»Z SUV-ji je konec,« je v pogovoru za britanski avtomobilistični medij Auto Express napovedal izvršni direktor znamke Citroen Vincent Cobée. Razlog je po njegovi utemeljitvi prehod na električne (baterijske) avtomobile. »Prodajne številke ta čas govorijo nasprotno, toda pri vožnji na elektriko je zmanjšanje dosega zaradi slabše aerodinamike preveliko,« je dodal. Poglejmo njegove izjave in morda kontradiktorno dogajanje v zadnjih letih nekoliko podrobneje.
Vemo, da so mestni terenci, kakor pogosto (nekoliko nerodno) iz angleščine prevajamo Sport Utility Vehicle, pri čemer je že sama oznaka tovrstnih vozil za športna nesmiselna, v zadnjem desetletju v vseh velikostnih razredih postali najbolj prodajani in tudi v celoti izrinili s trga nekatere druge oblike avtomobilov. Toda v prihodnjih približno desetih letih se utegne tudi njih zgoditi podobna usoda dinozarov. »Pri vožnji na baterijo je samo zaradi malo slabše aerodinamike mogoče izgubiti 50 km dosega, med limuzino in SUV-jem je lahko razlike tudi 70, 70 ali celo 80 km,« je svojo napoved podkrepil Cobée. Razlike v porabi so pri baterijskih vozilih, še posebej ob avtocestnih hitrostih, tudi po naših opažanjih bistveno večje kot pri vozilih z motorji na notranje zgorevanje.
Proizvajalci slabost SUV-jevske oblike običajno poskušajo kompenzirati z večjimi (in zaradi tega težjimi) baterijami. Kakšen tak primerek smo že vozili in nas je prav zaradi mase in vsesplošne orjaške pojave ravno toliko odbijal (podobno nekatere, ki smo jih zapeljali en krog), kot nas je navduševal z zmogljivostmi (drugi skupina sopotnikov je bila predvsem fascinirana nad tem), udobjem in tehnologijo. Toda direktor Citroena je prepričan, da tako snovanje avtomobilov sčasoma ne bo več mogoče. »Zakonodajalci in regulatorji bodo začeli omejevati maso in velikost baterij, najsi bo z davki, dražjimi cestninami, omejitvami za vožnjo v določenih predelih, prepovedmi, pa tudi s širjenjem slabega glasu,« je dejal. Po njegovih besedah je bil oče, ki je pripeljal otroke v šolo z SUV-jem, pred nekaj leti glavni frajer, zdaj pa je »terorist«.
Francoska znamka, sicer del konglomerata Stellantis, v zadnjem času predstavlja več modelov – C4, C4 X in C5 X – z nekoliko višjo oddaljenostjo od tal (to omogoča lažje vstopanje in višji pogled cesto, kar je skupaj z občutkom večje varnosti med glavnimi razlogi za priljubljenost mestnih oz. športnih terencev), ki pa imajo kombilimuzinsko obliko s počasi spuščajočim se (»kupejevskim«) zadkom. S tem naj bi na eni strani še naprej nagovarjali kupce, ki so se navadili na višino SUV-jev, in po drugi zagotavljali boljšo aerodinamiko in s tem daljši doseg na baterije. Veliko prodajnega uspeha in posnemovalcev sicer za zdaj nimajo, večina ostalih znamk še naprej dokaj jasno loči med posameznimi oblikami, čeprav se ravno pri povsem baterijskih modelih najdejo nekatere nenavadne, težko umestljive (kot sta Hyundai Ioniq 5 in Kia EV6).
Napoved o zatonu »terencev« ali vsaj koncu njihove prevlade je, vsaj navidez, v nasprotju tudi z nedavno razglasitvijo evropskega avtomobila leta. To je postal Jeep Avenger, mali električni SUV, prav tako izpod okrilja skupine Stellantis. Drugo mesto je v izboru zasedel Volkswagen ID.Buzz, električni kombi, ki se prav tako ne more pohvaliti z odlično aerodinamiko, na tretjem in četrtem mestu sta bila še dva električna SUV-ja, Nissan Ariya in Kia Niro (ta je sicer na voljo tudi kot klasični in priključni hibrid), peti Renault Austral (kajpak SUV), sedma SUV-jevska dvojica Toyota bZ4X/Subaru Solterra, vmes pa je na šestem mestu edini finalist z nižjo pojavo, Peugeot 408, v bistvu dvojnik Citroena C5 X. Malce drugače je bilo sicer v izboru za slovenski avto leta, saj je zmagal Peugeot 308 pred Oplom Astro, tretji je bil prvi SUV, Toyota Corolla Cross, četrto mesto pa sta si razdelila že omenjeni C5 X in še en terenec, Alfa Romeo Tonale.
Celo sam Citroen, ki ga Cobée vodi od sredine januarja 2020 (takrat je nekoliko nepričakovano zamenjal Lindo Jackson, ki pa je po vmesni »degradaciji« natanko leto kasneje postala izvršna direktorica znamke Peugeot, kar je še zdaj), ima v ponudbi en sam model s »klasično« avtomobilsko obliko (kamor bi lahko šteli kombilimuzine, limuzine, karavane in še kaj) – C3. In še za tega, zdaj že malce ostarelega (že od prenove so minila tri leta), je vprašljivo, če bo dobil naslednika. Poleg Tesle in morda delno Mercedes-Benza, bi težko rekli, da se kateri od proizvajalcev zelo posveča odlični aerodinamiki električnih avtomobilov, ali zelo brani SUV-jev v svoji pahljači. Tako se za zdaj napovedovanje njihovega konca zdi bolj poskus speljevanja vode na svoj mlin (ker najbolj aktivno ponujajo malce drugačne modele) kot kaj drugega, četudi so argumenti pravi. Vsekakor bi bilo osvežujoče, če bi podobno razmišljali in to podkrepili z dejanji še pri kateri drugi znamki. Skoraj zagotovo pa bo tudi razvoj infrastrukture, ko bodo enkrat hitre polnilnice dovolj pogoste, malo zmanjšal skrbi glede dosega električnih avtomobilov.
Fotografije: Stellantis
Brez komentarjev