetem pričakovanju in potemtakem prikuje pred zaslon. Posebnih učinkov je ravno prav in so na ustrezni ravni, da podkrepijo odlično kostumografijo in scenografijo. Celo prizori smrti so gledljivi, čeprav se bo nekaterim zdelo »pokanje« ljudi v krvavih oblačkih kljub vsemu malo preveč grozljivo. A zaradi njih si vsaj v prvih treh epizodah ne moreš ustvariti mnenja, kateri liki so dobri in kateri zli ter še manj, kako se bo razpletla zgodba. Liki v sebi nekaj skrivajo, svojo zgodovino ali moč, ki še ni prišla na plano, saj scenarij informacije gledalcu razkriva po kapljicah.
Nekoč davno tega sem si kot mladinec pod vplivom Zvezdnih vojn ogledal film Dune in bil razočaran, da sem po desetletjih ugotovil, da je bil pravzaprav za tiste čase odličen. Mimogrede, decembra se obeta remake, za katerega upam, da bo presegel izvirnika in ne bo le sodobna akcijska različica. Razlog, da govorim o tem, je kakovost serije, ki v originalnosti spominja na omenjeni film in bo zadostila pričakovanjem ljubiteljev serij, ki ne gradijo na akciji, superjunakih in banalnih zgodbah brez globine. Zato njen ogled toplo priporočam.
- Kaj: Volčja vzgoja (Raised by Wolves)
- Kje: HBO
- Ocena: 4,5 (zasluži oceno »sedi odlično«, vendar ji je po le treh epizodah ne morem dati)
Brez komentarjev