Prihodnost televizije je televizija … neodvisna od vira slike
Marjan Kodelja 29. oktobra 2018 ob 09:49

Naposlušali smo se razlag o prihodnosti televizije, a se dozdeva, da televizija kot naprava ali televizija kot program, nista v središču iskanja. Tam so raznovrstne vsebine, tam je informiranje in tam je zabava in še pomembneje – »načini«, ko vse dati na razpolago gledalcu. Telekom Slovenije ima, kolikor smo uspeli videti, glede tega zanimiv pristop.

Pametna televizija, možnost gledanja oddaj za nazaj ter dodatki, na primer Googlov Chromecast ali sprejemniki operaterjev, ki neumnemu televizorju dodajo pamet, so na veliki dnevnosobni zaslon prinesli veliko novih vsebin. Niso pa spremenili načina, kako pridemo do njih. Še vedno gre za največkrat mučno predalčkanje in iskanje. Vedeti moramo, kje je želena vsebina, jo tam poiskati, se morda še prijaviti v kakšno od storitev pretočnega videa. Kar nekaj pritiskanja na tipke daljinca in razmišljanja, predvsem pa časa, da najdemo, kar želimo.

Kajpak gre tudi drugače, bilo je že opaženo, ni pa še razširjeno ter je omejeno na uporabnike velikih »jezikovnih« skupin oziroma rečeno v komercialnem jeziku – na velike trge. Vsebinocentrični pristop obrne zadeve na glavo. Ne skačemo med linearnimi televizijskimi programi, video storitvami ter ne iščemo po elektronskih vodičih. Ampak zapišemo ali izrečemo, kaj nas zanima, upoštevane pa so tudi naše ugotovljene preference (kakšne vsebine radi gledamo, nas zanimajo), nato pa dobimo vse, kar je tisti hip na voljo. Ni pa važno kje. »Sistem« pregleda, kaj je ta hip ali v doglednem času na sporedu linearnih programov, ki so na voljo, kaj je shranjeno v storitvi ogleda na za nazaj ali pa smo »posneli« na strežnik za ogled enkrat v roku trideset dni, kolikor tovrstna storitev največkrat dovoli, kaj je v seznamu storitev videa na zahtevo, ne nazadnje pa pregleda tudi internetne storitve videa na zahtevo, ki so vanj vključene. To pomeni naslednje. Prižgemo televizor in povemo, kaj bi radi gledali ter želeno kakor hitro je mogoče dobimo kot na pladnju. Vsebina še vedno »prihaja« na dom kot do zdaj, le »prezentirana« nam je na preprostejši način.

Zagovarjali smo, prepričanje pa nas še ni zapustilo, da obstoječe programske sheme niso najbolj »pravičen« način, kako pridemo do televizijskih vsebin. Pravičnejše bi bilo, da si vsak izbere programe, ki si jih želi, saj ni nobena skrivnost, to pa potrjujejo tudi podatki operaterjev, da v povprečju gledamo 15 programov, ne glede na število, ki jih je na voljo. Ker pa to iz različnih razlogov ni možno, največkrat so namreč krive zahteve pa tudi apetiti izdajateljev programov, potem naj bo vsebina, ki jo plačujemo, tudi preprosto dosegljiva.

Klasični “daljinci” z veliko tipkami se počasi poslavljajo.

Žal ni zgolj ena tehnologija distribucije televizijskih programov, ali pa je to dobro, zato ko gre za televizijo IP, to ni mogoče brez dodatne sprejemne naprave (izraz set top box nam ni najbolj pri srcu). To lahko pomeni uporabo dveh daljincev, enega za vklop tvja, ter drugega za krmiljenje sprejemnika, težava pa so lahko tudi z upravljanjem na televizor priključen zvočniški sistem. Ko so televizorji dobili vmesnik bluetooth, so se pojavili pogoji za en sam daljinec, kar zna v dobršnem delu izničiti potrebo po več njih. Zakaj o tem sploh govorimo? Če že mora biti sprejemnik izven televizorja, kar seveda tudi pomeni, da so vse televizorjeve pametne funkcije, ki smo jih plačali, nepotrebne, potem naj sprejemnik ponudi še kaj dodatnega. Na primer vmesnik za priklop naprav pametnega doma. Zakaj bi namreč potrebovali dodatne »prehode« za naprave, ki se v domače omrežje povezujejo prek radijskega standarda Zigbee ali Z-wave, če lahko njihovo funkcijo prevzame naprava, ki jo tako ali tako moramo imeti. Tudi na tem področju smo že videli univerzalne pristope, ni pa nujno, da so ti »radijski vmesniki« del sprejemnika televizije IP, lahko so tudi v usmerjevalniku domačega omrežja ali pa v kateri drugi domači napravi.

Prototip prenovljene televizijske storitve Telekoma Slovenije, ki bo menda kmalu na voljo gledalcem, po tistem, kar smo videli, vključuje nekaj zapisanega. Lahko rečemo, da veliko obeta. Spremenili so namreč »fokus«, ki smo ga vajeni pri njihovi obstoječi in televizijskih storitvah tekmecev, iz usmerjenosti na naprave in tv programe, na vsebine neodvisno od njihovega vira. Te pa so lahko raznovrstne, del njih je povezan tudi z idejo, da je lahko zaslon televizorja informacijska tabla družine. Več še ne moremo razkriti, lahko pa rečemo, da bo zanimivo, če bo tudi v praksi tako, kot je videti zdaj, ter še pomembneje, da bodo tudi komercialni pogoji sledili ideji. Ta pa je neodvisnost od virov vsebine in komunikacijskih poti, preprost in hiter vmesnik ter, mimo tega ne moremo, cena, ki jo bodo uporabniki dojeli kot primerno.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
9 komentarjev
  • Na kakšno obdobje mislite s “kmalu”, še letos ?

    Ko pravite “neodvisno od svojega vira” mislite s tem še na druge načine distribucije TV signala poleg IPTV ?

    • Ja, še letos. Zadeva bo kazala relevantne vsebine iz TV-programa, ogleda za nazaj, “posnetih” vsebin, vseh možnih spletnih virov (youtube, netflix, hbo, voyo, …).

  • Pozdrav. Ali mislite, da je ob predpostavki, da TV sluzi ali bo sluzil, kot naprava za dostop do vsebin na zahtevo sploh je se smisel narocanje klasicnih Tv programov. Je mozno, da bo nekoc vsa vsebina na virih, ki bodo dostopni preko spleta?

    • Ne verjamemo, da bo klasična TV že tako kmalu izginila, gre pa res vse v to smer, da bodo vsebine na voljo še kje drugje. Že zdaj se s kombinacijo RTV 4D, Voya, Netflixa, HBO Go in še česa da gledati večino tega, kar je na televizijskih programih. Glavna problema sta dva. Eden je šport, saj se tega ne dobi vsega s spletnimi naročninami. Nekaj že (Eurosport Player, NBA, F1 TV Pro, …), marsičesa, sploh nogometa, pa ne. In drugi problem je skupna cena vseh teh naročnin, ki je nazadnje višja kot pri operaterju stane televizija in še kakšen dodaten, npr. HBO.

      • Zakaj pa bi moral imeti vse te plačljive VOD storitve ?
        Zadosti je, da enega vzameš recimo Netflix in je to to.
        Škoda, da nimajo podnapisov, bi še bili bolj zanimivi.

        Sicer pa bi inovacijo ponudil tisti domači ponudnik plačljive linearne TV,
        ki bi dal možnost uporabniku, da bi si izbiral kaj želi gledati in seveda na koncu tudi plačati.

        • Zakaj pa imamo zdaj 200 programov? Ker hočemo kdaj pogledati tudi kakšno tekmo Lige prvakov, pa kakšno reprezentančno, mogoče slovenski film ali serijo in tako naprej. Netflix še zdaleč ne ponuja vsega.
          Zakaj ne moremo sami izbirati programov v paketu, pa vemo, in v to debato se nima smisla spet spuščati, ker te možnosti ne bo, dokler bodo izdajatelji programov te prodajali, kot jih prodajajo.

          • Zato kar si napisal ni potrebno imeti 200 TV programov, bi jih bilo kakšnih 20 zadosti, če bi jih lahko izbiral.
            Netflix ne ponuja vsega, ponuja pa kar dosti in to v dobri kvaliteti tudi v 4K.
            Ni vse odvisno samo od izdajateljev TV programov ampak tudi od operaterjev.

          • Izbiranja programov ne bo, na to lahko pozabimo. Operaterji bi to ponudili, če bi sem jim finančno izšlo. Ampak dokler vsak pro plus, discovery ali sportklub hoče po nekaj evrov na gledalca in programe prodaja samo v kompletu ter še z zahtevami, v kateri shemi morajo biti, …
            Netflix ni zamenjava za zdajšnjo TV, ampak pretežno navajanje gledalcev na novo vsebino.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja