Za Slovenijo ne velja noben evropski ali svetovni trend glede transporta. Število prodanih električnih vozil se povečuje po kapljicah, prebivalci ne odkrivajo radosti in priročnosti kolesarjenja in drugih oblik osebnega prevoza namesto uporabe avtomobila, mest ne preurejamo po meri kolesarjev in peščev, ne razmišljamo o hitrem in učinkovitem javnem prevozu, kaj šele, da bi ga vzpostavljali. Zdi se, da smo popolnoma za luno.
Registriranih imamo približno 1,1 milijona osebnih vozil in 99 odstotkov energije, ki jo porabijo za premikanje, uvozimo. Pri elektriki smo krepko samozadostnejši, uvozimo je le okoli četrtino (pogosto sicer polovice, a je tudi precej izvozimo), kar na dolgi rok pomeni, da nujno potrebujemo vsaj še eno močno elektrarno. Glede na to, da nimamo ne plina in očitno tudi premoga počasi primanjkuje, reke pa smo že bolj kot ne pozidali, nam preostane le še jedrska elektrarna, kajti fuzijske so oddaljene najmanj nekaj desetletij. Toda tokrat vas ne bom prepričeval o vsemogočnosti elektromobilnosti, poglejmo si, zakaj se Slovenci tako radi vozimo.
Začnimo z idealnim javnim prevozom, ki je hiter, natančen, zmogljiv in dovolj pogost in prepreden. V tem primeru bi se velika večina vozila v službo z njim, osebni avto bi imeli praktično le za vikend izlete in počitnice. Če k temu dodamo še spodobno kolesarsko infrastrukturo, v večjih mestnih središčih potreba po avtu praktično odpade. A Slovenija je od tega ideala oddaljena približno toliko kot od Avstralije. Imamo približno 50-odstotno poselitev na podeželju in verjetno enega od najslabših javnih prevozov v Evropi, predvsem kar se železniškega dela tiče, a tudi avtobusni je daleč od bleščečega. Tri desetletja vlaganj samostojne države v infrastrukturo so prioritizirala avtocestni križ, za drugo je ostalo bore malo denarja in volje. Sem ter tja preplastitev cestišča, po katerem vsako leto vozi več in več težkih tovornjakov, čemur težko rečemo obliž na rano. Obvoznice mimo naselij? Razširitve lokalnih cest za varno prehitevanje? Kolesarske steze? Železniške proge, ki prenesejo hitre vlake in kjer tovorni ne podirajo voznega reda, ker vozijo po istem tiru? Parkirišča za nekakšen sistem P+R blizu železniških postaj ali tam, kjer se ljudje pogosto presedajo po več v en avto? Lokalna parkirišča s polnilnicami in storitvijo kratkotrajne izposoje vozil za opravke v okolici? Vse to so pri nas besede, ki pri politikih v realnosti ne obstajajo, razen nekatere od njih pred volitvami, pa še takrat je dovolj nekaj kubičnih metrov asfalta za ponovno izvolitev.
Kje je v tej zgodbi elektromobilnost? Povprečno naj bi Slovenec na dan naredil manj kot 50 kilometrov z avtom, čemur zadostuje praktično vsak električni model, celo tisti iz leta 2011, ki ima le še 70 odstotkov uporabne kapacitete baterije. A nekako so nas prepričali, ali pa smo se kar sami, da bo elektrika nadomestila bencin in temu primerna so tudi pričakovanja. Če avto nima vsaj 400, še raje 500 kilometrov dosega na papirju, potem sploh ni zanimiv. Drugi vidik je polnjenje. Kdo bo čakal pol ure na hitri polnilnici zato, da bo lahko naredil nadaljnjih 200 ali 300 kilometrov, če jih lahko z enim, največ pet minut trajajočim točenjem bencina ali dizla naredi 500 in več? Običajen Slovenec v resnici tak domet potrebuje nekajkrat letno, doma ima dva avtomobila, in četudi bi imel en doseg zgolj za delavniške vožnje, bi drugi verjetno še vedno zmogel daljše izlete za vikend, ki tudi redko nanesejo več kot 300 km. Prav tako bi lahko vlekel prikolico ali prevažal električna kolesa.
Še en medklic, štejte število oseb, ki se pelje v avtih nasproti vas. V večini bo samo voznik, dva še vidimo, več jih je že redkost. A kljub temu se bo velika večina odločila, da bo tudi drugi avto gnan na črno zlato. Bo sicer manjši, ker ga bo vozila žena in ker ga je lažje parkirati, a vseeno mora imeti štiri sedeže, ki so uporabni morda dvakrat tedensko, ko je potrebno otroke zapeljati na katero od obšolskih dejavnosti, čeprav bi se dalo to s prvim avtom, ki ta čas sameva doma. Medtem ko je večina evropskih držav povečala subvencije za električna vozila, jih je naša zmanjšala, kot da smo najmanj Norveška po številu slednjih. Če bi subvencija ostala na 7.500 evrih, bi se verjetno zdaj po slovenskih cestah vozilo lepo število električnih Twingov (in še česa podobnega), kar bi bilo glede na to, da jih izdelujejo pri nas, posredno dobro za slovensko gospodarstvo. Tako pa na račun kovidnih finančnih injekcij videvamo nesorazmerno veliko trikrat dražjih EV-jev, pretežno ene znamke.
