Ne spomnim se več točnega datuma, morda je bilo še preden je reč dejansko prišla v trgovine, lahko pa tudi tik zatem. Spomnim pa se debate, ko so nekateri novinarski kolegi med čakanjem na novinarsko konferenco na enem od ministrstev druge prepričevali, da je Nokia N95 absolutno boljša od prvega iPhona. Zdrdrali so skoraj celoten spisek tehničnih lastnosti in pri tem, enako kot marsikdo na visokem položaju pri konkurenci, povsem zgrešili bistvo novotarije, ki jo je Steve Jobs samozavestno predstavil na današnji dan pred desetimi leti.
Priznam, da sem se, ko sem se v naslednjih mesecih začel srečevati v poslovneži, ki so iz suknjičev vlekli iPhone, tudi sam spraševal, če je to res pravi mobilnik zanje. »Pomanjkljivosti« je bilo pri prvem, pa tudi še pri naslednikih, vsaj do štirice, kar precej. Ampak že prvi androidni posnemovalci približno dve leti kasneje so razblinili vse moje dvome. HTC Magic se mi je zdel naravnost fantastičen pametni telefon. In ko sem poleti 2010 na 3,2-palčnem zaslonu na dotik med potovanjem po zahodni obali ZDA opravil vse tisto, za kar bi pred iphonom in »kloni« potreboval prenosnik, sem bil dokončno prepričan, da se je začela nova doba. Še toliko bolj, ker sta ravno malo pred tem v prodajo prišla prvi Galaxy S in HTC Desire, prva res dobra androidna predstavnika te nove generacije žepnih računalnikov. Čeprav sem potem še nekaj let moral skeptike prepričevati, da je zaslonska tipkovnica absolutno boljša od neodzivnih fizičnih tipk in majhnega zaslona nizke ločljivosti. Še vedno imam prijatelje, ki vztrajajo pri telefonih iz dobe pred iPhonom, ampak po desetletju od predstavitve smo bolj ali manj vsi ugotovili, da je to naprava, ki je povzročila doslej največjo transformacijo v tem stoletju. In vmes so telefoni že postali »dolgočasni«.
Profesorji zgodovine so nas naučili, da nima smisla preigravati scenarijev v stilu, »kaj bi bilo, če …« Vseeno pa se splača pogledati, na kaj vse je vplival iPhone (skupaj z zasledovalci), kaj je omogočil in kaj spremenil. Vključno z nami samimi.
Čeprav so že prej obstajali pametni telefoni, je šele z jabolčnim zares zaživel mobilni internet. To je bil t. i. »killer app«, ključni dejavnik za pregrešno draga omrežja UMTS, ki so pred tem bolj ali manj samevala. Kot v svojem blogu poudarja japonski novinar Nobuyuki Hayashi, so pametni telefoni skorajda odpravili termin digitalna ločnica. Odkar jih poznamo in še posebej, odkar so se dobri pocenili, cenejši pa postali vsaj solidni, je »osebni« računalnik dostopen skoraj vsakomur. Velik del prebivalstva v Aziji in Afriki je preprosto preskočil PC-je, zanje so mobilne naprave, priključene v mobilna omrežja, primarni računalniki.
Jasno je, da so pametni telefoni pokopali prenosne glasbene predvajalnike (pogovorno mp3 playerje). Tudi pri Applu je iPhone z leti bolj ali manj ubil biznis z iPodi. Zaradi česar pa nihče v podjetju ni bil zaskrbljen, ker je iTelefon postal taka multimilijardna uspešnica. Podobno so odpravili tudi potrebo pa namenskih fotoaparatih in fotografsko industrijo poslali v kolektivno depresijo, iz katere se ne zna izviti. Samostojne navigacijske naprave danes skoraj nihče več ne kupi. Še manj papirnatega zemljevida in tudi klasičnega turističnega vodiča skorajda ne več. Telefon je že zdavnaj glavni potovalni pripomoček. Povsem se je spremenil način komuniciranja, v ospredje so stopili taki in drugačni klepetalniki (storitve takojšnjega sporočanja), kjer pa večinoma tipkamo in precej bolj redko govorimo.
Že prej smo seveda na telefonih igrali igrice (kdo se ne spomni kače?), ampak z velikimi zasloni na dotik je vse skupaj dobilo novo razsežnost. Z mešanjem navideznih in pravega sveta pa še toliko bolj. Gameboy in podobne prenosne igralne konzole so prav tako pretežno stvar preteklosti. Odprl se je prostor za mnoge nove poslovne modele, kar so navsezadnje izkoristila tudi nekatera podjetja s slovenskimi ustanovitelji (Chipolo, Lumu, Outfit7, …).
Nekdanji velikani telefonskega biznisa so vsi najprej podcenili iPhone, ko jim je začela v grlo teči voda, pa so skoraj brez izjeme na trg pošiljali izdelke, ki preprosto niso mogli konkurirati. Nokia je po nekaj obupnih poskusih z neodzivnimi zasloni (N97, 5800, …) pri dobaviteljih le našla ustrezno tehnologijo, a ni znala prečistiti špagetov v drobovju in uporabniškem vmesniku svojega Symbiana. Blackberry je prišel na idejo, da bi se moral zaslon na dotik ugrezati, kot ena sama velika tipka (Storm), kar je bilo seveda popolnoma nesmiselno in je odvzelo ves čar dotikanju stekla nad sliko. Sočustvoval sem z vsemi uporabniki tega ponesrečenega izdelka. Microsoft pa je po kompleksnih Windows Mobile pogorel s filozofijo, da je treba mobilni operacijski sistem čim bolj poenostaviti in zapreti, zaradi česar potem ni ponujal tričetrt funkcionalnosti konkurence.
Popolnoma digitalne banke, plačevanja javnega prometa in tudi plačevanja v trgovinah in podobnih zadev ne bi bilo v taki obliki, če bi prevladala kakšna druga vizija, ne Jobsova.
Lahko bi naštel še kup drugih primerov, kaj vse omogočajo naši žepni multipraktiki in česa vsega zaradi njih ne rabimo več, od budilk in kalkulatorjev do beležnic, pa ne bom, ker je tega preveč.
Vsaj dotakniti se moram tudi vseh socioloških sprememb. Od naših navad do drugačnih odnosov in interakcij. Samo nekaj let po tem, ko smo telefon potegnili iz žepa samo za namenska komunikacijska opravila, smo začeli v to napravo buljiti vedno in povsod. Vsako informacijo preverimo na njem. Vse glavne trenutke življenja ovekovečimo z njim. Nepogrešljiv je za kratkočasenje. Celo večino prejšnjih kratkočasnih opravil, še posebej pa gledanje televizije, smo si »popestrili« s telefonom v rokah. In pogosto zremo vanj, namesto da bi se pogovarjali z ljudmi za isto mizo.
V vsem tem času pa je iPhone postal in ostal daleč najbolj zaželen predstavnik svoje vrste. Blagovna znamka v svojem svetu. Znamka, ki se prodaja skoraj sama od sebe. Seveda pomaga, da je še vedno eden najboljših, če ne kar najboljši. V nekaterih lastnostih, denimo v fotografiji, se mu je konkurenca približala ali ga celo prehitela, še vedno pa jabolčni telefon (v kateri koli velikosti) ponuja verjetno najbolj zaokrožen in brezkompromisen paket. Enako je ostalo tudi to, da je ta izdelek med najdražjimi na trgu. In s tem vzdržuje svojo avro težko dosegljivega nakupa, po katerem stremijo množice.
Govorice pravijo, da bi utegnil Apple, ki zadnji dve leti ni ravno navdušil s svojimi novostmi pri tej modelni liniji, za deseto obletnico izdelati nekaj posebnega. Zdi se mi, da je možno oboje. Lahko bo novi iPhone res brez fizične tipke in prepoznavo prstnih odtisov pod zaslonom, brez roba okrog ekrana in še kakšno tehnologijo iz domene znanstvene fantastike. Ali pa bo Apple nadaljeval z varnim nadgrajevanjem tehnologije in oblike, ki mu še vedno zagotavlja mesto na vrhu. V devetih letih in pol – prvi iPhone je prišel v trgovine šele pol leta po predstavitvi, ki so jo nekako uspelo izvesti s tremi na pol delujočimi prototipi – so Apple, operaterji in drugi trgovci prodali več kot milijardo iPhonov. Ne glede na to, kakšen bo letošnji novinec, pa tudi tisti do konca desetletja, bo to še nekaj časa prodajna uspešnica. Appla se pač ne spodobi podcenjevati in od več kot pol milijarde aktivnih uporabnikov si malokdo zamišlja, da bi presedlal na kaj drugega.
Brez komentarjev