Prvi vtisi in primerjave fotografskih sposobnosti Huaweija Mate 20 Pro

Huawei Mate 20 Pro kliče k testiranju z marsičim, ampak primarno je zanimiv zaradi fotoaparata s tremi objektivi. Prvič pri tem proizvajalcu dobivamo še možnost zelo širokega pogleda, potem ko je že P20 Pro prinesel približanega (ekvivalent trikratnega zuma glede na osrednji objektiv). In znebili smo se precej nepotrebnega črno-belega tipala. Različne goriščnice so precej bolj uporabne. Kako pa se novi fotomojster obnese v praksi? Tule so moji začetni vtisi po prvih dneh uporabe.

Fotografska aplikacija na pogled ni kaj dosti drugačna. Tipka za spreminjanje goriščnice je zdaj spodaj. Lahko jo pritiskaš, da se pomikaš med 1x -3x – 5x in 0,6x, lahko pa vlečeš desno ali levo za poljubno nastavitev »zuma« od 0,6 do kar desetkratne digitalne povečave. Do tja je seveda nesmiselno, ker je to samo digitalni zum s hudim poslabšanjem kakovosti. Petkratna povečava pa daje še sprejemljivo kvaliteto. Po svoje je hecno, da je z 1x označen osrednji objektiv, ki ima goriščnico 27 mm (preračunano na polni format), ultraširokokotni s 16 mm pa ima oznako 0,6x. Verjetno je to zato, da uporabniki ne bi bili pod vtisom, da je ta objektiv glavni. Ker dejansko je pri njem kakovost slabša kot pri 1x s precej večjim tipalom.

Vseeno, če bi vzeli celoten razpon, ima ta aparat dejansko petkratni zum, s tem, da se začne res široko. Tista hibridna možnost 5x, kjer telefon vzame informacije še iz presežka točk na osrednjem tipalu – 40 milijonov jih je, a privzeto je velikost fotografij nastavljena na 10 MP – pa je tako skoraj 8,5-kratna povečava. Tule so primeri, kako to izpade:

Še ena novost, s katero so se pohvalili na predstavitvi, je makro na razdalji vsega nekaj cm. Torej je mogoče rožice in še kaj fotografirati povsem od blizu. To se res da, če je vključena nadrejena umetna inteligenca (Master AI). Ta potem ugotovi, kaj poskušaš storiti in pomaga pri ostrenju na tako kratki razdalji. Da se pri 1x, še bolje pa s širokokotnim objektivom. Rezultati so malenkost umetni, a vseeno blizu osupljivim:

Sicer je umetna inteligenca privzeto izključena, kar se mi zdi dobra odločitev. Pri P20 Pro je pogosto pretiravala poudarjanjem določenih barv, še posebej zelene, pa tudi kontrastov in še česa. Zdaj sicer prve primerjave kažejo, da je razlika veliko manjša ali pa skoraj nezaznavna. Kar je dobro in pomeni, da so inženirji ter programerji prišli k pameti. Enako so na sprednji, selfijevski strani omilili glajenje kože. No, tule je nekaj primerov.

Pri običajnih fotografijah je prav tako obdelava na malo bolj znosni ravni. Še vedno je ostrenje robov (sharpening) nastavljeno na višjo vrednost, kot bi si želel. Rad bi kakšno nastavitev, kot jo ponujajo pravi fotoaparati, da bi to ostrino znižal za kakšno stopnjo. Na -2 ali -3 bi bilo kar v redu. Nekaj podobnega bi dobili, če bi vzeli fotografije Googlovega Pixla, ta daleč najmanj ostri od vseh, in jih »nadgradili« s funkcijo Unsharp mask v Photoshopu. Ne glede na to je podrobnosti precej, se mi pa zdi, da bi jih bilo lahko še več. Vse, kar se pri povečevanju vidi tu, se vidi tudi na Pixlovih fotografijah, pa ima ta telefon bistveno manjše tipalo. Huawei je napredoval v lagoritmih za HDR, saj je zdaj ta prav tako primerljiv s Pixlom in iPhonom XS, ki je tudi ujel googlovskega konkurenta (vsaj lansko izdajo, za trojko bomo še videli, koliko je boljša). Korak naprej torej, ne pa tudi korak pred konkurenco.