V Sloveniji lahko mirno ocenimo, da e-mobilnosti skorajda ni. Če ne bi bilo EU, ki je dobesedno metala denar za javne polnilne postaje, nekaj kolikor toliko motiviranih podjetij in posameznikov ter obveze o zmanjševanju izpustov CO2, bi komaj vedeli, da električna vozila obstajajo. Teoretiki zarote bi rekli, da so zadaj naftni lobiji, a veliko bolj preprost razlog za pasivnost se da najti v tem, da bencinski in dizelski prevoz vsem daleč najbolj ustreza. Tako državljanom, ki želijo biti »na komot«, kdo bi se kakorkoli prilagajal, bognedaj čemu odrekal, kot tudi državi. Ta ima zagotovljene stalne in stabilne prihodke na račun prodaje naftnih derivatov, davkov od prodaje avtomobilov in dajatev za uporabo cest. Na teh pa še cestnin, tako osebnega kot še posebej tovornega prometa. Zaradi vsega naštetega so tudi investicije v železniško omrežje zelo redke, če izvzamemo drugi tir, kjer je bolj prevladal politični kot gospodarski interes. Že investicija v drugi tir med Novim mestom in Ljubljano bi močno zmanjšala zastoje med Grosupljem in Ljubljano, kjer že lep čas razmišljajo o tretjem pasu na obvoznici. Vlak trenutno na tej relaciji vozi dobro uro in 40 minut, kar je ob normalnih urah dvakrat počasneje kot z osebnim prevozom, v času gneče pa še vedno vsaj pol ure dlje. Podobne težave imajo tudi vsi ostali ljubljanski okolišani, denimo v smeri Domžal in Kamnika, Gorenjske ali proti Primorski. Na vseh trasah je vlak bistveno počasnejša opcija z obupnim voznim redom, namesto, da bi bila hitrejša, udobnejša in vedno na voljno. Da o drugih mestih niti ne govorimo.
Ob vsem tem ne čudi, zakaj imamo v Sloveniji tako število osebnih vozil. Prava smer je seveda jasna, izboljšanje javnega prometa na eni strani, in na drugi uvajanje e-mobilnosti na krajših razdaljah, tako osebne z različnimi vrstami (manjših) prevoznih sredstev kot z izposojo vozil (t. i. car sharingom) za skoke po opravkih in premagovanje zaključnih kilometrov od javnega prevoza do doma. Namesto novih, večpasovnih cest bi morali poleg občutno nadgrajene železniške poskrbeti še za boljšo kolesarsko infrastrukturo, morda tudi izgnati avtomobile iz določenih predelov mest. Toda to so teme, ki so med volivci skrajno nepriljubljene, ker navidezno jemljejo svobodo gibanja. Če pogledamo trenutno svetovno situacijo, smo bolj kot ne na točki preloma, in če ne bomo razmišljali za 20, 30 let naprej, bomo tedaj pristali nazaj v 19. stoletju. Spomnimo se, nafte nimamo, naši novi energetski viri pa so nekje v daljni prihodnosti. Glede na trenutno generacijo kolesarskih šampionov nam očitno ne bo hudega, saj za rekreacijo radi vrtimo pedala. Toda takrat jih bomo morali še za vsakdanji prevoz.
Naslovna fotografija: City Transformer
- SOBOTNO IZBIRANJE: Ure za manj kot 200 evrov, ki nudijo nesorazmerno veliko!
- Manj stresno čez Slovenijo z majhno baterijo kot v Sarajevo z večjo (#video)
- Honor 600: Oranžna je nova črna oziroma »kaj jim je tega treba bilo«!
- PRENOVA Peugeot 308: Prepričljiva evolucija z več tehnologije in samozavesti
- Govorijo o prihodnosti, a zadenejo predvsem sedanjost?
Točno tako, preveč smo komot za konkreten premik v glavah voznikov. Žal. Pa tudi zelo trpežni smo, tako da tudi kakšen “šamar” ne bo pomagal.
Če tudi razmišljaš o uporabi javnega prevoza, za na primer odhod na delo, te vozni redi in čas vožnje hitro odvrnejo od ideje. Če ne bi bilo Marije Terezije in Avstro-Ogrske, še železnice ne bi imeli. Vsi naši politiki, tudi tisti ki se imajo za napredne, pa tiščijo glave v svoje pohlepne riti.
Lahko še tako s prstom kažemo na razvajene Slovence, na koncu prevaga najbolj učinkovita in najcenejša rešitev.
Pokaži(te) mi električni avto z dosegom do 100km za neke 3 ali 4 tisočake, ki bo kolikor toliko zadovoljivo delal vsaj še 5 do 10 let in ob prvi okvari ne bo povzročil družinskega bankrota.
Kar se tiče javnega prevoza, ne bi izgubljal besed. Zalomi se že pri osnovah: prevozih otrok v OŠ, kjer posebej najeti ponudniki ne uspejo pokriti šolskih urnikov in starši otroke v šolo vozimo z lastnimi avtomobili.
Pri vsakem rabljenem avtu za tri tisočake obstaja ne ravno zanemarljiva možnost, da se bo prej ali slej pokvaril in da bo popravilo drago. Električnih za tako ceno pa ni, ker še niso dovolj dolgo na trgu in ker je tudi prodaja novih tako mizerna, da preprosto ni kritične mase za kakršno koli resno ponudbo rabljenih.