Prihodnost mobilnosti predpostavlja veliko odrekanja in prilagajanja namesto dozdajšnje svobode?
Matjaž Ropret 22. junija 2021 ob 06:32

Ko se med prvimi vožnjami in testiranjem električnih avtov pogovarjamo pretežno o njihovem dosegu in ko poslušam mnenja, kako bomo morali predvsem spremeniti navade, ne zgolj nadomestiti zdajšnja vozila z bolj »ekoliškimi«, si z osebnega vidika ne morem misliti drugega, kot da bomo v prihodnje na slabšem. Kar je verjetno enostransko in preveč egoistično razmišljanje, toda zadeva res ni črno-bela.

Avto je tradicionalno pomenil svobodo. Ne samo možnost, da se odpelješ bolj ali manj kamor koli želiš, ampak tudi, da imaš pri tem želeno družbo in da lahko s seboj prevažaš nekatere ljube in potrebne predmete. V nekaterih kulturah je avto za marsikoga skoraj pomembnejši od stanovanja, je njihov najljubši prostor. Seveda pa tudi najljubše prevozno sredstvo, pri čemer v to kategorijo štejem tudi poltovornjake (pick-upe) in še kaj. Vse, kar lahko uvrstimo med osebna vozila. Kolo je fino, prav tako moped ali električni skiro, za marsikoga tudi motorno kolo, vendar so vsa našteta vozila lahko v podnebjih, kot je slovensko, resna alternativa zgolj nekaj mesecev na leto. Da se tudi v manj prijaznih razmerah, a je daleč od udobnega. Povsod pa je to le za prevoz posameznika. Takoj, ko sta v igri streha nad glavo in prevažanje še koga (denimo otroka), ostane izbira zgolj nekaj resnega na štirih kolesih.

V zadnjem času sem poslušal več razprav o tem, kakšna naj bi bila prihodnost »mobilnosti«. Različni strokovnjaki, ki jim nikakor ne oporekam njihovega znanja in uvida v trende in potrebne spremembe, so vsi po vrsti poudarjali, da ob menjavi energenta, ki se menda začenja resno dogajati, ne smemo obstoječega voznega parka nadomestiti z novim, enako številčnim. Torej, če bomo bencinske in dizelske avto zamenjali za baterijske (ali na gorivne celice ali kaj drugega), s tem ne bomo naredili veliko. Verjetno imajo prav, zagotovo je treba razmišljati o novih načinih. O tem, da si bomo vozila delili, jih najemali za krajša obdobja, da nas bodo morda sama prevažala naokrog in bodo tako ves čas na poti, za tiste uporabnike, ki jih bodo potrebovali. Vse to se sliši lepo in za nekatere verjetno tudi bo. Za tiste, ki bodo živeli v mestih, kjer bodo imeli do najbližje »postaje« z avti največ nekaj sto metrov pešačenja, ali bodo na naslovu, mimo katerega se bodo samovozeči »taksiji« lahko pripeljali (prepričan sem, da se zunaj določenega kroga ne bodo, ker bi jim to vzelo preveč časa in porabe energije). Navsezadnje je že zdaj v mestu precej lažje shajati brez avta ali z enim namesto dveh. Ostali, ki živimo v manj urbanih okoljih, najmanj enega na družino moramo imeti, pogosto dva. Pričakujem, da bo tako tudi ostalo.

