Prosto izbiranje programov bi bilo (vsaj za zdaj) bistveno dražje

Telemachov novi paket športnih programov EON Sport je zagotovo razveselil koga, ki od pomladi ne more več gledati najljubših tekmovanj, spodbudil pa je tudi nekaj komentarjev o ceni (15 evrov na mesec) in o prihodnosti televizijskih naročnin. Dovolj nazorno je pokazal, da bi verjetno plačevali več, če bi se uresničila želja mnogih po samostojnem izbiranju televizijskih programov. Dokler ne bi dovolj številčen prehod gledalcev na od operaterskih shem k tovrstnim vsebinskim ali celo še bolj ozkim naročninam povzročil novih pretresov na trgu.

Dotični paket ta čas nima podobne konkurence in izdajatelj programov v njem je znan po visokih finančnih zahtevah do operaterjev. Oboje zagotovo prispeva k postavki, omenjeni v uvodu. Pa vendar, četudi bi se EON Sport pocenil na denimo deset evrov, torej za tretjino, kar bi bilo težko verjetno, bi se najbrž še vedno marsikomu zdelo predrago. Športne naročnine imajo sicer precejšen razpon. NBA League Pass stane podobno kot EON Sport, F1 TV Pro je pol cenejši, Eurosport Player pa se zdi s petimi evri na mesec precej ugoden. Seveda je potem tudi odvisno, kateri šport komu kaj pomeni. V vsakem primeru pa bi bila samostojna naročnina na športne kanale dražja kot ti stanejo znotraj »trojčka« pri operaterju. Razlaga je povsem enostavna in logična.

Ni jih malo, ki se pritožujejo na tem, da se »morajo« pri operaterju naročiti na dvesto ali več programov, gledajo pa jih dvajset ali mogoče trideset. In še, da so določeni (domnevno dragi) programski sklopi v osnovni shemi, namesto zgolj v dražjih. Namesto, da bi osnovna ponujala le (pretežno) brezplačne programe. Operaterji so pri oblikovanju shem v tolikšni meri odvisni od izdajateljev programov in izračuna, na koliko naročnikov razdeliti strošek za vsebine, da so obsežne sheme edina možnost, ki se jim izide. Ponudniki programov imajo z vsebinami večinoma zajetne stroške. Najsi bodo to pravice za prenose tekem, odkup filmov in serij ali produkcija lastnih. In seveda tudi pričakovanja, koliko naj bi s temi vsebinami zaslužili. Nihče se bo odpovedal prihodkom ali celo posloval z izgubo samo zato, ker si uporabniki želijo več proste izbire. Če se znesek razdeli na vse (ali večino) naročnikov, je za vsakega posameznega od njih nižji, kot bi bil, če bi posamezen programski sklop plačevali le tisti, ki ga dejansko gledajo. Vzemimo, da športne programe gleda petina naročnikov. Če bi jih operater ostalim osemdesetim odstotkom odstranil iz shem, bi teh dvajset odstotkov za iste vsebine plačevalo petkrat več. In tako pridemo (čez palec) na 15 evrov na mesec. Podobno bi bilo s filmskimi, dokumentarnimi in ostalimi sklopi, le da bi bili zneski tam morda nekoliko nižji, ker je šport od vsega najdražji, toda osnovni izračun je še vedno enak.

Tudi v primeru, da gremo še dlje, in se pogovarjamo o posameznih programih, ne sklopih ali »paketih« enega izdajatelja, to ničesar ne spremeni. Vsak od ponudnikov ima enega ali dva »premijska« programa, ostali pa so »za zraven«, da vse skupaj bolje izpade in da gredo lahko določene vsebine na program št. 3 ali št. 4, če je na prvih dveh kakšen dan prevelika gneča pomembnih zadev. Zato v bistvu operaterji in prek njih naročniki plačujejo ključne programe, ostalo je mašilo. Poleg tega je za tistimi dvajsetimi programi, ki jih večinoma gledaš, verjetno vsaj deset izdajateljev. Kar pomeni, da bi se iz sheme v resnici težko koga znebil. Na koncu bi tako plačeval več ali pa bi bili v isti situaciji, kot smo zdaj, ko bolj ali manj vsi plačujemo vse.

»Solidarnost« torej vsem tistim, ki dejansko gledajo, konkretno zniža ceno. Tudi ostali, ki denimo športa ne gledajo, dobijo na enak način cenejše druge vsebine, ki jih gledajo, pa naj bodo to domači komercialni programi, dokumentarci, risanke ali kaj drugega. Trenutno bi bil prehod na drugačen model dražji. Morda pa bi se začelo kaj spreminjati, če bi se dovolj naročnikov odločilo, da jim je dovolj operaterskih »trojčkov« in bi se naročili na samostojen dostop do interneta ter peščico samostojnih vsebinskih naročnin – brez vezav. Potem bi se morali ponudniki tega pretočnega videa, ki so lahko isti kot izdajatelji »kabelskih« programov, bistveno bolj truditi za pridobivanje naročnikov. Iz meseca v mesec.

Drugačna razporeditev in morda velikost celotnega kolača bi najbrž tudi spodbudila spremembe pri izhodiščnih cenah. Cene za športne prenose in pričakovanja določenih največjih lig, s tem pa tudi zneski za prestope in plače igralcev, so šle v nebo. Morda bodo morale nekoč znova pasti na bolj vzdržne ravni. Kdaj bi se kaj takega lahko začelo dogajati in koliko je opustitev operaterskih paketov sploh realna, si ne upam napovedovati. Dodaten problem je, vsaj v Sloveniji, še samostojen dostop do interneta. Pri zdajšnjih izračunih nazadnje vsem najbolj ustreza plačevanje trojčkov in zraven negodovanje čez »preveč« programov. Kar pa ne pomeni, da na dolgi rok ne more prevladati netflixovski model.

Naslovna fotografija: DepositPhotos