Googlov telefon sicer fotografije namerno pušča malo temnejše, da se popolnoma izogne presvetlitvam na nebu in podobnem. Vseeno pa v teminah pusti dovolj podrobnosti, da je mogoče sliko še ročno posvetliti. Mate 20 Pro to stori že samodejno, hkrati pa so nebo in ostalo, kar bi bilo lahko belin, še vedno dobro prikazani. Mogoče so barve malo manj tople. Nekaj primerov:

Prednost je seveda v širokem kotu in »zumu«. Prvega ponujajo še LG-ji, novi Samsung Galaxy A9 in še kakšen redek primer drugih znamk, toda prav veliko telefonov s to lastnostjo ni. Upam pa so tudi trditi, da Mate 20 Pro ponuja daleč najboljšo kvaliteto na široki strani. Fotografija ne razpade takoj ob prvem povečevanju na posamezne »piksle«, podrobnosti je presenetljivo dosti, dinamika prav tako ne zaostaja za tisto pri glavnem objektivu, popačenja nekaj je, toda vsaj stavbe zna sistem malo poravnati in tako ni vse skupaj pretirano sodčkasto.

Približevanje motiva ponuja veliko konkurentov, vendar večinoma z goriščnico okrog 55 mm (torej 2x), ne 80 mm. Tu je kvaliteta opazno slabša, ločljivost tipala je manjša in točke na njem tudi, kar se neizbežno pozna. Še vedno je vse skupaj neprimerno bolje od digitalnega izreza in povečave, ker je to pač optično približanje, toda detajli, barvna živahnost in vse je na nižjem nivoju. In ker je globinske ostrine že nekaj manj, je treba biti pozoren, kam aparat ostri.

Po svoje presenetljiv pa je »hibridni« zum, ker sploh ne da takih rezultatov, da bi jih lahko že tako označili za digitalno, umetno zadevo. Zagotovo je vse skupaj malo polikano, kot pravzaprav vse pri tem telefonu oz. fotoaparatu. (Google ima precej manj težav s tem, da kje pusti kakšen šum, namesto da bi z njegovim odpravljanjem poslabševal kvaliteto prikaza detajlov) Vseeno pa zna biti dobrodošlo in uporabno.

In preden kdo začne s temo “pravega fotoaparata ne rabimo več,” lahko navdušenje malo ohladim z izrezom iz dveh fotografij pri 81 mm. Prva je kajpak z Mate 20 Pro, druga pa z resnim aparatom, Sonyjevim RX100 VI.

Še posebej v temi pa ta aparat blesti. Že v samodejnem načinu je odličen. Tu je primerjava s Pixlom 2 XL.

Huaweiju, verjetno zaradi večjega tipala, ni treba posegati po nadosvetlitvi (recimo +2/3) in se tako lažje izogne »prežganim« točkam na motivu – tam, kjer je močan izvir svetlobe. Barve in podrobnosti sicer tudi Pixel lepo ohranja, a Mate 20 Pro je včasih še za odtenek boljši. Ponoči sta sicer vlogi zamenjani. Pixel mora prisilno svetliti, kar povečuje nevarnost za prežganost na določenih delih in obenem še šum, Huaweiju pa ni treba, ker ima zalogo v večjem tipalu in točkah na njem. Vse skupaj tudi izgleda bolj ostro, kar pa je dejansko zaradi prej omenjenega »sharpeninga«. Tule je še en primer:

Še malo primerjave, tokrat ne samo s Pixlom, ampak še s Samsungovim Galaxyjem S9+, ki se prav tako mora zatekati k svetljenju fotografije, toda njegova kombinacija tipala, objektiva in algoritmov ni tako napredna, zato je precej tega, kar Mate 20 Pro prikaže lepo, Pixel pa srednje lepo (denimo krona na mostu, osvetljeni nosilci ali pa luči v stolpičih), popolnoma presvetljeno.

Mate 20 Pro ponuja še nočni način. Pri tem ostane tipalo vključeno nekaj sekund. Privzeta nastavitev je štiri, lahko pa jo sproti prilagodi tako uporabnik kot fotoaparat. Možno je postopek kadarkoli končati in sistem potem izpljune fotografije iz tega, kar je do takrat zajel. Končni rezultat je večinoma svetlejši in z več podrobnostmi. Nekako tako, kot poskušata Samsung in Google, vendar s precej boljšimi rezultati. Se pa lahko zgodi, da je končna fotografija pri predolgem držanju »zaklopa« odprtega (zaklopa seveda ni, a tako najlažje ponazorim) malenkost premaknjena. Zato je mogoče treba poskusiti večkrat. Pri čemer pa mogoče razlika v primerjavi s klasično samodejno fotografijo sploh ne bo zelo velika. Nekaj primerov običajnega in nočnega načina:

Z vsem tem se bom še ukvarjal in verjetno sproti še kaj novega ugotovil, mogoče tudi ovrgel katero od začetnih hipotez. Čakajo me tudi še nekateri načini, denimo portretni ali »spreminjanje zaslonke«, ki se jih še nisem dotaknil. In seveda video. Že zdaj pa je jasno, ima Mate 20 Pro izjemno fleksibilen in vsestranski fotoaparat, a ne nujno prepričljivo najboljšega, kar se jih trenutno dobi v telefonih.