Eden od koščkov v sestavljanki je zagotovo javni prevoz. Ta je v Sloveniji izrazito slab in z boljšim bi se dalo zmanjšati gostoto na cestah in mogoče celo odkrižati kakšnega avta. A vseeno avtobusi, vlaki in druga javna prevozna sredstva večinoma niso rešitev za prevoz otrok v vrtec, na krožke ali na treninge, za skok v trgovino in po drugih opravkih, za večerni obisk kulturne, športne ali verske prireditve. Ne govorim o mestnem javnem prometu, ampak o tistem na podeželju. Učinkovitejši, pogostejši in hitrejši je zagotovo nujen za dnevne migracije na delo in še kaj, za marsikatere opravke, ki so vezani na točno določene termine ali na prevažanje večjih količin česar koli že, pa ne pride v poštev. Kot tudi ne vsakokratno iskanje vozila za izposojo, (so)uporabo ali kakor koli bomo temu rekli. Enako mislim, da je z različnimi izleti, obiski, potovanji in nasploh daljšimi vožnjami. Razen, če se bomo v veliko večji meri odrekli premičnosti, druženju (smo se mu že zadnje leto in še malo preveč) in občutku svobode, bomo še naprej potrebovali svoj avto. Razumem, da se bo nekje v velemestu, kjer že zdaj kakšna tretjina ali več prebivalcev nima avta, trend souporabe namesto lastništva še bolj okrepil. Tam so tudi navade in življenjski slog drugačni. Manj je tudi lastništva in več izposojanja športnih pripomočkov in še česa.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Razmišljanje o življenjskem slogu in aktivnostih me pripelje še do naslednjega odrekanja. Alan je v enem od svojih vlogov preračunaval, koliko dosega bi električni avto moral imeti. Prišel je do podobnega zaključka kot že jaz pred kakšnim mesecem, saj je izpostavil, da mora biti uporabniku v vsakih razmerah na voljo vsaj 200 km, preden bo nujno moral znova polniti baterijo. Je pa en vidik, kjer se najino razmišljanje nekoliko razhaja. Alan bi, podobno kot proizvajalci, predvsem gledal na vsakodnevno (delavniško) razdaljo in se nekako prilagajal pri občasnih daljših izletih. Zame pa je bistveno pomembnejši ta vidik. Tudi za tiste, ki se v službo vozijo malo dlje, je verjetno dobrih 200 km dovolj, če le imajo možnost doma ali v službi dovolj hitro napolniti baterijo, da bo naslednji dan kapacitete znova dovolj. Za različne aktivnosti in izlete med vikendi to morda ne zadošča. Vsaj ne z zdajšnjo razvitostjo polnilne infrastrukture.

Slovenija ni velika, a vožnja na drugi konec države vseeno predstavlja lepo število km, od tega precejšen delež po avtocesti. In ko bo prehajanje meja znova sproščeno, bomo, v to ne dvomim, vnovič obiskovali cilje v Avstriji, Italiji, na Hrvaškem in še kje. To zame vsekakor mora biti del razmisleka pri odločanju za električni avto, še posebej, če naj bo v vlogi primarnega vozila. Za vlogo sekundarnega so po mojem mnenju vsi po vrsti še precej predragi. Ne pričakujem, da bi lahko kar koli takega kupil za 12 tisoč evrov, kar kot »sprejemljivo« ceno omenjajo mnogi, ker za tak denar tudi bencinskih modelov že davno ni več, razen najmanjših. Clio, ki smo ga nedavno testirali, in v ničemer zares ne izstopa, stane 17 tisoč evrov! S samodejnim menjalnikom bi se približali dvajsetim tisočakom. Toda primerljiv Zoe stane več kot 30 tisoč evrov. Pri kakšnem drugem dvojcu je razlika morda malo manjša, a še vedno konkretna. Avte dandanašnji tudi prodajajo prav za »življenjski slog,« a če premajhna baterija ali pomanjkanje javnih polnilnic (ali oboje) narekuje življenjski slog tičanja doma, je to kaj slaba naložba. Pa tudi prihodnost, ki se je ne bi preveč veselil. Ne vem, kakšne so rešitve, vesel bom kakšnih predlogov, prepričan pa sem, da je govoriti o opuščanju lastništva ali celo uporabe avtomobilov pretirano poenostavljanje.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja
  • Da ne omenjamo tistih, ki v avtih delamo bistveno daljše poti. Živeč v Sloveniji (s prvim javnim prevozom 3km od doma) in zaposlen v tujini (700 km do pisarne) še ob primerljivi ceni električnega avta ne morem sprejeti kot alternativo. Seveda se zavedam, da sem zelo v manjšini, vendar obstaja kategorija ljudi, ki zaradi narave dela potrebuje vozilo z velikim dosegom in sposobnostjo obnovitve dosega v minimalnem času. Letno naredim 70.000 km (pred korono) po Evropi, pogosto v kraje, kjer je avto cenejša in hitrejša oblika prevoza, kot razne avion-vlak-avtobus kombinacije.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja