Prek velike luže v novi svet
Marjan Kodelja 14. aprila 2016 ob 11:02

Prejšnji teden je bil za ameriško mornarico velik in pomemben dan. Splavili so prototip popolnoma avtonomne ladje Sea Hunter, ki jo bodo dve leti preizkušali na svetovnih oceanih.

Njena glavna naloga bo spremljanje sovražnih podmornic, a na krov 43 metrov dolgega robota, bo mogoče namestiti različna orožja. Po tem, ko ameriški leteči troti po svetu ubijajo nevarne ljudi, kdaj pa kdaj pa se zmotijo in pobijejo gručo civilistov, se nam takisto obeta še na morskih širjavah. Bravo za Američane. Še malo, pa se bodo namesto vojakov, zanje borili takšni in drugačni »terminatorji«, ki zagotovo ne bodo čebljali »I’ll be back« z nemškim naglasom.

Drugačnega projekta pa so se lotili študentje ljubljanske univerze, ki so se namenili v dveh letih izdelati robota – jadrnico. Priznati jim moram, da so hudo pogumni. Ali pa se ne zavedajo, v kaj se spuščajo. Vsi taki poskusi so namreč klavrno propadli. Kajti eno je pluti po oceanih s 43 metom dolgim trupom in dizelskim pogonom, drugo pa z orehovo lupinico in na veter. Izziv je na prvi vtis sicer enostaven. Robotska jadrnica, ne daljša od 2,4 metra, kar je v bistvu dolžina boljših modelov na daljinsko upravljanje, mora sama in popolnoma brez vpliva človeka, preplula Atlantski ocean. Jadrnica mora vsakih šest ur prek satelita sporočiti svoj položaj, preko te zveze, pa pridobi tudi vremenske podatke in podatke o prometu na Atlantiku. Vsi drugi podatki, ki jih zbirajo tipala, morajo biti obdelani na krovu, ker pa na njem ni posadke, odločitev sprejme »računalnik«.

Pred ekipo je ogromno težav. Morda še najmanj pri energiji, kajti sonca in vetra bo na Atlantiku v izobilju. Težje bo z neizprosno fiziko ter oceanskimi razmerami, ki so daleč od onih na sosedovem ribniku. Najvišja hitrost plovila na veter je omejena z njegovo dolžino, kar pomeni, da jadrnica lahko pluje z največ približno sedmimi kilometri na uro. Čez prst je širina Atlantika nekaj čez šest tisoč kilometrov, kar pomeni, v idealnih razmerah vsaj 40 dni plovbe, v realnih pa vsaj enkrat do dvakrat toliko. Če ne celo več. Ves ta čas pa na oceanu ne bo bonace (brezvetrja), jadrnica se bo morala soočiti z velikanskimi valovi in norimi viharji. Težko bo! A če jim uspe, bodo hudi carji.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja